Pametni telefon kot prostor svobode in tveganj

O doživljanjih mladih težko govorimo, če ne upoštevamo njihovih medijskih izbir in digitalnih kultur, pravi Tanja Oblak Črnič.
Fotografija: Prof. dr. Tanja Oblak Črnič v svojih raziskavah daje besedo mladim. FOTO: Jože Suhadolnik

 
Odpri galerijo
Prof. dr. Tanja Oblak Črnič v svojih raziskavah daje besedo mladim. FOTO: Jože Suhadolnik  

Kakšne so medijske preference osnovnošolcev in dijakov? Kako uporabljajo medije? Kako se medijske rabe povezujejo z njihovim družbenim položajem? To je le nekaj raziskovalnih vprašanj, s katerimi se ukvarja prof. dr. Tanja Oblak Črnič, redna profesorica na Katedri za medijske in komunikacijske študije FDV Univerze v Ljubljani in vodja projekta Medijski repertoarji mladih: socialni, politični in kulturni aspekti digitaliziranega vsakdana.

V okviru projekta Odlični v znanosti ARRS je bila njena študija v reviji Information, Communication and Society prepoznana kot eden najvidnejših znanstvenih dosežkov preteklega leta.

Javne razprave o rabi komunikacijskih tehnologij med mladimi so pogosto moralistične, češ da njihova raba pomeni zaton medosebnih odnosov. Kako doživljate ta moralizem?

Javno prisoten diskurz, da je z mladimi zaradi telefonov in družbenih omrežij vse narobe, res ni redek, hkrati pa ni zanemarljiv, saj kaže na druge družbene tenzije. Te doživljam kot odraz tega, da so tehnologije »prisotno odsotne« v družbi, saj je dileme, ki jih odpirajo, težje razložiti, kot pa je usmeriti prst vanje. Redukcija razprav na naprave in omrežja namreč ne bo odgnala niti pomanjkljivih percepcij o mladostnikih, še manj pa rešila probleme, s katerimi se srečujejo. Moralizme zato vidim tudi kot izraz nezaupanja v mlade, saj o tem, kako oni doživljajo medosebne odnose in kako jih prakticirajo, premalo sprašujemo njih same. Pogosto ostajamo obkroženi z odraslimi, ki govorijo »v imenu mladih«. Njihova odsotnost iz javnega diskurza je postala očitna ob trku s pandemijo, ko je bilo delovanje celotne učne vertikale odvisno od tehnologij, a mladim ni bilo namenjene resne pozornosti.

Pripadam generaciji, ki je odraščala s stacionarnim telefonom, in sem zato občutila spremembo, ki so jo v naša življenja vnesle pametne naprave. Toda izkušnja mlajših je tu verjetno drugačna?

Gotovo. Analogne izkušnje, ki so zelo dragocene, saj dopuščajo primerjavo med nekoč in zdaj, so generacijsko gledano vse manj prisotne, kar pa ne pomeni, da so spremembe radikalne. Neke stalnice ostajajo, kljub temu da se naprave in prakse spreminjajo. Naj ponazorim: stacionarni telefon je bil tudi sredstvo nadzora za starše, ki so sprejemali klice in po lastni presoji dovolili otrokom pogovor, omejevali čas in prostor zanj ipd. Za mladostnika je šele možnost biti zunaj pomenila svobodo, tam so bili skriti očem odraslih, četudi življenje na igriščih ni bilo nujno varno in zdravo. Danes je komunikacijska neodvisnost otrok večja in jim je tudi po telefonu omogočena (ne)vidnost odraslim.

Za večino mladostnikov so pretočne platforme daleč najbolj privlačne medijske vsebine. FOTO: Črt Piksi

 
Za večino mladostnikov so pretočne platforme daleč najbolj privlačne medijske vsebine. FOTO: Črt Piksi  

Obenem pa je pametni telefon poln ambivalenc; je prostor svobode in tveganj, sprostitve in skrbi, sredstvo kaznovanja in nagrajevanja. In je orodje discipliniranja otrok. Vse to nakazuje, da razmerja moči in režimi odločanja ostajajo podobni, a preneseni na druge objekte. Detekcija teh nians pa zahteva, da pozornost bolj namenimo okoliščinam in odnosom, kjer se tehnologije uporabljajo, in manj samim tehnologijam. Zato v raziskavi odpiramo na videz banalna vprašanja – kdaj, kje in katere tehnologije so mladim dostopne, kako avtonomni so pri njihovi rabi in v katerih kontekstih. O tem pa ne sprašujemo staršev ali učiteljev, temveč besedo dajemo izključno mladim med 12. in 19. letom, ravno zato, da odpremo prostor njim in se izognemo enostranskemu govoru o »emancipaciji otrok« ali »demokratizaciji« družinskih odnosov.

Ali lahko govorimo o »resničnih«, torej merljivih in določljivih pozitivnih in negativnih učinkih rabe novih komunikacijskih tehnologij med mladimi?

O »resničnih« učinkih omrežij na mladostnike se ne sprašujemo, saj naša raziskava izhaja iz drugačne optike, namreč da je medijske rabe bolje razumeti kot del vsakdanjih praks, ki jih je težko misliti mimo tehnologij. A ne zato, ker bi mladi tako izbrali, ampak ker je družbena realnost tako intenzivno prežeta s tehnologijo, da smo vsi nenehno »prilepljeni« na zaslone, ki generirajo nove režime prisotnosti. Namesto na učinke določene tehnologije zato opozarjamo na medsebojno prepletenost medijskih platform in sočasno izvajanje različnih praks, kar spreminja doživljanje in navade, prakticiranje rutin in vzorce komuniciranja, gledanja, učenja.

Rezultati tako utrjujejo tezo, da o doživljanju mladih težko govorimo, če ne upoštevamo njihovih medijskih izbir in digitalnih kultur, obenem pa potrjujejo smiselnost naših izhodišč, da to proučujemo na presečišču družinskega in edukacijskega polja hkrati. Številne aplikacije in družbene platforme so namreč vpete v dnevne rutine, a da pridobijo pomen, morajo postati vidne, opažene. In mladi pri tem niso izjema – med učenjem klepetajo in družno rešujejo naloge, gledajo serije in igrajo igre, da vzdržujejo vidno prisotnost. Ta sočasnost in razvidnost praks prežemata vse in se selita iz domov v druga okolja, dokler ne trčita ob domene, kjer je raba tehnologij otežena ali prepovedana. Te nasprotujoče si okoliščine pa nizajo današnje tenzije v življenju mladih, nekatere so povsem nove, druge le remedirane, se pravi izražene skozi nove medije, a v temelju ostajajo podobne ritmom našega odraščanja.

V raziskavi Medijski repertoarji mladih vas v osnovi zanima, kako se osnovnošolci in dijaki, ki odraščajo v visoko digitaliziranem vsakdanu, formirajo kot medijski potrošniki. Lahko pojasnite ta pojem?

Moralizme vidim tudi kot odraz nezaupanja v mlade, saj o tem, kako oni doživljajo medosebne odnose in kako jih prakticirajo, premalo sprašujemo njih same, pojasnjuje prof. dr. Tanja Oblak Črnič. FOTO: Jože Suhadolnik
Moralizme vidim tudi kot odraz nezaupanja v mlade, saj o tem, kako oni doživljajo medosebne odnose in kako jih prakticirajo, premalo sprašujemo njih same, pojasnjuje prof. dr. Tanja Oblak Črnič. FOTO: Jože Suhadolnik
V izhodišču gre za specifičen pogled na uporabnike digitalnih tehnologij, ne zanimajo nas le prilagoditve na tehnološke danosti, temveč tudi potencialne inovacije, ki jih v digitaliziranih okoljih generirajo. Celoten ekosistem družbeno povezljivih medijev stoji na participaciji uporabnikov – nobenega od tehnoloških velikanov ni, če izklopimo račune in z objavami, deljenji, všečkanji, sledenji prenehamo sodelovati. Od tod izvira njihov uspeh, saj ustvarjajo iluzijo, da ves čas so-delujemo. A kljub tej varljivi aktivnosti ostajajo možnosti za alternativno držo, za poustvarjanje, spreminjanje vsebin in preusmerjanje tokov informacij. Mladih torej ne dojemamo le kot posnemovalcev tega, kar algoritmi in omrežja ponujajo, temveč iščemo uporabnike, ki kreirajo in inovirajo. Sprašujemo pa se, kdo so ti mladi, kaj jih druži oziroma razlikuje od preostalih.

