Oprema za turno smučanje, 2. del

V prvem delu smo spoznali smuči, vezi in čevlje. Nadaljujemo z ostalo osnovno in nujno opremo za uživanje v turnem smučanju.
Fotografija: Vsekakor pa nam nahrbtnik ne sme dati lažne varnosti in s tem prepričanja, da sedaj, ko ga imamo, se lahko gibamo po bolj nevarnem terenu. FOTO: Gregor Kofler/Delo
Odpri galerijo
Vsekakor pa nam nahrbtnik ne sme dati lažne varnosti in s tem prepričanja, da sedaj, ko ga imamo, se lahko gibamo po bolj nevarnem terenu. FOTO: Gregor Kofler/Delo

image_alt
Oprema za turno smučanje, 1. del

Kože za turne smuči in psi


Danes so delani iz umetnih materialov, izraz psi, ki ga žargonsko vsi uporabljamo, pa prihaja iz besede Seehund (morski lev), saj so v starih časih kože izdelovali iz kož teh živali, ki so po eni strani omogočale drsnost, po drugi strani, ko so se dlake  postavile v nasprotno stran pokonci, pa oprijem oz. odriv.
 
Danes se kože izdelujejo iz moherja ali kombinacije le-tega in najlona. V sprednjem delu imajo navadno kovinski pravokotni okvir, ki se zatakne čez konico smuči, zadaj pa kovinski ali plastični zatič, ki se zatakne v utor repa smuči.
 
Kože iz moherja, ki je bolj drsen in nudi boljši oprijem, so dražje in lažje ter malo manj odporne, medtem ko so kože iz najlona manj drsne, nudijo slabši oprijem, so cenejše in bolj obstojne.  
Danes je večina klasičnih turnosmučarskih kož narejena iz kombinacije moherja in najlona, s tem pa so finančno ugodnejše in obstojne na daljši rok.
V sprednjem delu imajo navadno kovinski pravokotni okvir, ki se zatakne čez konico smuči, zadaj pa kovinski ali plastični zatič, ki se zatakne v utor repa smuči. FOTO: Gregor Kofler/Delo
V sprednjem delu imajo navadno kovinski pravokotni okvir, ki se zatakne čez konico smuči, zadaj pa kovinski ali plastični zatič, ki se zatakne v utor repa smuči. FOTO: Gregor Kofler/Delo
 
Kože na lepilo ali hibridne - sistem gecko - so včasih tudi dilema turnih smučarjev. 
Kože na lepilo bo pravi odgovor, saj se lepilo s tem, ko postane slabo, da obnoviti v smučarskih servisih. Pri hibridnih kožah, ki delujejo na podlagi posebnega silikonskega lepila in statične elektrike, pa je težava v tem, da v primeru, da se nam na tem lepilu nabere umazanija, je to težko odstraniti in so lahko sčasoma samo še neuporabne. Prednost nudijo samo v tem, da jih po hoji, ko gremo v funkcijo smučanja, ni potrebno lepiti nazaj na posebne folije, tako kot je to potrebno početi pri kožah na lepilo.
 

Turnosmučarske palice

 
Brez njih pri turni smuki ne bo šlo, tako kot gre pri pohodništvu poleti. Zima ima svoje specifike in to je mraz, vlaga, veter in velike spremembe temperatur, kar pomeni, da moramo izbiro palic prilagoditi tem razmeram.
V praksi to pomeni, da se mora turnosmučarska palica čim bolj približati alpski palici, ki je enostavna.
Sestavljena mora biti iz največ dveh delov (dvodelne) in sistem, ki ti dve palici povezuje, ne sme biti na notranji strani tako kot pri poletnih, saj ga je v snegu, mrazu in vetru težje upravljati in dela težave. Mora biti zunanji sistem, kjer se s stiskom posebnega zatiča naredi polkrožen objem okoli palice. S tem tudi lažje operiramo v težjih vremenskih pogojih.
 
Mora biti zunanji sistem, kjer se s stiskom posebnega zatiča naredi polkrožen objem okoli palice. S tem tudi lažje operiramo v težjih vremenskih pogojih. FOTO: Gregor Kofler/Delo
Mora biti zunanji sistem, kjer se s stiskom posebnega zatiča naredi polkrožen objem okoli palice. S tem tudi lažje operiramo v težjih vremenskih pogojih. FOTO: Gregor Kofler/Delo

Krpljica palice mora biti široka in po možnosti gibljiva, da se lepo prilagaja naklonini in da v pršiču ne gre pregloboko v sneg.
 Ročaj palice mora biti gumiran, da se voda ne vpija v ročaj. Pod ročajem je zaželeno, da je še 1/3 palice prekrita s posebno peno, da lahko palico ob bočnem naklonu preprimemo in jo držimo v pravilnem položaju, hkrati pa nas ne zebe v roke, saj držimo za peno.
 Vodniki in tisti, katerim je potrebno veliko stiskati paščke na palicah med samo hojo (fotografiranje ipd.), pa prisegajo na enodelne palice, ki so v 2/3 obložene s posebno peno in nimajo paščkov.
 

