Rak bi lahko prežal tudi v rdečem mesu in mleku
Z nobelovcem Haraldom zur Hausnom smo se pogovarjali o raziskavah povezav med okužbami s hrano in razvojem raka.
Odpri galerijo
Nobelov nagrajenec Harald zur Hausen je častni doktor na 26 univerzah po svetu. FOTO: Voranc Vogel
Ali lahko z določenim virusom okuženo rdeče, goveje meso, mleko in mlečni izdelki spodbudijo razvoj raka in nastanek nevroloških sprememb, povezanih z multiplo sklerozo ter parkinsonovo in alzheimerjevo boleznijo? To provokativno razmišljanje uglednega nemškega profesorja Haralda zur Hausna, Nobelovega nagrajenca za medicino leta 2008, povzroča vznemirjenje in zanimanje tako v strokovni kot širši javnosti.
Tega, da ni takoj in povsem razumljen, ko opazuje in analitično razmišlja zunaj uveljavljenih medicinskih dogem, je že vajen. Tudi ko je leta 1972 v ZDA prvič predstavil tezo, da raka na materničnem vratu povzročajo humani virusi papiloma (HPV), je v dvorani nastala grobna tišina. Pozneje je sledilo silovito zavračanje in zgodba se je ponovila čez nekaj let na tematski konferenci v Švici, le da je tam nekatere udeležence že zanimalo, ali lahko svoje drzne trditve prepričljivo dokaže. Potrebnih je bilo sedem let, da je z raziskovalno skupino izoliral »sumljive« viruse HPV, najprej 11, potem pa še najpogostejše in dejanske »krivce« HPV 16 in 18.
Drugo je zgodovina: leta 2008 je za to odkritje prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino. Zaslužen je za razvoj zaščitnih cepiv, s katerim se od leta 2006 tako rekoč povsod po svetu deklice in dečki lahko zavarujejo pred to okužbo, ki se prenaša spolno.
Po tej zgodbi o uspehu se je Harald zur Hausen, ki je na začetku meseca na povabilo Slovenske medicinske akademije obiskal Ljubljano, pred približno dvema desetletjema usmeril na novo raziskovalno polje – posvetil se je vprašanju, ali so različni agensi, konkretno delci, podobni določenemu virusu, ki so jih odkrili v rdečem mesu ter mleku in mlečnih izdelkih, povezani z nastankom raka na debelem črevesu in dojki ter multiple skleroze.
V zgodnejšem obdobju znanstvene kariere v ZDA je raziskoval povezavo med okužbo z Epstein-Barrovim virusom in nastankom malignih bolezni pri človeku, zdaj že dolgo sistematično spremlja in analizira epidemiološke podatke o raku po svetu. Kot pojasnjuje v pogovoru tudi pri 82 letih pronicljiv znanstvenik in sogovornik, ga je ob podatkih o razširjenosti posameznih vrst raka zanimalo, od kod razlike po območjih predvsem pri raku debelega črevesa in dojke. Epidemiologi nastanek raka na debelem črevesu povezujejo z načinom priprave mesa, zlasti s peko na močnem ognju, na žaru ali v pečici. Pri tem naj bi bilo še posebej neugodno, če meso prej obdelajo z nekaterimi kemikalijami, da bi bilo bolj okusno. Zato naj bi bilo več raka v okoljih, kjer so vajeni pripravljati meso na tak način.
