Jaz sem Luna. Kotalkanje je umetnost
S pomladjo počistijo tudi ceste, ulice, pločnike, igrišča… in potem je zopet čas za kotalkanje.
Mar rolanje ni več v modi? Ne tako kot kotalkanje. Kotalke so se vrnile po dobrih dveh desetletjih vladavine rolerjev. Najbolj zaslužna za to je Soy Luna, Jaz sem Luna, priljubljena televizijska mladinska serija, ki je obnorela predvsem mladinke. V tej seriji je glavna igralka Luna stalno na kotalkah, ne na rolerjih, ampak na kotalkah. In populizem naredi svoje, kar naenkrat so vse punce hotele imeti to, kar so njihovi starši že pozabili, da obstaja. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so bile kotalke ravno tako popularne med otroci, kot so bili kasneje rolerjji, če se še spomnite tovariši in tovarišice. Seveda, ne morete pozabiti tistih nerodnih, nastavljivih naprav, ki si jih zapel okoli superge in se komaj kam premaknil. Šele sredi osemdesetih so v naše prodajalne prišle tiste z vgrajenim čevljem in precej večjimi in mehkejšimi kolesci.
Vendar zgodovina kotalk sega precej časa nazaj. Kotalke spadajo med izjemne izume, kajti žive so že danes, čeprav so se prve pojavile že pred več kot 200. leti. Za začetnika kotalkanja velja Belgijec Joseph Merlin, mehanik in izdelovalec glasbil. Leta 1770 je izdelal prvi par in jih tudi uradno predstavil v Londonu. Bile so lesene z majhnimi kovinskimi kolesci. Prvi patent za kotalke pa je bil izdelan leta 1918 v Franciji. Imele so tri kolesa nameščene v vrsti, podvozje je bilo leseno, na njem pa so bili pritrjeni usnjeni pasovi, s katerimi si si zapel čevlje.
Potem je šel razvoj hitro naprej. Američan Plimton je izumil kotalke, s katerimi je bilo mogoče zavijati. To je bila izboljšava, ki je pripomogla k razcvetu kotalk. Leta 1866 so Američani že odprli prvo kotalkališče, deset let kasneje so že patentirali štoparje, gumijasto zavoro, leta 1880 pa se je že začela serijska proizvodnja in masovna uporaba kotalk. Kotalkanje je hitro postalo popularno razvedrilo. Kmalu so se pojavile v več igrah. Prva je tako imenovana »roller polo«, zametki hokeja na kotalkah. Potem se je kmalu pojavilo še umetnostno kotalkanje, ki je popularno še danes, pa tudi plesna različica. Ljubitelji hitrosti in adrenalinskih preizkušenj so jih kmalu tako izpopolnili, da so lahko dirkali po cestah v hitrostnih preizkušnjah. In že smo v osemdesetih, ko so se najprej v ZDA pojavile kotalke, ki so imele koleščke nameščene v vrsti in so bile zelo podobne drsalkam… Pojavili so se rolerji.
Umetnostno kotalkanje
Umetnostno kotalkanje, se je razvilo iz umetnostnega drsanja, ni šport, ki bi bil rezerviran za ženske.
Otrok pri tem športu, enako kot pri mnogih drugih, dobi predvsem veliko samozavesti, delovnih navad, čustvovanja, spoštovanja in ljubezni drug do drugega. Pri kotalkanju je navada, da ko ti otroci pridejo na trening in se pozdravijo, se vsakič objamejo. Tega je pri odraslih vedno manj, pri otrocih pa se to širi. Umetnostno kotalkanje pospešuje ljubezen do gibanja, plesa, glasbe. Tudi do gimnastike, saj je v tem športu ogromno skokov in vrtenja v zraku.
Kaj morate vedeti o njem?
Pri kotalkanju je na tekmovanjih prisoten le prosti program, poleg tega pa imajo vključene obvezne like.
Načini tekmovanja
Tekmuje se individualno, v paru; plesni ali športni pari, pa tudi v skupinah; tu pripovedujejo neko zgodbo, temu primerne pa imajo tudi kostume.
Sodniki na tekmovanjih ocenjujejo tehnično plat vaje (skoki) ter umetniški vtis (izvedba vaje terzunanji videz).
Za koga je primerno?
Kotalkati lahko začnejo tudi mlajši od 7 let. Za sodelovanje na velikih tekmovanjih pa je potrebno tudi do 12 let treningov.
