Našli so razbitine Shackletonove ladje Endurance

Neverjetna zgodba o vzdržljivosti človeka je zdaj dobila epilog: po več kot sto letih so našli razbitine ladje Endurance (Vzdržljivost).
Fotografija: Ladja Endurance je več kot 3000 metrov globoko na morskem dnu. FOTO: Falklands Maritime Heritage Trust/National Geographic
Odpri galerijo
Ladja Endurance je več kot 3000 metrov globoko na morskem dnu. FOTO: Falklands Maritime Heritage Trust/National Geographic

Zgodba posadke ladje Endurance (Vzdržljivost) je legendarna, saj so ledeni pekel Antarktike kljub majhnim možnostim preživeli vsi, potem ko je njihovo ladjo led strl in potopila se je v temino enega najbolj negostoljubnih morij na svetu. Več odprav je razbitine že iskalo, naloga je bila težka, a trud se je poplačal. Po 106 letih so ostanek ladje raziskovalca Ernesta Shackletona vendarle našli.

Ekipa raziskovalcev, arheologov in drugega strokovnega osebja se je pred dvema tednoma znova odpravila v Weddllovo morje na vzhodni strani Antarktičnega polotoka, kjer je bila zadnja znana lokacija ladje. Tudi moderni raziskovalci so se morali boriti z razburkanim morjem in temperaturami globoko pod ničlo, a moderna oprema – podvodni droni – so jim omogočili, da so našli ladjo, ki je potonila že davnega leta 1915.

Posnetki razbitin

Prvi posnetki so izjemni, viden je celo napis Endurance nad peterokrako zvezdo. Ladja se je, preden jo je kupil Shackleton, imenovala Polaris (Severnica).

Napis Endurance FOTO: Falklands Maritime Heritage Trust/National Geographic
Napis Endurance FOTO: Falklands Maritime Heritage Trust/National Geographic

Lesena ladja se je potopila močno poškodovana. Zaobjel jo je namreč led, ko je posadka poskušala prečkati Antarktiko, in jo več mesecev stiskal in stiskal, dokler se ni strla. Direktor ekspedicije Endurance22 Mensun Bound je pojasnil, da se lahko zahvalimo hladni vodi in pomanjkanju organizmov, ki bi razjedali les, da so razbitine, ki so več kot stoletje ždele tri kilometre globoko pod vodo, pravzaprav zelo dobro ohranjene. »Ne da bi pretiraval, to je ena najbolje ohranjenih lesenih ladijskih razbitin. Zelo ponosno stoji pokonci na dnu morja,« je dejal morski arheolog Bound. Na ladjo so sicer pritrjena številna živa bitja. »To je mejnik v zgodovini polarnih raziskovanj. Ampak ne gre le za preteklost, s tem zgodbo prinašamo novim generacijam, ki jim v varstvo predajamo polarne regije in naš planet. Upam, da bo odkritje navdihnilo mlade, da bodo imeli pogum in moč, kakršno so imeli člani posadke ladje Endurance,« je povedal Bound in dodal, da se lahko kapitanu Franku Worsleyju zahvalijo za natančne koordinate in druge zapiske, ki so jih vodili do odkritja. 

Endurance tik pred potopom. Fotografijo je posnel ladijski fotograf Frank Hurley. FOTO: Frank Hurley
Endurance tik pred potopom. Fotografijo je posnel ladijski fotograf Frank Hurley. FOTO: Frank Hurley

Iskanje ladje je stalo nekaj manj kot deset milijonov evrov, ki jih je omogočil anonimni donator. V začetku februarja je odprava izplula iz Cape Towna, večjih težav pa tokrat ni bilo. Podvodna plovila so dvakrat na dan po šest ur prečesavala dno, ko so ladjo zaznali, so v vodo poslali plovila z boljšimi kamerami. Ladja je na podlagi pogodbe o Antarktiki, ki ščiti ledeno celino, zgodovinski spomenik. Tako se je s plovili niso nikakor dotikali, posnetke bodo uporabili za izobraževalne namene in muzejske eksponate.

Les je v presenetljivo dobrem stanju. FOTO: Falklands Maritime Heritage Trust/National Geographic
Les je v presenetljivo dobrem stanju. FOTO: Falklands Maritime Heritage Trust/National Geographic

Ekipa je bila vsekakor vzhičena, ko so jo končno zagledali. »Uspešno smo sklenili eno najtežjih iskanj ladijskih razbitin. Borili smo se proti morskemu ledu, neurjem in temperaturam do minus 18 stopinj Celzija. Dosegli smo nekaj, o čemer so mnogi trdili, da je nemogoče,« je poudaril John Shears

S.A.Agulhas II v Weddllovem morju. FOTO: Esther Horvath
S.A.Agulhas II v Weddllovem morju. FOTO: Esther Horvath

V Weddllovem morju, kjer se je končala pot ladje Endurance, se morski led oblikuje hitreje kot v drugih delih morja okoli Antarktike, je pa v zadnjih letih morskega ledu tudi tam manj kot v preteklosti. Prav to je omogočilo varno plovbo za ledolomilec Agulhas II, s katerim so našli ladjo, in se zdaj že vrača v pristanišče v Južni Afriki. V odpravi so, kot navaja New York Times, sodelovali tudi raziskovalci, da bi ugotovili, kako človek vpliva na to celino in kakšne so posledice podnebnih sprememb. Nabrali so več vzorcev ledu.

Kdo je bil Ernest Shackleton?

Britanski raziskovalec sir Ernest Shackleton je želel prvi osvojiti južni tečaj, a ga je leta 1911 prehitel Norvežan Roald Amundsen. Tri leta kasneje je Shackleton s kraljevo transantarktično odpravo kot prvi poskušal prečkati Antarktiko, a želeni dosežek je zamenjala ena najbolj vznemirljivih zgodb o vzdržljivosti človeka.

Dva dni in dve noči so se trudili, da bi ladjo izkopali iz primeža ledu, a temperature so vztrajno padale in voda je sproti zmrzovala. FOTO: Frank Hurley
Dva dni in dve noči so se trudili, da bi ladjo izkopali iz primeža ledu, a temperature so vztrajno padale in voda je sproti zmrzovala. FOTO: Frank Hurley

Britanec si je zamislil pot skozi zaliv Vahsel na južni strani Weddllovega morja prek južnega tečaja do Rossovega otoka na nasprotni strani celine. Za takratnih 11.600 funtov je kupil ladjo Polaris, zgrajeno v norveški ladjedelnici Framnaes, ki so jo hvalili kot eno najvzdržljivejših ladij za plovbo po morjih, okovanih z ledom. Preimenoval jo je v Endurance, ime je izhajalo iz družinskega mota Fortitudine Vincimus – »z vzdržljivostjo osvajamo«. Endurance je bila trijambornica, dolga 44 metrov, široka 7,6 metra. Poleg jader je imela parni stroj.

image_alt
Iskanje izgubljene Shackletonove Vzdržljivosti (FOTO)

Čeprav se je začela prva svetovna vojna, je Shackleton s 27-člansko posadko odplul na drzno pot, menili so namreč, da bo vojne hitro konec. Ladjo je nato 18. januarja 1915 v Weddllovem morju okoval led. Kmalu je postalo jasno, da je ne bodo mogli rešiti. Enaindvajsetega novembra 1915 se je zlomila.

Osemindvajset članov posadke pa je bilo zdaj na tisoče kilometrov stran od kopnega, brez ladje, brez komunikacijskih sredstev, z omejeno količino zalog. Imeli so na voljo tri rešilne čolne, aprila 1916 so spoznali, da jih je odneslo v bližino Slonjega otoka, ki je del Južnih Shetlandskih otokov. Po 497 dneh so znova stopili na trdna tla, veselje je bilo veliko, a ni trajalo dolgo, saj še zdaleč niso bili rešeni. Shackleton je zbral pet članov in v šest metrov dolgem čolnu odplul proti Južni Georgii, najbližjemu naseljenemu otoku, kjer so imeli svojo bazo kitolovci. Čakala jih je 1300 kilometrov dolga pot po enem najbolj viharnih morskih območij na svetu. Po dveh tednih so 8. maja 1916 zagledali obris Južne Georgie. Čakalo jih je še nevarno pristajanje, prezebli so nato vendarle prispeli do postaje kitolovcev. Začelo se je reševanje preostalih 22 člankov posadke, več ladij ni bilo kos antarktičnem morju, šele čilski parnik Yelcho je 30. avgusta 1916 priplul do Slonjega otoka.

Neverjetna (pre)izkušnja Shackletona ni ustavila, da se ne bi vrnil na zaledenelo celino. Septembra 1921 je z ladjo Quest (Iskanje) odplul iz Britanije, na krovu so se mu pridružili številni člani posadke Endurance. Četrtega januarja 1922 je ladja priplula do otoka Južna Georgia, Shackletona je zadela kap, naslednji dan je umrl, star 47 let. Pokopali so ga na otoku.

Preberite še:

Komentarji: