Prepletenost vsega v naravi

Krizo je treba reševati na vseh frontah in pri tem čim bolj izkoristiti moč narave.
Fotografija: Človekove dejavnosti in njihove posledice, kot so urbanizacija, onesnaževanje, krčenje gozdov in gospodarski ribolov, zmanjšujejo biotsko raznovrstnost. Foto Amanda Perobelli/Reuters
Odpri galerijo
Človekove dejavnosti in njihove posledice, kot so urbanizacija, onesnaževanje, krčenje gozdov in gospodarski ribolov, zmanjšujejo biotsko raznovrstnost. Foto Amanda Perobelli/Reuters

Podnebne spremembe vplivajo tudi na življenjske prostore in biot­sko raznovrstnost v njih, ki jo že tako ogrožajo človekove dejavnosti. Raziskovalci se trudijo, da bi našli rešitve, ki bi temeljile na naravnih virih in s katerimi bi lahko prekinili ta začarani krog.

Biotska raznovrstnost, ki pomeni edinstveno raznolikost življenja na našem planetu, ne obsega le flore in favne. Gre za temelj, na katerem gradimo obstoj naše vrste. Če ta temelj odstranimo iz enačbe, se začne vse skupaj podirati – podneb­je, prehranjevalne verige, vreme, gospodarstvo ter človekov način življenja in njegov prostor v naravnem okolju.

Kljub temu so ravno človekove dejavnosti in njihove posledice, kot so urbanizacija, onesnaževanje, krčenje gozdov in gospodarski ribolov, tiste, ki zmanjšujejo biotsko raznovrstnost. Zaradi teh vplivov živalske in rastlinske vrste vedno hitreje izumirajo. Izumrtje zdaj grozi več vrstam kot kdajkoli prej.

»Z izgubljanjem biotske raznovrstnosti ne izgubljamo le narave, temveč tudi nekaj najboljših branikov pred podnebnimi spremembami,« pravi Myron Peck, vodja oddelka za obalne sisteme pri Nizozemskem kraljevem inštitutu za raziskovanje morja (NIOZ). »Naši oceani, gozdovi, šotna barja in mok­rišča so naravna skladišča ogljika, ki iz ozračja vpijajo škodljive oblike tega elementa.«

Zaradi te medsebojne povezanosti smo ujeti v začarani krog, v katerem naraščajoče temperature in vremenski ekstremi, ki so posledica podnebnih sprememb, povzročajo spremembe v biotski raznovrstnosti in izgubo ekosistemov, kar vodi v nadaljnje podnebne spremembe, ki po drugi strani spet zmanjšujejo biotsko raznovrstnost, in tako naprej.

image_alt
Sever gori, na jugu je življenje nevzdržno

Kako prekiniti začarani krog?

Pri Svetovnem skladu za naravo rešitve, ki temeljijo na naravnih virih, opredeljujejo kot tiste, pri katerih je za boj proti podnebnim spremembam mogoče izkoristiti moč narave. Sem najpogosteje spadajo obnova in zaščita gozdov in mokrišč, vnašanje zelenja v urbana okolja, obnova obalnih območij ter uporaba najboljših praks trajnostnega kmetijstva. S temi pristopi ne preprečujemo samo zmanjševanja biotske raznovrstnosti, temveč hkrati blažimo prihod­nji vpliv naraščanja gladine morja, dezertifikacije, velikih poplav in gozdnih požarov.

Dober primer učinka rešitev, ki temeljijo na naravnih virih, najdemo tudi v Evropi, in sicer pri mrežah zaščitenih morskih območij Evropske unije, ki se delijo na posamezna, nacionalno zaščitena območja, in pri evropski mreži zaščitenih območij, imenovanih Natura 2000. Čeprav so ta območ­ja pomembna za trenutno zaščito ogroženih vrst, pa Peck meni, da manjkajo ukrepi, s katerimi bi odpornost teh vrst zagotovili tudi v prihodnosti, ki jo bodo vse bolj krojile podnebne spremembe.

Z njim se strinja tudi Elisa Furlan, ki dodaja, da so obalna območ­ja še posebno občutljiva za posledice podnebnih sprememb. »Morska območja so podvržena vrsti naravnih obremenitev, kot so veliki valovi in nevihte, ter obremenitvam, ki so posledica tako sprememb v rabi zemljišč kot vpliva ladijskega transporta in množičnega turizma,« pojasni Furlanova.

image_alt
Modeli in podatki o podnebju so, kaj pa volja?