Pri podrobnejšem pregledu podatkov je, kot pojasnjuje, naletel na zanimiva odstopanja. »V Mongoliji, kjer uživajo veliko rdečega mesa, pripravljenega na vse mogoče načine, tudi prekajenega, imajo vseeno zelo malo bolnikov z rakom debelega črevesa in dojke. Za otoške države v Tihem oceanu, kjer uživajo večinoma ribe in perutnino in jih pripravljajo podobno kot rdeče meso, pri čemer lahko med pripravo nastajajo različne kemične spojine, statistika prav tako kaže nizko stopnjo obolevanja za tema vrstama raka. Na drugi strani so podatki, ki govorijo o povezavi med pogostim uživanjem rdečega mesa in mlečnih izdelkov in rakom. Smiselno se je bilo torej vprašati, ali se v rdečem mesu skriva še kaj drugega, ne samo kemikalije. So morda v njem kakšni drugi, kužni elementi? Tako smo v sodelovanju z veterinarsko fakulteto v Leipzigu začeli raziskavo na 130 zdravih približno pet let starih kravah, zraven pa smo kupili večjo količino mleka in mlečnih izdelkov iz običajnih trgovin, kjer nakupuje večina ljudi. Analizirali nismo surovega mleka, temveč pasterizirano.«
V raziskavo sicer niso vključili drugih rejnih živali, bi bilo pa po sogovornikovih besedah zanimivo podrobneje raziskati, kako je s tem na Kitajskem, kjer zaužijejo veliko svinjskega mesa in imajo, sodeč po epidemioloških podatkih, malo raka na debelem črevesu in dojki. Čeprav se ta trend tudi pri njih spreminja. Kaže, da se v zadnjem obdobju tam obolevnost za različnimi vrstami prav tako povečuje, kar še zlasti velja za raka na dojkah. Prave razlage za to še ni.
Nestrokovnjaku se ob raziskavah, ki iščejo povezave med mikrobnimi oziroma kemičnimi agensi v rdečem mesu in mlečnih izdelkih, zdi še nekako razumljivo, da so pri tem lahko bolj ogrožena prebavila oziroma debelo črevo. Težje je najti logično povezavo z nevrološkimi boleznimi, konkretno z multiplo sklerozo.
Zur Hausen se strinja, da je to »še ne povsem raziskana zgodba«. Za zdaj gre bolj za domneve, kako različni agensi iz hrane po krvi zaidejo v možgane. Pojasni, da so izolirali dva tipa agensov pri ženskah z lezijami v možganih zaradi multiple skleroze. Pri omenjeni nevrološki bolezni, pa tudi pri alzheimerjevi in parkinsonovi, je namreč težava v tem, da tega ne morejo raziskovati v tkivih, kjer se celice delijo, tako kot na primer v črevesu ali dojki. Dosedanji podatki so skopi, potrebne bodo obširnejše raziskave. Vzorce tkiv je mogoče natančneje pregledati le z avtopsijo.
Toda sogovornik pojasnjuje, da sta z ženo Ethel-Michele de Villiers, ki kot znanstvenica prav tako že vrsto let sodeluje pri raziskavah, odkrila v živilih, kot so rdeče meso ter mleko in mlečni izdelki, veliko majhnih enovijačnih molekul DNK, te sta sekvencirala in ugotavljala njihove lastnosti. Počasi so se kopičili izsledki, ki so potrjevali prisotnost »nečesa kužnega v rdečem mesu in mlečnih izdelkih«, vendar je bilo vsaj v začetnem obdobju težko trditi, da ima to kaj skupnega z rakom. Se jim je pa zdelo smiselno v nadaljevanju preveriti biološko aktivnost enovijačnih molekul DNK v človeških celicah. Ugotovili so, da so v takšnem okolju aktivne in se živahno razmnožujejo. »To bi lahko pomenilo,« pravi, »da morebiti vendarle imajo kaj opraviti z nastankom raka.«
Sledile so obsežne nadaljnje raziskave v sodelovanju z raziskovalnimi skupinami patologov v Zürichu. Nekatere izhodiščne teze, kot je na primer pričakovanje, da bodo v celicah raka debelega črevesa našli integrirane agense oziroma protitelesa proti njim, se niso potrdile. To pa je raziskovalce navedlo na razmišljanje, da se verjetno pri človeku zaradi kakšne zelo zgodnje okužbe ustvari imunotoleranca, zato se pozneje organizem ne odzove z učinkovito obrambo s protitelesi.
Prav zato je po sogovornikovih besedah pomembno, da človek že kot novorojenček pridobi zgodnjo imunsko zaščito tudi z daljšim dojenjem. Materino mleko namreč med drugim vsebuje specifične sladkorje, ki se vežejo na nekatere celične površine proteinov. Te strukture in njihovi receptorji preprečujejo virusne okužbe. Vsaj polletno dojenje pomaga okrepiti imunski sistem in zmanjša dovzetnost za okužbe. Pozneje v življenju so v nekaterih primerih te zgodnje otroške okužbe lahko povezane s poznejšim razvojem rakavih bolezni.
Profesor je še pojasnil, da se tumorski virusi ne integrirajo v človeške kromosome, temveč dolgo ostanejo v celicah kot proste enovijačne molekule DNK. Okužba se ne zgodi primarno v celici, ki se pozneje spremeni v rakavo, temveč v njenem mikrookolju. Tu pa je povezava z vnetnimi procesi v tkivu, ki jih povzročajo makrofagi, odgovorni za napadalce. Pri počasnem in vztrajno razvijajočem se vnetju nastajajo kisikovi radikali, ki so mutageni. In ker v takih tkivih, kot je na primer debelo črevo, ves čas potekajo najrazličnejše aktivnosti, med drugim živahno sproščanje encimov, se sčasoma zgodijo različne mutacije, ki lahko privedejo do nastanka raka.
Zur Hausen je zaskrbljen zaradi podatkov o naraščanju rakavih bolezni po svetu. Čeprav se izboljšujeta tako diagnostika kot zdravljenje, saj je na voljo vse več zdravil in terapij, se prebivalstvo stara in veliko neugodnih dejavnikov vpliva na to, da se bo obolevnost očitno še naprej povečevala. Tako profesor vedno znova poudarja pomen preventivnih ukrepov.
V zvezi s tem so po njegovem spodbudna poročila, da so ponekod, denimo v Avstraliji, že vrsto let zelo uspešni z zaščitnim cepljenjem deklic in dečkov, medtem ko drugod, tudi v Nemčiji, kjer dosegajo 40-odstotno precepljenost, z odzivom niso zadovoljni. Pričakuje, da se bo to izboljšalo po nedavni odločitvi ene večjih nemških zavarovalnic, da bodo plačevali ne le cepljenje deklic, temveč tudi dečkov.
»Stroka namreč dokazuje, da so moški v starosti od 40 do 50 let glavni prenašalci virusov. Povsod po svetu je okuženih več moških kot žensk. Te zbolijo za rakom materničnega vratu, pri moških pa se razvijejo druge vrste raka, vendar precej redkeje kot pri ženskah. Na razvoj raka materničnega vratu vplivajo tudi ženski hormoni, ki spodbujajo aktivnost virusov. Posebej ranljivo je tkivo mladih žensk zaradi anatomskih posebnosti, povezanih s spreminjanjem tkiva materničnega vratu.«
Posebna skupina, razlaga profesor, so homoseksualni moški, za katere je »prav tako priporočljivo zaščitno cepljenje, ki bi preprečilo razvoj analnega raka, raka v grlu oziroma rake glave in vratu, ker so ti povezani z istim tipom virusa kot rak materničnega vratu. Vse te bolezni so zelo hude, vendar imamo možnost, da jih izkoreninimo.«
Da v javnosti ne bi nastal napačen vtis, je treba poudariti, da gre za pomembne znanstvene raziskave, v katerih sodelujejo priznani strokovnjaki in ustanove, ki načenjajo številna vprašanja, vsaj za zdaj pa ne ponujajo dokončnih odgovorov. Sogovornik opozarja, da bi bilo »povsem napačno sporočilo«, če bi ljudem kar na pamet odsvetovali uživanje mesa ter mleka in mlečnih izdelkov. Navsezadnje se vsak človek večkrat okuži z različnimi agensi, pa se bo najbrž le pri nekaterih razvil rak.
Na vprašanje, ali sam uživa meso in mlečne izdelke, odgovori pritrdilno. Doda, da na splošno pazi na zdravje in meni, da je koristno občasno opraviti kolonoskopijo in druge preventivne preglede.
Glede nadaljnjega razvoja na tem področju je prepričan, da bo nekoč še več cepiv za zaščito pred različnimi vrstami raka, ki bi lahko bistveno spremenila »onkološko sceno«. Vendar poudarja pomen preventive in najzgodnejše dobre imunske zaščite, »čeprav je to zapleten mehanizem, ki še vedno ni do potankosti raziskan«.
