Usoda Franklinovih mož še vedno zavita v tančico skrivnosti
Na dražbi bodo prodali izvirne portretne fotografije oficirjev ladij HMS Erebus in HMS Terror, ki so jih posneli le nekaj dni pred začetkom tragične arktične odprave. Sir John Franklin se je s posadko spomladi 1845 odpravil iskat severozahodni prehod skozi kanadsko Arktiko, a nato sta ladji izginili brez sledu. Razbitini so po dolgih letih iskanja našli leta 2014 in 2016.
Na željo lady Jane Franklin, žene sira Franklina, je na krovu HMS Erebus med 15. in 17. majem 1845 – dva dni pred odplutjem iz pristanišča Greenhithe – Richard Beard, eden izmed pionirjev fotografije, posnel najmanj dva seta 14 portretnih fotografij oziroma dagerotipov (predhodniki fotografij) oficirjev na obeh ladjah. Posnetke sta obdržala Franklinova družina in fotograf.
En set je zdaj v lasti Scottovega polarnega raziskovalnega inštituta v Cambridgeu – gre za zapuščino Jessie Lefroy, Franklinove pranečakinje, vendar v njem manjkata fotografiji Francisa Crozierja, kapitana HMS Terror, in Roberta Sargenta, oficirja na HMS Erebus. Več let se je ugibalo, da ima Franklinova družina še en set dagerotipov, vendar so bili za širšo javnost in raziskovalce famozne arktične posadke do pred kratkim »izgubljeni«. Kot je za BBC povedal direktor Scottovega inštituta Neil Arnold, so dagerotipi nekoliko drugačni od njihove zbirke, na primer Charles Des Voeux nosi drugačna oblačila in drugače pozira. Komplet dagerotipov je še posebej razkošen, saj so vse portrete razen enega okrasili z zlato obrobo, pozlata je nanesena tudi na gumbe, epolete in kape (z izjemo Stanleyja, ki ne nosi uniforme).
Beard je za Franklina pripravil tudi fotografsko oziroma dagerotipsko opremo, da so jo vzeli na ladjo. Če bi jo kdaj našli v razbitinah ladij, bi mogoče s kovinskih plošč celo lahko razvili posnetke, ki bi lahko razkrili usodne trenutke odprave, je za BBC dejal Michael Smith, avtor biografije o kapitanu Crozierju.
Heroj, vitez in izjemno trdoživ mož
Franklinovih 129 mož na dveh ladjah, s katerima je James Clark Ross med drugim že uspešno plul v antarktični ekspediciji v letih od 1839 do 1843, bi moralo raziskati še zadnji del severozahodnega prehoda, vendar je ladji nato ujel led. Še danes niso znani natančni vzroki za nesrečo in podrobnosti, kdaj in kako so umrli člani posadke. Sporočilo, ki so ga člani posadke zapustili na Otoku kralja Viljema in so ga odkrili leta 1895, je pojasnilo, da je sir Franklin, ki je veljal za izjemno trdoživega moža, umrl 11. junija 1847. Nato je poveljevanje odpravi prevzel kapitan Crozier, takrat je bilo živih še 105 oseb.
Erebus in Terror sta bili izjemno sofisticirani in razkošni ladji, bili sta ogrevani, opremljeni s takratno najnovejšo tehnologijo in ogromno zalogo hrane. Franklin je bil izkušen pomorščak, pred to odpravo je že dvakrat raziskoval arktično območje, da bi našel vitalni prehod med Atlantikom in Pacifikom. Bil je optimističen, da mu bo uspelo. Ladji in posadko so kitolovci še zadnjič videli julija 1845 v Baffinovem zalivu, ko so pluli proti Beringovi ožini.
Po letih, ko ni bilo ne duha ne sluha o Franklinu, se je zganila britanska mornarica. Več kot 40 reševalnih odprav – večino sta jih plačala mornarica in lady Franklin – so poslali v mrzle arktične vode, a so le počasi odstirali tančico z dogodkov, ki so privedli do tragedije. Lady Franklin je vsakič napisala pismo, ki naj bi ga dali njenemu možu, ko bi ga končno našli, vendar nobenega niso nikoli izročili …
Sir Franklin se je že pri 14 letih leta 1800 pridružil britanski mornarici. Izstopale so njegove izvidniške veščine in vleklo ga je v arktične vode. V Veliki Britaniji je postal heroj in nadeli so mu viteški naziv, vendar pa je ostajal skromen. Mornarica je nato za več let prekinila arktična raziskovanja, Franklin pa je služil v Tasmaniji. A usoda se je obrnila, izgubil je zaupanje za vodenje območja v Tasmaniji in se je vrnil na Otok, sočasno pa so se znova začenjale odprave v iskanju severozahodnega prehoda. Čeprav je bil Franklin star že skoraj 60, si je močno prizadeval, da bi dobil odpravo in jo tudi je – najbolj opremljeno in tehnološko napredno arktično odpravo do takrat.
Kraj ledene megle in razburkanega morja
Polarne odprave so še danes tvegane, saj lahko led zapre pomorske poti in v svoj primež ujame ladje. Posadke se spoprijemajo z ekstremnim mrazom. Pred stoletji je bilo pogumnim možem še huje, saj niso imeli opreme, kot jo poznamo danes. Kuratorka Kraljevega muzeja v Greenwichu Clare Warrior je za spletno stran muzeja pojasnila, da je le malo znanega, kako so se počutili možje, saj niso našli nobenega dnevnika.
»Arktika je lahko kraj ledene megle in razburkanega morja, posadke so bile na milost in nemilost prepuščene morskemu ledu in nepredvidljivim ledenim goram. Franklinova ladja je bila ujeta v ledu na odročnem območju, ki so ga Inuiti le redko obiskovali in so ga imenovali Tununiq, 'zadnji del onstranstva'. Imeli so dovolj zalog za približno tri leta, britanske odprave pa so bile izkušene pri prezimovanju na Arktiki,« je povedala.
Po podatkih spletne strani Kanadske enciklopedije so imeli veliko zalog: 60.000 kilogramov moke, 30.000 kilogramov posušene govedine in svinjine, 8000 konzerv mesa, zelenjave in juh, 500 kilogramov konzerviranega pemmicana (gre za mešanico loja, masti in sušenega mesa, ki je kalorično zelo bogato), 4000 kilogramov limoninega soka, 90 kilogramov popra, 4000 kilogramov čokolade in 3000 kilogramov tobaka ter še tisoče litrov vina in žganih pijač. Imeli so tudi destilator vode, da so iz morske pridobivali pitno vodo. Prav tako je bilo na krovu okoli 2900 knjig.
Limonin sok je bil glavni vir vitamina C, pomanjkanje tega vitamina namreč vodi v skorbut, pogosto bolezen mornarjev, ki niso imeli dostopa do svežega sadja in zelenjave. Kaže se kot počasno celjenje kože, vnete in krvaveče dlesni, utrujenost. Na krovu so imeli govedo, ovce, pujse in kokoši, ki so jih pojedli v prvih mesecih odprave, pa tudi tri ljubljenčke: opico, ki jo je ladji podarila lady Franklin, novofundlandca Neptuna, ki je bil med posadko zelo priljubljen, in mačko, ki je bila seveda glavna mišelovka.
Dve leti v ledenem objemu
Franklinovi ladji sta septembra 1845 zapluli v bližino otoka Beechey v arktičnem arhipelagu Nunavut v Kanadi v kanalu Wellington, da bi tam preživeli zimo. Spomladi 1846 so zapluli skozi kanal Peel Sound, v kanalu McClintock v bližini Otoka kralja Viljema pa jih je septembra istega leta objel morski led.
Ladji se od tam dve leti nista premaknili. Nekaj članov posadke (vodil jih je Graham Gore) je spomladi 1847 pretolklo pot do Point Victory na tem otoku in tam zapustilo edino sporočilo, ki je iz prve roke pričalo o dogajanju (sporočilo so aprila 1848 posodobili z novimi podatki, ko se je na točko prebila še ena skupina mornarjev). V sporočilu je mogoče prebrati, kdaj je umrl kapitan in da je ladji led okoval septembra 1846 ter da ju je 22. aprila 1848 pod poveljstvom kapitana Crozierja 105 preživelih mož zapustilo in se peš po otoku odpravilo proti reki Back. A bili so lačni, bolni. Večina jih je umrlo že na poti.
Poleti 1849 je led vendarle popustil in Erebus je odplula južneje, sčasoma so jo možje, ki so imeli več srečanj tudi z lokalnimi prebivalci, zapustili in pomrli. Erebus je nato zapuščena plula po morju in čez nekaj let (menda 1858) potonila, enako se je godilo tudi ladji Terror. Med drugim je raziskovalec John Rae v Veliko Britanijo prinesel poročila Inuitov, da so se nekateri Franklinovi možje zatekli h kanibalizmu, to pa je sprožilo ogorčenje v britanskih visokih krogih, češ da se možje britanske mornarice nikakor ne bi spustili tako nizko. Lady Franklin je svojim prijateljem, med temi Charlesu Dickensu, pisala, naj obsodijo Raeja za tako sramotna natolcevanja.
Ladji še vedno raziskujejo
Stoletje kasneje – v 80. letih prejšnjega stoletja – so raziskovalci iz človeških ostankov dognali tudi, da so imeli nekateri možje povišane koncentracije svinca v kosteh. Zastrupitev s to težko kovino povzroča številne tako fizične kot psihične težave. Konzerve so menda malomarno zatesnili z zlitino strupene kovine, ki je nato pronicala v hrano in sčasoma postala strup. Raziskava iz leta 2013 Zahodne univerze v Ontariu je nato nekoliko zamajala ugotovitve o tem, kako naj bi svinec prešel v hrano.
Iskanje potopljenih ladij se je nadaljevalo še v 21. stoletju, v prejšnjem desetletju ga je podprla tudi kanadska vlada, s pomočjo pričevanj Inuitov so 9. septembra 2014 našli razbitine Erebus, 12. septembra 2016 pa še Terror. Mirno, hladno in relativno globoko morje je omogočilo, da so ladji in predmeti dobro ohranjeni in tako še vedno potekajo raziskave obeh razbitin.
Zgodba je med drugim navdihnila ameriškega avtorja Dana Simmonsa, ki pa je resničnim dogodkom dodal še pošast, ki je terorizirala posadko, njegovo knjigo Terror so leta 2018 tudi ekranizirali v istoimensko miniserijo.
