V nadaljevanju preberite:

Anton Zeilinger, rojen leta 1945 v gornjeavstrijskem mestu Ried im Innkreis, govori modro, videti je tako, kot si predstavljamo profesorja, predvsem pa je vrhunski znanstvenik. Že konec prejšnjega stoletja so mnogi napovedali, da bo ta pionir kvantne informatike prejel Nobelovo nagrado za fiziko. Res jo je prejel leta 2022, skupaj z Johnom F. Clauserjem in Alainom Aspectom, za »raziskave prepletenih fotonov in kršitev Bellovih neenakosti ter pionirsko delo v kvantno-informacijski znanosti«.

V združenju tujih novinarjev na Dunaju smo gostili Zeilingerja, ki se je odzval vabilu, da spregovori o svojem znanstvenem delu in drugih aktualnih temah. Prvo vprašanje ducata zbranih novinarjev je bilo, kako se mu je spremenilo življenje, odkar je prejel Nobelovo nagrado.

»Spremenil se mi je vtis o sebi na več ravneh. Ko se sprehajam po Dunaju, me pogosto kdo prepozna in želi z mano narediti selfi. Temu ne nasprotujem, a zadnje čase raje hodim z očmi, uprtimi v tla, in se pretvarjam, da sem raztresen profesor. Ljudje to spoštujejo, pa imam mir. Prav tako mi piše neprimerno več ljudi iz tujine. Skoraj vsak dan dobim kakšno vabilo, da bi predaval kje po svetu. Najhuje je, da bi marsikatero z veseljem sprejel. Na primer povabilo zainteresiranih, očitno zelo nadarjenih študentov, da pridem v Brazilijo. Skratka, sprejmem lahko le majhen del vabil. Ugotovil sem, da ni težava le v času, gre tudi za skrb za moje mentalne sposobnosti. Še vedno se namreč ukvarjam s fiziko in želim si imeti čas za svoje delo.«