Tega, da ni takoj in povsem razumljen, ko opazuje in analitično razmišlja zunaj uveljavljenih medicinskih dogem, je že vajen. Tudi ko je leta 1972 v ZDA prvič predstavil tezo, da raka na materničnem vratu povzročajo humani virusi papiloma (HPV), je v dvorani nastala grobna tišina. Pozneje je sledilo silovito zavračanje in zgodba se je ponovila čez nekaj let na tematski konferenci v Švici, le da je tam nekatere udeležence že zanimalo, ali lahko svoje drzne trditve prepričljivo dokaže. Potrebnih je bilo sedem let, da je z raziskovalno skupino izoliral »sumljive« viruse HPV, najprej 11, potem pa še najpogostejše in dejanske »krivce« HPV 16 in 18.
Drugo je zgodovina: leta 2008 je za to odkritje prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino. Zaslužen je za razvoj zaščitnih cepiv, s katerim se od leta 2006 tako rekoč povsod po svetu deklice in dečki lahko zavarujejo pred to okužbo, ki se prenaša spolno.
Novo raziskovalno polje
Po tej zgodbi o uspehu se je Harald zur Hausen, ki je na začetku meseca na povabilo Slovenske medicinske akademije obiskal Ljubljano, pred približno dvema desetletjema usmeril na novo raziskovalno polje – posvetil se je vprašanju, ali so različni agensi, konkretno delci, podobni določenemu virusu, ki so jih odkrili v rdečem mesu ter mleku in mlečnih izdelkih, povezani z nastankom raka na debelem črevesu in dojki ter multiple skleroze.
V zgodnejšem obdobju znanstvene kariere v ZDA je raziskoval povezavo med okužbo z Epstein-Barrovim virusom in nastankom malignih bolezni pri človeku, zdaj že dolgo sistematično spremlja in analizira epidemiološke podatke o raku po svetu. Kot pojasnjuje v pogovoru tudi pri 82 letih pronicljiv znanstvenik in sogovornik, ga je ob podatkih o razširjenosti posameznih vrst raka zanimalo, od kod razlike po območjih predvsem pri raku debelega črevesa in dojke. Epidemiologi nastanek raka na debelem črevesu povezujejo z načinom priprave mesa, zlasti s peko na močnem ognju, na žaru ali v pečici. Pri tem naj bi bilo še posebej neugodno, če meso prej obdelajo z nekaterimi kemikalijami, da bi bilo bolj okusno. Zato naj bi bilo več raka v okoljih, kjer so vajeni pripravljati meso na tak način.
Nobelovo nagrado je dobil za odkritje povezave med virusi papiloma in rakom na materničnem vratu. FOTO: Getty Images/iStockphoto
Se kaj skriva v mesu in mleku?
Pri podrobnejšem pregledu podatkov je, kot pojasnjuje, naletel na zanimiva odstopanja. »V Mongoliji, kjer uživajo veliko rdečega mesa, pripravljenega na vse mogoče načine, tudi prekajenega, imajo vseeno zelo malo bolnikov z rakom debelega črevesa in dojke. Za otoške države v Tihem oceanu, kjer uživajo večinoma ribe in perutnino in jih pripravljajo podobno kot rdeče meso, pri čemer lahko med pripravo nastajajo različne kemične spojine, statistika prav tako kaže nizko stopnjo obolevanja za tema vrstama raka. Na drugi strani so podatki, ki govorijo o povezavi med pogostim uživanjem rdečega mesa in mlečnih izdelkov in rakom. Smiselno se je bilo torej vprašati, ali se v rdečem mesu skriva še kaj drugega, ne samo kemikalije. So morda v njem kakšni drugi, kužni elementi? Tako smo v sodelovanju z veterinarsko fakulteto v Leipzigu začeli raziskavo na 130 zdravih približno pet let starih kravah, zraven pa smo kupili večjo količino mleka in mlečnih izdelkov iz običajnih trgovin, kjer nakupuje večina ljudi. Analizirali nismo surovega mleka, temveč pasterizirano.«
V raziskavo sicer niso vključili drugih rejnih živali, bi bilo pa po sogovornikovih besedah zanimivo podrobneje raziskati, kako je s tem na Kitajskem, kjer zaužijejo veliko svinjskega mesa in imajo, sodeč po epidemioloških podatkih, malo raka na debelem črevesu in dojki. Čeprav se ta trend tudi pri njih spreminja. Kaže, da se v zadnjem obdobju tam obolevnost za različnimi vrstami prav tako povečuje, kar še zlasti velja za raka na dojkah. Prave razlage za to še ni.
Okužbe s hrano in nevrološke bolezni?
Nestrokovnjaku se ob raziskavah, ki iščejo povezave med mikrobnimi oziroma kemičnimi agensi v rdečem mesu in mlečnih izdelkih, zdi še nekako razumljivo, da so pri tem lahko bolj ogrožena prebavila oziroma debelo črevo. Težje je najti logično povezavo z nevrološkimi boleznimi, konkretno z multiplo sklerozo.
Zur Hausen se strinja, da je to »še ne povsem raziskana zgodba«. Za zdaj gre bolj za domneve, kako različni agensi iz hrane po krvi zaidejo v možgane. Pojasni, da so izolirali dva tipa agensov pri ženskah z lezijami v možganih zaradi multiple skleroze. Pri omenjeni nevrološki bolezni, pa tudi pri alzheimerjevi in parkinsonovi, je namreč težava v tem, da tega ne morejo raziskovati v tkivih, kjer se celice delijo, tako kot na primer v črevesu ali dojki. Dosedanji podatki so skopi, potrebne bodo obširnejše raziskave. Vzorce tkiv je mogoče natančneje pregledati le z avtopsijo.
Toda sogovornik pojasnjuje, da sta z ženo Ethel-Michele de Villiers, ki kot znanstvenica prav tako že vrsto let sodeluje pri raziskavah, odkrila v živilih, kot so rdeče meso ter mleko in mlečni izdelki, veliko majhnih enovijačnih molekul DNK, te sta sekvencirala in ugotavljala njihove lastnosti. Počasi so se kopičili izsledki, ki so potrjevali prisotnost »nečesa kužnega v rdečem mesu in mlečnih izdelkih«, vendar je bilo vsaj v začetnem obdobju težko trditi, da ima to kaj skupnega z rakom. Se jim je pa zdelo smiselno v nadaljevanju preveriti biološko aktivnost enovijačnih molekul DNK v človeških celicah. Ugotovili so, da so v takšnem okolju aktivne in se živahno razmnožujejo. »To bi lahko pomenilo,« pravi, »da morebiti vendarle imajo kaj opraviti z nastankom raka.«
Nobelovec se je posvečal raziskavam povezav med hrano in razvojem raka. FOTO: Shutterstock
Zakaj odpove obramba s protitelesi
Sledile so obsežne nadaljnje raziskave v sodelovanju z raziskovalnimi skupinami patologov v Zürichu. Nekatere izhodiščne teze, kot je na primer pričakovanje, da bodo v celicah raka debelega črevesa našli integrirane agense oziroma protitelesa proti njim, se niso potrdile. To pa je raziskovalce navedlo na razmišljanje, da se verjetno pri človeku zaradi kakšne zelo zgodnje okužbe ustvari imunotoleranca, zato se pozneje organizem ne odzove z učinkovito obrambo s protitelesi.
Prav zato je po sogovornikovih besedah pomembno, da človek že kot novorojenček pridobi zgodnjo imunsko zaščito tudi z daljšim dojenjem. Materino mleko namreč med drugim vsebuje specifične sladkorje, ki se vežejo na nekatere celične površine proteinov. Te strukture in njihovi receptorji preprečujejo virusne okužbe. Vsaj polletno dojenje pomaga okrepiti imunski sistem in zmanjša dovzetnost za okužbe. Pozneje v življenju so v nekaterih primerih te zgodnje otroške okužbe lahko povezane s poznejšim razvojem rakavih bolezni.
Lebdeče okrogle molekule
Profesor je še pojasnil, da se tumorski virusi ne integrirajo v človeške kromosome, temveč dolgo ostanejo v celicah kot proste enovijačne molekule DNK. Okužba se ne zgodi primarno v celici, ki se pozneje spremeni v rakavo, temveč v njenem mikrookolju. Tu pa je povezava z vnetnimi procesi v tkivu, ki jih povzročajo makrofagi, odgovorni za napadalce. Pri počasnem in vztrajno razvijajočem se vnetju nastajajo kisikovi radikali, ki so mutageni. In ker v takih tkivih, kot je na primer debelo črevo, ves čas potekajo najrazličnejše aktivnosti, med drugim živahno sproščanje encimov, se sčasoma zgodijo različne mutacije, ki lahko privedejo do nastanka raka.
Zur Hausen je zaskrbljen zaradi podatkov o naraščanju rakavih bolezni po svetu. Čeprav se izboljšujeta tako diagnostika kot zdravljenje, saj je na voljo vse več zdravil in terapij, se prebivalstvo stara in veliko neugodnih dejavnikov vpliva na to, da se bo obolevnost očitno še naprej povečevala. Tako profesor vedno znova poudarja pomen preventivnih ukrepov.
Sogovornik opozarja, da bi bilo »povsem napačno sporočilo«, če bi ljudem kar na pamet odsvetovali uživanje mesa ter mleka in mlečnih izdelkov. FOTO: Thinkstock
Precepljenost proti HPV bi bilo treba izboljšati
V zvezi s tem so po njegovem spodbudna poročila, da so ponekod, denimo v Avstraliji, že vrsto let zelo uspešni z zaščitnim cepljenjem deklic in dečkov, medtem ko drugod, tudi v Nemčiji, kjer dosegajo 40-odstotno precepljenost, z odzivom niso zadovoljni. Pričakuje, da se bo to izboljšalo po nedavni odločitvi ene večjih nemških zavarovalnic, da bodo plačevali ne le cepljenje deklic, temveč tudi dečkov.
»Stroka namreč dokazuje, da so moški v starosti od 40 do 50 let glavni prenašalci virusov. Povsod po svetu je okuženih več moških kot žensk. Te zbolijo za rakom materničnega vratu, pri moških pa se razvijejo druge vrste raka, vendar precej redkeje kot pri ženskah. Na razvoj raka materničnega vratu vplivajo tudi ženski hormoni, ki spodbujajo aktivnost virusov. Posebej ranljivo je tkivo mladih žensk zaradi anatomskih posebnosti, povezanih s spreminjanjem tkiva materničnega vratu.«
Posebna skupina, razlaga profesor, so homoseksualni moški, za katere je »prav tako priporočljivo zaščitno cepljenje, ki bi preprečilo razvoj analnega raka, raka v grlu oziroma rake glave in vratu, ker so ti povezani z istim tipom virusa kot rak materničnega vratu. Vse te bolezni so zelo hude, vendar imamo možnost, da jih izkoreninimo.«
Ne panika, razumno vedenje
Da v javnosti ne bi nastal napačen vtis, je treba poudariti, da gre za pomembne znanstvene raziskave, v katerih sodelujejo priznani strokovnjaki in ustanove, ki načenjajo številna vprašanja, vsaj za zdaj pa ne ponujajo dokončnih odgovorov. Sogovornik opozarja, da bi bilo »povsem napačno sporočilo«, če bi ljudem kar na pamet odsvetovali uživanje mesa ter mleka in mlečnih izdelkov. Navsezadnje se vsak človek večkrat okuži z različnimi agensi, pa se bo najbrž le pri nekaterih razvil rak.
Na vprašanje, ali sam uživa meso in mlečne izdelke, odgovori pritrdilno. Doda, da na splošno pazi na zdravje in meni, da je koristno občasno opraviti kolonoskopijo in druge preventivne preglede.
Glede nadaljnjega razvoja na tem področju je prepričan, da bo nekoč še več cepiv za zaščito pred različnimi vrstami raka, ki bi lahko bistveno spremenila »onkološko sceno«. Vendar poudarja pomen preventive in najzgodnejše dobre imunske zaščite, »čeprav je to zapleten mehanizem, ki še vedno ni do potankosti raziskan«.