Kako dejstvo, da so mladi tudi sami ustvarjalci medijskih vsebin, vpliva na njihovo percepcijo »klasičnih« medijev?

Ta novost gotovo nosi določene konsekvence. Generiranje lastnih objav z izkušnjo kuriranja sebi prilagojenih vsebin vnaša nove navade in pričakovanja do »klasičnih« medijev in tudi po rezultatih ankete so za večino mladostnikov pretočne platforme daleč najbolj privlačne medijske vsebine. Le manjša skupina gimnazijcev spretno kombinira spletne novice s tradicionalnimi mediji. A ko smo osnovnošolce in dijake v skupinskih pogovorih vprašali, kaj jim sploh pomeni pojem »medij« oziroma kakšne so njihove asociacije, jih je z novicami in medijskim poročanjem povezala le ena skupina. In končno, v same rabe klasičnih medijev vstopajo drugi dejavniki, denimo program šolanja, izobrazba staršev in starševska socializacija. Jasno torej je, da nastaja vrsta novih izbir in praks, ki zahteva tudi kritično medijsko edukacijo, sploh ker gre za občinstva, ki se šele formirajo in niso homogena.

Kakšne ključne razlike pa ste zaznali med rabami medijskih repertoarjev glede na razredno pripadnost?

Anketiranje smo začeli pred enim letom in trenutno analiziramo podatke dveh obsežnih spletnih anket, ki smo jih izpeljali na vzorcu več kot 3000 osnovnošolcev in dijakov, tako da odgovorov v tej fazi še nimamo. A že pri konstrukciji vprašanj smo naleteli na vrsto dilem, saj je razred med mladimi težje ulovljiv koncept kot med odraslo populacijo. Nabor klasičnih indikatorjev razrednosti jim je tuj in o njih jih je občutljivo spraševati: neradi govorijo o družinskih dohodkih, niti jih ne poznajo, še informacija o izobrazbi ali poklicu staršev ni vedno točna. Tega pač ne vedo. Zato smo razrednost lovili prek kulturnega kapitala, v smislu prisotnosti knjig, opremljenosti sob, odnosa do branja, socialni kapital pa prek prostega časa, dostopa do materialnih dobrin, počitnikovanj. Zdaj smo pred nalogo, da podatke povežemo in identificiramo medijske repertoarje glede na kategorije razrednosti. Se je pa že v intervjujih nakazala rahla vzročna pristranskost, saj smo pridobili mlade iz pretežno srednjega razreda, čeprav smo pozorno izbirali šole. Upamo, da smo jo v anketni raziskavi vsaj delno odpravili, da bomo lahko nagovorili tudi aspekte razrednih razlik, sploh med dijaki.

Uporabiti ste morali več različnih metod raziskovanja in zbiranja podatkov. Katere oziroma kakšne? Kakšen vzorec mladih ste zajeli v raziskavi?

Gre za empirično izjemno zahtevno delo, skrb za etiko je velika, do mladih, sploh med epidemijo, pa ni bilo preprosto dostopati. Prilagoditve so bile neizogibne. Najprej smo na daljavo izvedli poglobljene skupinske intervjuje in pridobili 700 strani pogovorov s 67 učenci osnovnih in srednjih šol. Sočasno smo inovirali metodo osebnih medijskih omrežij, da bi ujeli preference o tem, kje se informirajo, prek katerih se družijo, na katerih kaj ustvarjajo ipd. Na voljo imamo še podatke iz obširnih anket na vzorcu 2300 osnovnošolcev in 1000 dijakov. Vse to nam omogoča poglobljene razmisleke o medijskih kulturah mladih.

 

Preberite še:

Komentarji: