Srečen v verigah

O ljubem/neljubem zimskem pripomočku

Objavljeno
09. februar 2019 14.00
Posodobljeno
09. februar 2019 14.00
Verige so včasih nujne za vožnjo po sengu, a je natikanje dobro preizkusiti doma.
Pred tedni smo na teh straneh objavili prispevek o avtomobilskih verigah in še nekaterih alternativah za vožnjo po snegu. Članek smo prej kar nekaj časa prelagali, zima se je začela brez oblakov ali pa so bili ti čisto prazni. Zdelo se je, kot da je ta tema v teh časih brez smisla.

No, prejšnji petek mi za pred leti kupljene verige ni bilo žal nobenega evra. Bližal se je odhod s počitnic in napovedovali so, da bo v enem dnevu vrglo meter snega. Ko smo na vratih apartmajske hiše prebrali še (prijazen?) predlog turistične agencije, naj zaradi nevarnosti plazov in zaprtja cest raje čim prej odidemo domov, je moje pristno otroško navdušenje nad vse močnejšim sneženjem splahnelo.

Padla je odločitev, da res gremo. Ko smo imeli vse spakirano, o verigah še nisem zares razmišljal, saj se bomo vendarle peljali bolj ali manj navzdol. A vsak vse redkejši avto, ki je pripeljal na parkirišče, je imel ali štirikolesni pogon ali – verige. Začelo me je zvijati. Pogledal sem v prtljažnik in paket z verigami, ki jih, čeprav to proizvajalec svetuje, doma seveda nikoli nisem poskusil natakniti. Malce sem jih razprl, pa takoj zaprl nazaj … na avto sem jih natikal nazadnje pred 15 leti, jih moram res zdaj znova? Poskusil sem, kako gre brez njih po parkirišču, pa se je s potovalkami napolnjeni karavan le težko premaknil, blag vzpon je bil že skoraj prehuda preizkušnja. Na poti v dolino pa je tudi kak krajši odsek navzgor.

»Če bi kdaj prej doma povadil, ne bi bil umazan do komolcev.«


Spet nazaj na parkirnem prostoru sem s kislim obrazom znova odprl škatlo z verigami. Prijatelj je prijazno priskočil in mi bral navodila, ki so pohvalno natisnjena na povoščeni zloženki. Vse močneje je snežilo, pa mi jih je le uspelo natakniti in zategniti. Če bi kdaj prej doma povadil, ne bi bil umazan do komolcev in konkretno premražen. No, ko smo se odpeljali, je bilo počutje boljše.

Med vožnjo po vse bolj zasneženi cesti sem se vprašal, ali bi šlo morda tudi brez verig. Ko pa je nasproti pripeljal snežni plug in sem se mu moral na hitro umakniti skrajno desno v kar globok sneg, avto pa je lepo ohranil smer, mi tega ni bilo žal. Sneg je nižje v dolini le prešel v dež, moral sem čim prej ustaviti in po temi v plundri do gležnjev verige sneti. Premočen sem jih zabrisal v prtljažnik. Niso me več zanimale, hotel sem se le preobuti, spiti vročo kavo. Ampak doma sem se spomnil, da sem mokre, umazane »ketne« nekoč že pustil vnemar in pozneje pogled nanje ni bil nič vabljiv. Tokrat sem jih prvič v življenju opral z mlačno vodo in posušil.

Čeprav ga verjetno še dolgo ne bo, se že veselim naslednjega snežnega viharja. Takrat bo šlo vse otročje lahko.