Nov trenutek, rojen v Ratečah

Zadnji leti življenje bolj bolj megleno sporoča, kaj je prav za nas, zato bodimo toliko bolj prava spodbuda sami sebi in svojim bližnjim.
Fotografija: Vedno do zdaj sem uživala v rekreaciji in vedno sem našla tisoč in en razlog za to, kako dobra je. FOTO: Polona Strnad
Odpri galerijo
Vedno do zdaj sem uživala v rekreaciji in vedno sem našla tisoč in en razlog za to, kako dobra je. FOTO: Polona Strnad

Zadnje decembrske dni sem imela veliko srečo, da sem se kljub obilici dela in želji po druženju predvsem z otroki, odpravila za nekaj dni v zimski raj pri nas, v Rateče. Rateče so me osvojile že pred leti, skupaj z mojim možem, s katerim sva na alpskih ali tekaških smučeh vsako zimo vsak konec tedna uživala v zimski idili, v resnici pa sva se malo tudi pripravljala na naslednjo kolesarsko sezono.

image_alt
Božiček je Primožu Rogliču prinesel zlato balanco

Lanska zima je bila za naju čisto drugačna: tako rekoč povsem naju je ustavila prepoved gibanja med občinami, ob tem pa še najprej prva, potem druga in še tretja bolečina mojega moža. Ena od teh bolečin, na desnem zapestju, je bila posledica prometne nesreče, v kateri ga je na kolesu zbil avto.

Ni bilo enostavno. Vsi smo bili namreč navajeni na svojo dozo športa in tudi na svojo dozo svežega zraka, naenkrat pa je prav to v življenju postalo tako rekoč nedosegljivo. Trudili smo se na svoje načine, osvajali tista dva vrhova v Ljubljani, a v moje, najine Rateče, ki so bile lani zaradi debele snežne odeje še bolj čudovite, nisem smela.

No, v resnici si nisem niti želela, saj bi bele planote vse do Italije in čez bile tokrat le moje in ne najine. Zato so bili prvi dnevi nove zime zame čarobni: dovolj snega, prostrana pokrajina, ravno pravšnja zima, tudi sonce in – midva. Po dveh letih sva se tako spet skupaj zadrsala v smučino.

Veselja tako, kot ga občutim, niti ne znam opisati, če bi lahko dihala na zalogo, bi en vdih trajal deset minut, oči pa so komajda vpijale najlepšo belino življenja; no, le tista na poročni obleki je lepša. Telo se je, kot bi se na začetku zime, prebudilo iz zimskega spanca, tajalo v vedno bolj mehkih, povezanih in tudi vedno pravilnejših gibih smučarskega teka.

Gibanje na zasneženih, prešernih poteh naju je oba prevzelo. FOTO: Polona Strnad
Gibanje na zasneženih, prešernih poteh naju je oba prevzelo. FOTO: Polona Strnad

Ne vem, ali še kateri šport tako harmonično v gibanje povabi celo telo, da kar naenkrat in povsem nevede zapleše v najčudovitejšem ambientu na popolno melodijo narave.

Gibanje na zasneženih, prešernih poteh naju je oba prevzelo. Njega, ker je po letih bolečin, lahko spet užival v svojem telesu na snegu in svojii moči, ki je v tem vmesnem času padla, mene pa je navdušila zimska narava in dvojina, brez katere sem zadnje čase morala vse prevečkrat svoje telo dobesedno nagnati v gibanje. Koraki so si sledili eden za drugim, lahkotnost in zadovoljstvo sta se stopnjevala iz kilometra v kilometer in zdelo se mi je, da sta gibanje in narava tisti dan za naju neskončna.

A že kmalu se je v mojo srečo prikradel zame povsem nov občutek. Če se prejšnja leta nisem mogla naužiti radosti in veselja v gibanju in v naravi, so me tokrat prestrelila vprašanja: zakaj pa to potrebuješ, zakaj pa to moraš početi, a ne bi bilo bolj prijetno doma na toplem na kavču in po možnosti še s piškoti? Čisto pretreslo me je!

Ne vem, ali še kateri šport tako harmonično v gibanje povabi celo telo, da kar naenkrat in povsem nevede zapleše v najčudovitejšem ambientu na popolno melodijo narave. FOTO: Polona Strnad
Ne vem, ali še kateri šport tako harmonično v gibanje povabi celo telo, da kar naenkrat in povsem nevede zapleše v najčudovitejšem ambientu na popolno melodijo narave. FOTO: Polona Strnad

Vedno do zdaj sem uživala v rekreaciji in vedno sem našla tisoč in en razlog za to, kako dobra je. Zdaj pa me je en samcat, en in edini in ne zelo mogočen občutek res močno špiknil, da mogoče vsega tega ne potrebujem?! Skoraj sem se že usmerila proti koncu poti, tudi mož mi je prigovarjal, da je čas, da končam, zakaj da dvakrat po dvajset kilometrov dva dni zapored, a kaj, ko občutek še ni bil tisti pravi. Nisem čutila ne veselja ne pravega športnega zadovoljstva, še manj, sploh nisem čutila pravega razloga svojega početja.

Zato sem se na smučeh odpeljala še malo naprej, sama sem stekla v smučino, ne samo v tisto na ravnini, ampak tudi v klanec, da sem začutila spet napor, s katerim je telo premagovalo korak za korakom, in zadovoljstvo zaradi narave in svežega zraka. Le tako sem lahko utišala tisti novi, neznani občutek, ki je po mojem še posledica omejitev iz lanske zime in ki nas lahko tudi še zdaj prav odvrne od zdravega gibanja v naravi.

Zato razmišljam ... V kakršni koli koži in kjerkoli smo, ne pozabimo, kako krepčilna sta tako gibanje kot narava. Seveda si izbirajmo svojo vrsto rekreacije, a vsake toliko vendarle izberimo intenzivnejšo in vsake toliko se spodbudimo h kakšni ponovitvi več.

Sploh zadnji leti življenje bolj bolj megleno sporoča, kaj je prav za nas, zato bodimo toliko bolj prava spodbuda sami sebi in svojim bližnjim.

Skoraj sem se že usmerila proti koncu poti, tudi mož mi je prigovarjal, da je čas, da končam, zakaj da dvakrat po dvajset kilometrov dva dni zapored, a kaj, ko občutek še ni bil tisti pravi. FOTO: Polona Strnad
Skoraj sem se že usmerila proti koncu poti, tudi mož mi je prigovarjal, da je čas, da končam, zakaj da dvakrat po dvajset kilometrov dva dni zapored, a kaj, ko občutek še ni bil tisti pravi. FOTO: Polona Strnad

Komentarji: