Razkrili skrivnost Ceresa in odkrili, da so tudi dinozavri imeli raka

Morja pod površjem Ceresa

Ceres je največje nebesno telo v asteroidnem pasu med Marsom in Jupitrom, ravno dovolj veliko, da si je prislužilo vstop v kategorijo pritlikavih planetov, kjer trenutno zaseda zadnje mesto. Dolgo je veljalo, da je le malo večji asteroid s suhim in kamnitim površjem, zdaj pa so znanstveniki analizirali fotografije svetlih lis na površju, ki jih je z višine 35 kilometrov že leta 2018, tik pred koncem odprave, posnel Nasin orbiter Dawn. Iz natančnih visokoločljivostnih posnetkov 20 milijonov let starega kraterja Occator so znanstveniki razbrali, da so svetle lise v resnici sloji natrijevega karbonata, ki so po vsej verjetnosti nastali, ko je iz notranjosti planeta pronicala tekočina in nato izhlapela ter za sabo pustila skorjo soli. Tekočina je bila po predvidevanjih znanstvenikov slanica, ki se je na površje dvignila iz več sto kilometrov velikega bazena približno 40 kilometrov pod površjem.

Ker je Ceres geološko mrtev planet, je dvig slane vode verjetno posledica globokih razpok in vročine, ki so nastali ob trčenju z manjšim asteroidom. Sloji soli so kozmološko gledano povsem sveži, njihovo starost so ocenili na manj kot 2 milijona let, kar bi lahko pomenilo, da voda še vedno pronica na površje in da se pod površjem pritlikavega planeta še vedno pretakajo oceani slane vode.

Satelit vstopil v novo fazo

Nasin satelit Tess, ki išče eksoplanete, je 4. julija končal primarno nalogo, ki je bila, da v dveh letih pregleda in posname kakšne tri četrtine nočnega neba. V tem mozaiku so odkrili 66 novih eksoplanetov, skoraj 2100 pa je še kandidatov, ki čakajo na končno potrditev. Med drugim je odkril planet TOI 700 d, podobno velik kot Zemlja, ki okoli zvezde kroži na taki razdalji, da bi na njem lahko bila tekoča voda. Poleg tega je satelit posredoval podatke o supernovah, o mrkih pri dvojnih zvezdah, opazoval je tudi, kako je črna luknja raztrgala Soncu podobno zvezdo. Satelit je posamezen sektor od trinajstih najprej na južnem, nato še na severnem nebu, s štirimi kamerami opazoval en mesec.

Ker je Tess še v odličnem stanju, so odpravo podaljšali in zdaj se satelit znova osredotoča na južno nebo, deluje pa precej hitreje kot prej. Kamere namreč vsak kos neba zajamejo vsakih deset minut, kar je trikrat hitreje kot v primarni odpravi. Hitrejše meritve bodo pripomogle, da bo lažje opaziti spremembe v svetlosti zvezd in tudi podrobneje zaznati morebitne izbruhe na aktivnih zvezdah. Podaljšana odprava bo trajala do septembra 2022.

Arktika se tali naprej

Sateliti so posneli prelomljeno ledeno polico Milne na kanadski Arktiki. Okoli 80 kvadratnih kilometrov velik kos se je odlomil konec julija. Do tretjega avgusta je ledena gora razpadla na dva dela, ki zdaj plavata v Arktičnem oceanu. Otok Ellesmere je bil na začetku 20. stoletja velik okoli 8600 kvadratnih metrov, a zaradi hitrega taljenja ledu, ki je posledica podnebnih sprememb, se je obseg zmanjšal na 1050 kvadratnih kilometrov. Nadaljnji prelomi v letih 2003, 2005, 2008, 2011, 2012 in 2020 so pomenili, da se je površina ledene zemlje zmanjšala na pičlih 500 kvadratnih kilometrov. Sama ledena ploskev Milne zdaj meri komaj 106 kvadratnih kilometrov.

Niti dinozavri niso ubežali raku

Znanstveniki Kraljevega muzeja v Ontariu in McMasterjeve univerze so v reviji Lancet Oncology objavili članek, v katerem opisujejo prvi primer osteosarkoma, agresivnega malignega obolenja kosti, pri dinozavru. Nesrečnik je pripadal vrsti rogatih dinozavrov Centrosaurus apertus, ki je Zemljo poseljevala pred približno 76 milijoni let, imel pa je poškodovano mečnico. Dolgo so mislili, da fosilizirana kost kaže na zaceljeno poškodbo, a so se kljub temu odločili, da jo podrobneje raziščejo s sodobnimi medicinskimi tehnikami. Multidisciplinarna ekipa, v kateri so bili patologi, radiologi, ortopedski kirurgi in paleontologi, se je postavljanja diagnoze lotila, kot bi imeli pred sabo človeškega pacienta z neznanim tumorjem.



Po temeljitem pregledu in izdelanem odlitku so opravili najsodobnejšo tomografijo in kost pod mikroskopom analizirali na celični ravni. Fosil so nato primerjali z zdravo mečnico dinozavra iste vrste ter s človeško mečnico bolnika z osteosarkomom. Po vseh teh postopkih so se strinjali, da je takšna diagnoza ustrezna tudi pri obravnavanem dinozavru. Ta je bil v času smrti odrasel, rak pa je bil v napredujočem stadiju in se je verjetno razširil na druga tkiva in organe. Ker so njegove ostanke izkopali skupaj s kostmi velikega števila pripadnikov iste vrste, sklepajo, da je umrl v poplavi, s tako uničujočo boleznijo pa je tako dolgo živel, ker ga je pred plenilci varovala njegova čreda.

Pri ljudeh se osteosarkom najpogosteje pojavi med 10. in 30. letom, ko rast kosti še ni končana, saj rakave celice nastajajo iz še nerazvitih kostnih celic. Če ga ne zdravimo, se hitro razširi na druga tkiva in organe, najpogosteje na pljuča.