Če k temu dodamo še splošno pomanjkanje razumevanja vpliva, ki ga imajo ti dejavniki na živa bitja v morju, in neustrezno upravljanje, ki ga omenja Peck, dobimo situacijo, v kateri je habitat, ki je sicer ključnega pomena, povsem nezaščiten in prepuščen samemu sebi.

»V morskih in obalnih ekosistemih najdemo dobršen del vse biotske raznovrstnosti na našem planetu, poleg tega so zaradi vpliva na podnebje, zagotavljanja hrane ter prispevka k našemu dobremu počutju s kulturološkega vidika in zaradi prostočasnih dejavnosti pomembni tudi za ljudi in družbo nasploh,« dodaja Elisa Furlan. »Če tega ne bomo začeli upoštevati, drvimo naravnost v katastrofo.«

image_alt
Antarktika je kot ogledalo. V sebi vidiš stvari, ki ti niso všeč

Skrb za ozaveščanje

Peck, ki s svojo ekipo vodi projekt Horizon 2020 FutureMARES, ki ga financira EU, preučuje, kakšne bi bile za obalna območja prednosti vnosa tistih vrst, ki pomagajo ustvarjati habitate, kot so npr. korale, ki gradijo koralne grebene, in makroalge, ki se razraščajo v podvodne gozdičke.

Podobno so zaradi projekta Horizon 2020 MaCoBioS, ki ga prav tako financira EU, oblikovalcem politik na voljo z dokazi podprte smernice, ki jih lahko uporabijo v boju proti izgubljanju biotske raz­novrstnosti v evropskih morjih. Namen projekta je zapolniti vrzeli v našem znanju, in sicer s preuče­vanjem več ogroženih morskih živ­ljenjskih prostorov, med drugim koralnih grebenov v Karibskem morju, morskega zelenja v Sredozemlju in rastišč morske alge haluga v Severnem morju.

»Vsako od teh edinstvenih območij je izpostavljeno ne samo podnebnim spremembam, temveč predvsem ribištvu, turizmu in onesnaženju,« pravi Elisa Furlan. »Zato lahko v njih preučujemo vpliv, ki ga imajo našteti dejavniki na zmanjšanje biotske raznovrst­nosti, in posledice tega zmanjševanja za povezane ekosisteme.«

Na podlagi pridobljenih podatkov bodo raziskovalci opredelili obseg celotnega vpliva človekovih dejavnosti in podnebnih sprememb na omenjene ekosisteme. »Naš cilj je ustvariti modele, ki bi jih lahko odločevalci uporabljali za uvedbo učinkovitih blažilnih ukrepov, ki bi temeljili na naravnih virih in s katerimi bi lahko okrepili odpornost morskih habitatov,« dodaja Furlanova.

Danes za jutri

Podnebne spremembe močno načenjajo tudi Arktiko. »Še vedno ne vemo, kako se morska biotska raznovrstnost na območju Arktike odziva na podnebne obremenitve, kot so višje temperature ter višja slanost in pH, ter na druge kopenske in morske obremenitve, kot so invazivne vrste, onesnaževanje in ribištvo,« pojasni Marja Koski, raziskovalka pri Narodnem inštitutu za vodne vire pod okriljem Tehniške univerze na Danskem in koordinatorka projekta ECOTIP.

»Naše znanje o medsebojnem vplivu bioloških sprememb ter človekovih odločitev in vedenja, vključno z načini upravljanja ribištva na arktičnem območju, je še vedno nepopolno,« poudari Marja Koski. Cilj projekta je torej zapolniti vrzeli v našem znanju, v ta namen pa raziskovalci uporab­ljajo nove molekularne metode na okoljskem DNK (eDNK), da bi odkrili invazivne vrste na območju Arktike. Okoljski DNK je DNK, ki ga je mogoče zbrati iz okolja, npr. z vzorci vode. »Uporaba eDNK za opazovanje posameznih vrst je revolucionarna metoda, saj zahteva manj dela, z njo prihranimo čas in denar, poleg tega ne oviramo opazovanega organizma ali ekosis­tema.« V okviru projekta raziskujejo tudi koncept prelomnih točk za ekosisteme, torej nepovratnih sprememb v ekosistemih, kot je morebitno izginotje grenlandske ledene plošče.

–––

Raziskave, omenjene v tem članku, je financirala EU. Članek je bil prvot­no objavljen v reviji Horizon, reviji EU za raziskave in inovacije.

Preberite še:

Komentarji: