Slovo sijajne in jasne znanstvenice
Zapustila nam je bogastvo iskrivih misli, ki nas opominjajo, kje smo skrenili s poti.
Odpri galerijo
Aleksandra Kornhauser Frazer je do zadnjega živela tako, kot je hotela – predana svojemu delu. Foto Jože Suhadolnik
V začetku tega tedna je boleče odjeknila novica, da se je tiho poslovila prva dama slovenske kemije. Čeprav je bilo znano, da ji je v zadnjih letih zdravje opešalo in da bi to jesen dopolnila že 94 let, je dr. Aleksandra Kornhauser Frazer vendar skoraj do zadnjega živela tako, kot je hotela, torej predana svojemu delu. Načrtovala je, da bo po avtobiografski uspešnici Poti in srečanja, ki je izšla konec leta 2018, napisala še več knjig.
Žal se ti načrti ne bodo uresničili, bodo pa prav gotovo v zavesti znanstvene in širše javnosti ostale mnoge njene iskrive misli. Izbrali smo nekatere od teh, ki jih je v minulem desetletju povedala v pogovorih za Delo.
Na primer izjavo o izkoristku talentov v Sloveniji. »Naša dežela nikoli ni znala lepo delati s talenti, tega se moramo šele naučiti. Tudi nobelovec Friderik Pregl, ki si ga lastimo skupaj z Avstrijci, verjetno ne bi nikoli dobil Nobelove nagrade, če bi ostal v Sloveniji. Tu namreč niso prepoznali njegovega talenta in se je moral do mature prebiti prek popravnega izpita.«
Njena izkušnja z vstopom v politiko – bila je podpredsednica Kavčičeve vlade v prejšnji državi – pa jo je verjetno pripeljala do še ene kritične misli: »Vsak dan sem bolj alergična na slovensko spletkarjenje. Kako se lahko narod, ki ima toliko talentov in toliko materialnih pogojev, saj smo superbogataši v primerjavi s svetovno revščino, kako se lahko tak narod tako poniglavo zateka v drobne umazane medosebne obračune, ko je vendar za vse dovolj kruha in prostora.«
Odločno je zavračala predalčkanje v znanosti: »Res je skrajni čas, da se tudi pri nas zbudimo iz razglabljanja o tem, kaj je prava znanost. Delitev na čisto in uporabno znanost ni znanstvenega izvora, vpeljala jo je politika, ko se je znanost začela vključevati v državne proračune in so hoteli odriniti tiste, ki so za svoje dosežke dobili denar od neposrednih uporabnikov. In ta delitev je neumnost, saj je vsak znanstveni dosežek uporaben, če ga za to dodelaš. Vendar se pri nas še vleče subsubdisciplinarna miselnost, ko je vsaka raziskava požegnana šele, ko je dovolj ozka, visoko specializirana. In če imaš najnovejši stroj zanjo, lahko na osnovi meritev z njim objavljaš članek za člankom. Pri visoko razvitih je vase zaprta znanost s subdisciplinarno usmerjenostjo že skoraj pol stoletja prepoznana kot velika napaka, ki zavira napredek znanosti, saj jo razparcelira na drobne, nepovezane koščke, celo raziskovalci se vse manj razumejo med seboj.«
Skladu s takšnim prepričanjem se je med prvimi lotila vodenja projektov z multidisciplinarno sintezo. Ta metoda ji je prinesla večino nagrad in priznanj. Med drugim letno Hondino nagrado, ki jo je dobila kot edina ženska doslej. »Multidisciplinarna sinteza je danes ključna za sistemske pristope v ciljanem raziskovanju, ker podpira celovito definiranje problemov in njihovo reševanje s prispevki cele vrste strok.«
Čeprav se je sama velikokrat srečala s podcenjujočim odnosom do žensk – tako v knjigi Poti in srečanja opisuje, kako se je spremenil odnos gostiteljev, ko so ugotovili, da je napovedani dr. Kornhauser ženskega spola – je vztrajala v prepričanju, da si morajo znanstvenice same izboriti enakopravnost. Tako kot si jo je morala ona. »Vedno sem se počutila enakopravno, tudi takrat, ko mi drugi tega niso priznavali. To se je zgodilo velikokrat, a vedno sem naredila kraval in usekala nazaj. Zato se tudi nisem čutila podrejene in izkoriščane. Mislim, da se ženske prehitro vdajo v usodo. Ima pa ta zadeva še eno plat: če hoče biti znanstvenica enakopravna, mora enako delati, biti enako pripravljena. Ne sme se izgovarjati na domače probleme. Te mora urediti doma,«
Pri sedemdesetih je dr. Aleksandra Kornhauser Frazer opisala, kako si zamišlja svojo prihodnost: »Tako kot doslej bom delala še do stotega leta; ko pa jih bom imela sto, se bom ob dobri kavici odločila, ali bi vendarle kazalo začeti nekaj novega ...« Žal ji ni bilo dano doseči tega cilja. Je pa kot odlična učiteljica v več kot štirih desetletjih nepretrganega dela usposobila veliko učencev, kasnejših raziskovalcev in učiteljev. Tako je tudi sama veliko pripomogla k temu, da se ni bati za prihodnost slovenske kemije.
Žal se ti načrti ne bodo uresničili, bodo pa prav gotovo v zavesti znanstvene in širše javnosti ostale mnoge njene iskrive misli. Izbrali smo nekatere od teh, ki jih je v minulem desetletju povedala v pogovorih za Delo.