Srenači

 
So posebne dereze za smuči, ki se namestijo na turnosmučarsko vez. Izraz dereze ne pomeni nadomestka klasičnih derez in ko je teren enkrat tako trd, da ne omogoča več varnega vzpona s smučmi in srenači, se je potrebno obrniti in odsmučati v dolino, razen če s seboj nimamo klasičnih derez, cepina in čelade.
 
Ime izvira iz vrste snega. FOTO: Gregor Kofler/Delo
Ime izvira iz vrste snega. FOTO: Gregor Kofler/Delo

Ime izvira iz vrste snega, ki se mu reče sren in je že preoblikovan trd sneg v pomladanskem času in na le-tem ali trdi koži ali rahlo poledeneli smučini kože več ne primejo. In ker ne primejo, prične spodrsavati smučka, zato moramo na primernem prostoru, preden pridemo v tak teren, namestiti srenače ter poznati njihovo varno uporabo.
Srenači niso univerzalni, temveč se morajo prilagajati turnosmučarski vezi, kar pomeni,  da ima vsaka  znamka vezi svoj srenač.
Pomembno je tudi, da smo ob nakupu pozorni, kakšno širino smuči imamo pod nogo, zato da bo, podobno kot zavora, srenač lahko padel mimo smuči v sneg in nudil svojo funkcijo. Če imamo smuči široke 88 mm, mora biti srenač širok vsaj 90 mm.
 
Plazovni trojček in plazovni nahrbtnik
 
Oprema, ki ni zakonsko določena, da mora biti v našem nahrbtniku. A ne glede na to, je to nepogrešljivi del turne smuke, saj so možnosti preživetja v snežnem plazu brez te opreme in tehnologije skoraj nične. Plaz ne izbira in lahko se v njem znajdeš ti ali tvoj prijatelj in tovariška pomoč bo tista, ki lahko omogoči novo rojstvo.
Ko se odločamo za nakup turnosmučarske opreme, moramo brez oklevanja seči v žep in opraviti nakup tudi plazovne opreme. Nujno plazovnega trojčka. Dobra oprema pa sama po sebi ne zadostuje, če jo ne znamo uporabljati, zato se je zelo priporočljivo udeležiti kakšne od plazovno turnosmučarskih delavnic, ki jih prirejamo gorski vodniki. Tam se boste naučili pravilne uporabe opreme, branja terena, ocenjevanja plazovne varnosti-nevarnosti in reševanja izpod plazov.
 
Plazovni trojček
Je sestavljen iz žolne, sonde in lopate.
FOTO: Gregor Kofler/Delo
FOTO: Gregor Kofler/Delo

Plazovna žolna

Je baterijsko sprejemno-oddajna naprava, ki v primeru zasutja osebe na njej deluje kot oddajnik, v primeru osebe, ki tega išče, pa jo s preklopom spremenimo v sprejemnik. Žolna oddaja signal na 457 kHZ in danes so frekvence vseh žoln poenotene, medtem ko včasih ni bilo tako, s tem pa žolne med seboj niso bile kompatibilne. Razvoj samih žoln gre pripisati tudi slovenstvu, saj sta dr. Avčin in dr. Jeglič kot prva izdelala lastni oddajno-sprejemni napravi, ki pa sta bili ločeni in nepraktični za uporabo.
 
Pomembna lastnost žoln je tudi njen domet v metrih, ki sega nekje med 40 in 70 m, kar pomeni, da boljši kot ima domet žolna, hitreje se bo našel signal zasutega. FOTO: Gregor Kofler/Delo
Pomembna lastnost žoln je tudi njen domet v metrih, ki sega nekje med 40 in 70 m, kar pomeni, da boljši kot ima domet žolna, hitreje se bo našel signal zasutega. FOTO: Gregor Kofler/Delo

Analogna doba s starimi žolnami samo na pisk znamke Ortovox modela F1 s samo eno anteno je mimo in danes imamo na tržišču vse žolne, ki so digitalne in imajo tri antene.
Ker je žolna digitalizirana, je uporabniku bolj prijazna za uporabo, saj kaže ob zaznavanju signala tako razdaljo kot smer do ponesrečenca, obenem pa nas opominja še s piski.
 
S tremi antenami po X, Y in Z osi so se žolne znebile tudi t. i. navideznih maksimumov, kjer smo pri eno- in dvoantenskih žolnah dobili dva maksimum signala, nad mestom zasutega, tam, kjer pa je bil dejansko ponesrečenec, pa maksimuma ni bilo. Ta problem je bil še toliko bolj izrazit pri globoko zasutih.
 
Pomembna lastnost žoln je tudi njen domet v metrih, ki sega nekje med 40 in 70 m, kar pomeni, da boljši kot ima domet žolna, hitreje se bo našel signal zasutega.
 
Danes imajo žolne vseh proizvajalcev tudi funkcijo mark (na žolni ponavadi gumb, kjer je puščica), kar pomeni, da lahko žolno zasutega, ki smo ga našli in so ga pričeli izkopavati ostali, izklopimo na naši žolni in nemoteno nadaljujemo z iskanjem naslednjega zasutega.
Nekaj znamk žoln ima tudi svojo aplikacijsko podporo (primer Pieps APP),  tako da žolne preko aplikacije posodabljamo, vklapljamo in izklapljamo določene funkcije in jih celo uporabljamo pri trenaži reševanja izpod plazov.
 
Boljše žolne (primer: žolna Pieps PRO BT) pa poleg glavnih funkcij nudijo še dodatne funkcije, kot so: naklonomer, preklop v analogen način, funkcija auto search to send, možnost skupinskega preverjanja itn.), ki pa pridejo v poštev predvsem za uporabo gorskim vodnikom.
 
Za začetnika v turnem smučanju je pomembno, da je žolna malo manjša, enostavna za uporabo z ne preveč dodatnimi funkcijami (oddaja, sprejem, mark, skupinsko preverjanje in app podpora) in ima zmeren domet vsaj 50 m (primer take žolne je Pieps Micro button).
 

Plazovna lopata

Je drugi nepogrešljivi del plazovnega trojčka in izkopavanja zasutega brez nje si žal ne moremo predstavljati.
Vsak proizvajalec ima več vrst različnih lopat, vsekakor pa je najboljša in najcenejša opcija, da kupite cel plazovni set in ne vsake stvari posebej.
 
FOTO: Gregor Kofler/Delo
FOTO: Gregor Kofler/Delo

Vsaka lopata je taka, da se razstavi na ročaj in na rezilo. Nekateri ročaji so večji, tako da bodite pozorni, ali gredo v posebne predale za shranjevanje plazovnega trojčka v vaših nahrbtnikih.
Nekatere lopate imajo tudi to možnost, da se poklopijo v pravokotni položaj, ki omogoča izvajanje norveške metode preizkusa stabilnosti snežne odeje.
 
Boljše lopate imajo rezila prevlečena s posebnim slojem, da se sneg ne prijema na rezilo, imajo na ročajih tudi posebne smirkove predelke, ki preprečujejo drsenje rokavice ročaja na rokavicah.
Še boljše lopate pa v ročajih skrivajo tudi žago, ki nam koristi pri rezanju klade za preizkus stabilnosti snežne odeje.
Pomembna je tudi teža in zaželeno je, da lopata ni težja kot 400 g in da ročaj ni daljši kot 40 cm.
 

Plazovna sonda

Je cevast predmet, danes iz aluminija ali celo iz karbona, sestavljen iz enako dolgih elementov (40 cm), povezanih med seboj s tanko jeklenico, odeto v gumo premera nekje 15 mm in dolžine do 3 m in s konico na koncu sonde.
Včasih so bile sonde iz železa, zato so bile težke, danes pa so na tržišču tako karbonske kot tudi elektronske sonde.
 
FOTO: Gregor Kofler/Delo
FOTO: Gregor Kofler/Delo

V povprečju so dolge med 240 cm in 300 cm. Služijo nam za točkovno iskanje zasutega, saj je zasuti ponavadi pod snegom z žolno na sebi in njegovo lokacijo na koncu določimo ravno s sondo in njenim vbadanjem v sneg. V drugi vrsti pa nam nudi pomoč v primeru, da zasuti nima žolne in potem zasutega iščemo s pomočjo večjega števila ljudi, ponavadi reševalcev, kjer sondiramo plaz na grobi in fini način.
 
Danes pa se je na tržišču pojavila že druga generacija elektronske plazovne sonde znamke Pieps, tako imenovana Iprobe, ki je narejena iz karbona. Deluje na podlagi sprejemnika, tako kot plazovna žolna, in zazna zasutega v plazu na razdalji 2 m in natančno določi lokacijo z neprekinjenim piskom na 0,5 m. Dolge so od 220 do 300 cm, težke od 390  do 470 g baterija pa zdrži do 125 h delovanja. Skratka žolna, ki mora bit v nahrbtniku vsakega gorskega vodnika.
 
 

Plazovni nahrbtnik

Ostani na površini in ostani živ - to je moto plazovnega nahrbtnika.
Princip delovanja plazovnega nahrbtnika je zanimiv: na površini z napihnjenim nahrbtnikom ne ostanemo zaradi vzgona, ker bi po plazu »plavali«, pač pa zaradi efekta inverzne segregacije. Sliši se zelo učeno, vendar efekt vsi poznamo. Če v kozarcu stresamo oreščke ali pesek, večji oreščki ali kamenčki prilezejo na površje (Vir Klemen Kočevar - Gore in Ljudje). Nujno je torej gibanje v plazu, da pridemo na ali tik pod površje, zato sprožimo zračno blazino.
 
Vsekakor pa nam nahrbtnik ne sme dati lažne varnosti in s tem prepričanja, da sedaj, ko ga imamo, se lahko gibamo po bolj nevarnem terenu. Ne, prej obratno, lahko smo še bolj previdni.  Treba je tudi poudariti, da plazovni nahrbtnik na splošno ne prepreči zasutja, pač pa močno zmanjša globino zasutja in omogoča hitro iskanje, ker se zračne vreče na plazovini običajno vidijo.
 
FOTO: Gregor Kofler/Delo
FOTO: Gregor Kofler/Delo

Na tržišču obstajata dva sistema, in sicer sistem na ABS (kartuše) in novodobni sistem Jetforce (polnjenje z akumulatorskim ventilatorjem).
Načeloma nahrbtniki obstajajo v 15-, 25- in 35-litrskih verzijah v razlikah +, - 2 l. Prva prostornina je primerna bolj za freeride smučarje, druga za enodnevne turnosmučarske ture, tretja prostornina pa za večdnevne turne smuke oz. uporabo plazovnega nahrbtnika na prečenjih. Teže pa se gibljejo med 2,4 do 3,5 kg.
 
Sistem ABS deluje na podlagi kartuše in aktivacijske ročke. V jekleni kartuši je plin pod pritiskom 300 barov, v karbonski pa celo pod 340 bari. Sprožilec aktivira iglo in le-ta prebode kartušo in plin napolni zračno blazino v standardu 170 l. S tako prostornino naj bi se prostornina ujetega v plazu izničila s prostornino plazu in žrtvi v plazu omogoči, da ostane čim bližje površini plazu.
 
V želji po zmanjšanju teže samega nahrbtnika, se lahko poslužite karbonskih kartuš, ki so dvakrat lažje, a tudi dražje, lahko pa ostanete na jeklenih. Po tem, ko je zračna blazina sprožena, je potrebno zamenjati tako sprožilec kot kartušo, kar predstavlja kar velik finančni zalogaj.
 
FOTO: Gregor Kofler/Delo
FOTO: Gregor Kofler/Delo

Sistem ABS pa so nadgradili do te mere, da omogoča sledeče: Partner Activation System - sistem proženja prijateljevega plazovnega nahrbtnika na daljavo. Po zadnjih raziskavah kar 20% ponesrečencev v plazu pozabi aktivirati svoj nahrbtnik, Partner Activation System pa je tisto, kar zaobide ta šibki člen. Vsi, ki uporabljajo P.RIDE nahrbtnik, se pred odhodom na turo lahko med seboj brezžično povežejo in lahko v trenutku, ko prijatelja odnese plaz, na daljavo sprožijo njegov nahrbtnik  (Vir Extreme vital).
 
Na drugi strani, ki najbrž predstavlja tudi prihodnost plazovnih nahrbtnikov, je sistem Jetforce razvit s podjetjem Pieps, kjer akumulatorski ventilator črpa zunanji zrak in polni zračno blazino v prostornini 200 l, kar je še več od ABS sistema.  Litij - Polimerna baterija omogoča kar štiri sprožitve v dobi ene pripravljenosti. Slednje nam koristi takrat, kadar moramo varno zaključiti turo, nahrbtnik pa je bil zaradi morebitnega plazu že sprožen, saj se zračno blazino enostavno zloži nazaj v nahrbtnik, in na večdnevnih turnosmučarskih prečenjih, kjer ni potrebno s seboj nositi morebitne dodatne kartuše.
 
Bloototh povezava z aplikacijo omogoča tudi dodatne osebne nastavitve in posodobitve programske opreme, medtem ko nam vodnikom Jetforce sistem z večkratnim sistemom proženja omogoča tudi možno predstavitev plazovnih nahrbtnikov na plazovnih delavnicah. Slabša lastnost v primerjavi z ABS nahrbtniki pa je edino malo večja teža.
Še dodatna osnovna oprema. FOTO: Gregor Kofler/Delo
Še dodatna osnovna oprema. FOTO: Gregor Kofler/Delo

 ***
Gregor Kofler
Gorski vodnik z IFMGA licenco
Profesor športne vzgoje

Komentarji: