Sonda New Horizons »za mejami znanega sveta«
Zgodovinski začetek novega leta: znanost in tehnologija znova premikata meje. Sonda New Horizons je od blizu preučevala najbolj oddaljen objekt v zgodovini raziskovanja vesolja.
Odpri galerijo
Veselje v nadzornem centru, ko so izvedeli, da je s sondo New Horizons vse dobro in da je začela pošiljati podatke o najbolj oddaljenem nebesnem telesu, ki ga je preučevala sonda z Zemlje. Foto Nasa
Nasina sonda New Horizons (Nova obzorja) je po skoraj 13 letih potovanja ob 6.33 po našem času obletela starodavno nebesno telo Ultima Thule, ki je tako postal najbolj oddaljen objekt v zgodovini raziskovanja vesolja. Sonda je telo obletela na oddaljenosti le 3500 kilometrov.
Znanstveniki so nestrpno pričakovali signal, da je s sondo vse dobro in da je začela pošiljati zbrane podatke. »Imamo zdravo plovilo,« je oznanila Alice Bowman, vodja operacij misije New Horizons.
»Komaj čakam presenečenja, ki jih bomo dobili,« je dodala. »Način, kako se je letošnje leto začelo, mi je izjemno všeč,« je z nasmehom poudaril Alan Stern, glavni znanstvenik pri Nasini odpravi.
Stern je prestavil novo fotografijo Ultime Thule, šele jutri bodo na voljo boljše fotografije in takrat bo tudi jasno, za kakšen svet gre. Znanstveniki verjamejo, da gre za enojno telo z dvema »glavama« in ne za binarni sistem. Kar nekaj mesecev bo potrebnih, da bo sonda poslala vse zbrane podatke.
Ultima Thule, kar v prevodu pomeni kraj za mejami znanega sveta, je od Zemlje oddaljena več kot šest milijard kilometrov in prebiva v skrivnostnem Kuiperjevem pasu, ki se razteza daleč za orbito Neptuna. V preteklih tednih je sonda podrobno pregledala območje, da je ne bi presenetil kakšen majhen kamenček, ki bi bil lahko usoden. Sonda je namreč mimo okoli 37 kilometrov širokega podolgovatega kamna z uradno oznako 2014 MU69, ki je do zadnjega ostajal le majhna pika, letela s hitrostjo več kot 50.000 kilometrov. Ekipa na Zemlji je bila ob obletu brez moči, saj signal v tako oddaljeno območje osončja potuje več kot šest ur. Sonda je tako sledila avtomatskim ukazom, ki jih je prejela v preteklih dneh.
Oblet je bil kratek, a sonda, ki jo poganja plutonij, je vse svoje znanstvene instrumente usmerila v kamen in bo predvidoma razkrila velikost telesa, površje, sestavo, morda kakšnega spremljevalca, hkrati bo znanstvenikom pomagala razumeti, kako je nastajalo osončje. Ultima Thule je namreč ostanek iz časov, ko so se planeti še oblikovali.
Sonda New Horizons je leta 2015 razkrila, da je pritlikavi planet Pluton izjemno geološko razgibano nebesno telo, da se ponaša z ledeniki, vulkani in gorami in tanko modrikasto atmosfero.
Ultimo Thule so v iskanju zanimivega telesa, kamor bi poslali New Horizons, odkrili 26. junija 2014 z vesoljskim teleskopom Hubble, saj nebesno telo z navidezno magnitudo 27 najdejo le najzmogljivejši teleskopi. Pozornost znanstvenikov je pritegnilo pet teles, Ultima Thule pa je bila najlažje dosegljiva, saj so pri preusmerjanju sonde porabili najmanj goriva. Njeno leto je dolgo 296 zemeljskih, orbita okoli Sonca pa je skoraj popolna krožnica.
Nebesno telo so odkrili potem, ko je sonda že odpotovala z Zemlje.
Sondo New Horizons so namreč izstrelili 19. januarja 2006, Zemljino orbito je zapustila s hitrostjo 58.000 kilometrov na uro, februarja 2007 je izkoristila gravitacijsko pomoč plinskega velikana Jupitra, da je povečala svojo hitrost, a kljub temu je do Plutona in njegovih petih lun potovala devet let. Zaradi velike hitrosti je le poletela mimo planetka, saj je bilo nemogoče, da bi se utirila v orbito. Večinoma je bila v hibernaciji, ko je večina instrumentov ugasnjenih. Plovilo v hibernaciji deluje avtonomno, minimalna ekipa stanje preverja le nekajkrat na mesec, pa tudi sama sonda pošilja poročila o statusu. Pred srečanjem s Plutonom so sondo decembra 2014 zbudili, nato so jo aprila 2017 znova uspavali. V polni pripravljenosti na srečanje z Ultimo Thule je od letošnjega junija.
Pesem za sondo
Brian May, astrofizik in kitarist pri legendarnih Queenih, je za dogodek posnel novo skladbo.
Znanstveniki so nestrpno pričakovali signal, da je s sondo vse dobro in da je začela pošiljati zbrane podatke. »Imamo zdravo plovilo,« je oznanila Alice Bowman, vodja operacij misije New Horizons.
»Komaj čakam presenečenja, ki jih bomo dobili,« je dodala. »Način, kako se je letošnje leto začelo, mi je izjemno všeč,« je z nasmehom poudaril Alan Stern, glavni znanstvenik pri Nasini odpravi.
Stern je prestavil novo fotografijo Ultime Thule, šele jutri bodo na voljo boljše fotografije in takrat bo tudi jasno, za kakšen svet gre. Znanstveniki verjamejo, da gre za enojno telo z dvema »glavama« in ne za binarni sistem. Kar nekaj mesecev bo potrebnih, da bo sonda poslala vse zbrane podatke.
Ultima Thule je zelo podolgovato nebesno telo. Veliko je le okoli 37 km. Visokoresolucijske fotografije na Zemljo šele potujejo in bodo predvidoma na voljo jutri. FOTO: Nasa
Ultima Thule, kar v prevodu pomeni kraj za mejami znanega sveta, je od Zemlje oddaljena več kot šest milijard kilometrov in prebiva v skrivnostnem Kuiperjevem pasu, ki se razteza daleč za orbito Neptuna. V preteklih tednih je sonda podrobno pregledala območje, da je ne bi presenetil kakšen majhen kamenček, ki bi bil lahko usoden. Sonda je namreč mimo okoli 37 kilometrov širokega podolgovatega kamna z uradno oznako 2014 MU69, ki je do zadnjega ostajal le majhna pika, letela s hitrostjo več kot 50.000 kilometrov. Ekipa na Zemlji je bila ob obletu brez moči, saj signal v tako oddaljeno območje osončja potuje več kot šest ur. Sonda je tako sledila avtomatskim ukazom, ki jih je prejela v preteklih dneh.
Oblet je bil kratek, a sonda, ki jo poganja plutonij, je vse svoje znanstvene instrumente usmerila v kamen in bo predvidoma razkrila velikost telesa, površje, sestavo, morda kakšnega spremljevalca, hkrati bo znanstvenikom pomagala razumeti, kako je nastajalo osončje. Ultima Thule je namreč ostanek iz časov, ko so se planeti še oblikovali.
Sonda New Horizons je leta 2015 razkrila, da je pritlikavi planet Pluton izjemno geološko razgibano nebesno telo, da se ponaša z ledeniki, vulkani in gorami in tanko modrikasto atmosfero.
Znanstveniki nestrpno pričakujejo precej boljše fotografije. FOTO: NASA/Johns Hopkins University Applied Physics Laboratory/Southwest Research Institute
Pot sonde New Horizons Foto Delo
Ultimo Thule so v iskanju zanimivega telesa, kamor bi poslali New Horizons, odkrili 26. junija 2014 z vesoljskim teleskopom Hubble, saj nebesno telo z navidezno magnitudo 27 najdejo le najzmogljivejši teleskopi. Pozornost znanstvenikov je pritegnilo pet teles, Ultima Thule pa je bila najlažje dosegljiva, saj so pri preusmerjanju sonde porabili najmanj goriva. Njeno leto je dolgo 296 zemeljskih, orbita okoli Sonca pa je skoraj popolna krožnica.
Nebesno telo so odkrili potem, ko je sonda že odpotovala z Zemlje.
Sondo New Horizons so namreč izstrelili 19. januarja 2006, Zemljino orbito je zapustila s hitrostjo 58.000 kilometrov na uro, februarja 2007 je izkoristila gravitacijsko pomoč plinskega velikana Jupitra, da je povečala svojo hitrost, a kljub temu je do Plutona in njegovih petih lun potovala devet let. Zaradi velike hitrosti je le poletela mimo planetka, saj je bilo nemogoče, da bi se utirila v orbito. Večinoma je bila v hibernaciji, ko je večina instrumentov ugasnjenih. Plovilo v hibernaciji deluje avtonomno, minimalna ekipa stanje preverja le nekajkrat na mesec, pa tudi sama sonda pošilja poročila o statusu. Pred srečanjem s Plutonom so sondo decembra 2014 zbudili, nato so jo aprila 2017 znova uspavali. V polni pripravljenosti na srečanje z Ultimo Thule je od letošnjega junija.
Medtem se je sonda Osiris Rex utirila v orbito okoli asteroida Bennu, velikega okoli 500 metrov, ki je tako najmanjše nebesno telo, okoli katerega se je utirilo umetni satelit. Letos bo sodna preučevala kamen, nato pa bo z njega pobrala vzorce in se vrnila na Zemljo. O odpravi bomo pisali v četrtkovi Znanosti v časniku Delo.
Pesem za sondo
Brian May, astrofizik in kitarist pri legendarnih Queenih, je za dogodek posnel novo skladbo.