Na primer izjavo o izkoristku talentov v Sloveniji. »Naša dežela nikoli ni znala lepo delati s talenti, tega se moramo šele naučiti. Tudi nobelovec Friderik Pregl, ki si ga lastimo skupaj z Avstrijci, verjetno ne bi nikoli dobil Nobelove nagrade, če bi ostal v Sloveniji. Tu namreč niso prepoznali njegovega talenta in se je moral do mature prebiti prek popravnega izpita.«
»Pri visoko razvitih je vase zaprta znanost s subdisciplinarno usmerjenostjo že skoraj pol stoletja prepoznana kot velika napaka, ki zavira napredek znanosti, saj jo razparcelira na drobne, nepovezane koščke, celo raziskovalci se vse manj razumejo med seboj.«
Njena izkušnja z vstopom v politiko – bila je podpredsednica Kavčičeve vlade v prejšnji državi – pa jo je verjetno pripeljala do še ene kritične misli: »Vsak dan sem bolj alergična na slovensko spletkarjenje. Kako se lahko narod, ki ima toliko talentov in toliko materialnih pogojev, saj smo superbogataši v primerjavi s svetovno revščino, kako se lahko tak narod tako poniglavo zateka v drobne umazane medosebne obračune, ko je vendar za vse dovolj kruha in prostora.«
Odločno je zavračala predalčkanje v znanosti: »Res je skrajni čas, da se tudi pri nas zbudimo iz razglabljanja o tem, kaj je prava znanost. Delitev na čisto in uporabno znanost ni znanstvenega izvora, vpeljala jo je politika, ko se je znanost začela vključevati v državne proračune in so hoteli odriniti tiste, ki so za svoje dosežke dobili denar od neposrednih uporabnikov. In ta delitev je neumnost, saj je vsak znanstveni dosežek uporaben, če ga za to dodelaš. Vendar se pri nas še vleče subsubdisciplinarna miselnost, ko je vsaka raziskava požegnana šele, ko je dovolj ozka, visoko specializirana. In če imaš najnovejši stroj zanjo, lahko na osnovi meritev z njim objavljaš članek za člankom. Pri visoko razvitih je vase zaprta znanost s subdisciplinarno usmerjenostjo že skoraj pol stoletja prepoznana kot velika napaka, ki zavira napredek znanosti, saj jo razparcelira na drobne, nepovezane koščke, celo raziskovalci se vse manj razumejo med seboj.«
Aleksandra Kornhauser Frazer je do zadnjega živela tako, kot je hotela – predana svojemu delu. Foto Osebni arhiv
Od partizanov do Unesca
Aleksandra Kornhauser Frazer, rojena leta 1926, je odraščala v Škofji Loki, še mladoletna sodelovala s partizani, po osvoboditvi naredila učiteljski tečaj in ob delu končala gimnazijo in študij kemije na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo na ljubljanski univerzi. Tam je tudi doktorirala, se izpopolnjevala v tujini in nato postala univerzitetna profesorica. Mednarodno se je uveljavila z vodenjem projektov na področjih kemijskega izobraževanja, varovanja okolja in trajnostnega razvoja. Do pozne upokojitve je opravljala kopico pomembnih dolžnosti v znanosti in pri prenosu znanja. Vrsto let je vodila Unescov mednarodni center za kemijske študije, bila tudi predsednica Raziskovalne skupnosti Slovenije, svetovalka generalnega direktorja Unesca, Svetovne banke in OECD, nazadnje pa dekanja Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana.Skladu s takšnim prepričanjem se je med prvimi lotila vodenja projektov z multidisciplinarno sintezo. Ta metoda ji je prinesla večino nagrad in priznanj. Med drugim letno Hondino nagrado, ki jo je dobila kot edina ženska doslej. »Multidisciplinarna sinteza je danes ključna za sistemske pristope v ciljanem raziskovanju, ker podpira celovito definiranje problemov in njihovo reševanje s prispevki cele vrste strok.«
»Vedno sem se počutila enakopravno, tudi takrat, ko mi drugi tega niso priznavali. To se je zgodilo velikokrat, a vedno sem naredila kraval in usekala nazaj. Zato se tudi nisem čutila podrejene in izkoriščane.«
Čeprav se je sama velikokrat srečala s podcenjujočim odnosom do žensk – tako v knjigi Poti in srečanja opisuje, kako se je spremenil odnos gostiteljev, ko so ugotovili, da je napovedani dr. Kornhauser ženskega spola – je vztrajala v prepričanju, da si morajo znanstvenice same izboriti enakopravnost. Tako kot si jo je morala ona. »Vedno sem se počutila enakopravno, tudi takrat, ko mi drugi tega niso priznavali. To se je zgodilo velikokrat, a vedno sem naredila kraval in usekala nazaj. Zato se tudi nisem čutila podrejene in izkoriščane. Mislim, da se ženske prehitro vdajo v usodo. Ima pa ta zadeva še eno plat: če hoče biti znanstvenica enakopravna, mora enako delati, biti enako pripravljena. Ne sme se izgovarjati na domače probleme. Te mora urediti doma,«
Pri sedemdesetih je dr. Aleksandra Kornhauser Frazer opisala, kako si zamišlja svojo prihodnost: »Tako kot doslej bom delala še do stotega leta; ko pa jih bom imela sto, se bom ob dobri kavici odločila, ali bi vendarle kazalo začeti nekaj novega ...« Žal ji ni bilo dano doseči tega cilja. Je pa kot odlična učiteljica v več kot štirih desetletjih nepretrganega dela usposobila veliko učencev, kasnejših raziskovalcev in učiteljev. Tako je tudi sama veliko pripomogla k temu, da se ni bati za prihodnost slovenske kemije.
