Kojca – osamelka za družinski trening

Pohod na Kojco ni ravno nezahteven, a še vedno primeren tudi za družine.
Objavljeno
23. januar 2019 06.00
Posodobljeno
23. januar 2019 12.43
Zimski pogled na Kojco iz Bukovskega Vrha.
Težko bi rekli, da je Kojca, osamelka Cerkljanskega hribovja, za večino priročno dostopna, toda hkrati ne bi mogli zatrditi, da je odročna. Najprej se je treba sploh odločiti, ali naj bo Kojca izziv za dnevni superrazgledni izlet ali pa pika na i zanimivemu večdnevnemu hribovskemu dopustovanju na Cerkljanskem.

Kojca (1303 m) je neupravičeno manj znana družinska sorodnica Porezna, ki je s 1630 metri najvišji vrh Cerkljanskega hribovja. Morda prav zato, ker je »nekje tam vmes«, kot radi rečemo, a tudi to ni povsem res. Prav zaradi osamele drže omogoča pristop skoraj z vseh strani neba, od koder na vrh vodi kar deset poti. Hrib se dviga južno od Baške grape, na južni strani ji je prostor odmerila reka Idrijca, proti vzhodu nadzoruje Škofjeloško-Cerkljansko hribovje.

Če je planincu dan naklonjen, bodo pogledi s Kojce naokoli res spektakularni.


Da pa bi lahko zajeli skozi oči vse, kar kojški razgledi ponujajo, je treba vzeti pot pod noge. Izhodišč je dovolj, odvisno je le, koliko časa imamo na razpolago, kako nožice prenašajo napor, in tudi od tega, v katerem letnem času bi se podali na vrh. Najdaljša rekreacija bo zahtevala slabe štiri ure, če se poda navkreber iz vasi Reka, le kakšno uro hoda pa bo zahteval pohod, če se z avtomobilom prebijemo do Vrha Ravni nad vasjo Jesenica.

image
Od kojške kulturne krajine je ostalo zelo malo.


Za naš izziv smo se odločili premagati srednjo možnost. V zaselku Na Nemcih je mogoče najti dve poti (čez Ravno njivo ali od lovskega doma LD Otavnik), po katerih naj bi se do vrha znojili slabi dve uri. Znoja pa Kojca brez milosti zahteva ob slehernem obisku ne glede na telesno pripravljenost planinca bolj temeljito kot še tako zagrizen dacar zahteva pobiranje davka.


Strmo, bolj strmo, Kojca

Pot se že na začetku postavi pokonci in le tu ali tam obiskovalcu ponudi nekaj ravnini podobnega naklona, da ta lahko zajame sapo. Kojca torej vendarle ni navaden nedeljski družinski izlet ali sprehod, ampak družinski trening. Tisti, ki si želijo nekaj več, se lahko udeležijo tudi vsakoletnega gorskega teka, kjer udeleženci hrib premagajo od izhodišča pri nekdanji osnovni šoli v vasi Orehek. Kojco je mogoče osvojiti še iz istoimenske vasi, Zakojce, Bukovega, Jesenice in Hudajužne.

image
Posledice žledoloma so še vidne.


Nam je neke nedelje vreme dovoljevalo običajni pohod, zdaj pa bi za obisk potrebovali zimsko opremo. Na Nemcih smo pustili pločevino in zagrizli v klanec. Po pol ure sopihanja smo prispeli v senožet, ki ji grmovje in drevesa komajda še dopuščajo pričevanje minulih časov, ki se ne bodo nikdar več ponovili. Kojca je namreč tudi eden najboljših primerov zaraščanja kulturne krajine. Še pred kakšnimi tremi desetletji je gozd le tu in tam puščal kakšno temnejšo liso sredi pobočij zlatorumenih travnikov.

ključnice
Kojca (1303 m) je neupravičeno manj znana družinska sorodnica Porezna.
Izhodišč je dovolj, odvisno od letnega časa in telesne pripravljenosti.
Med potjo se splača ogledati bližnji Hudičev rob.
Po poti nazaj številne možnosti za izlete.


Danes so gozdovi pojedli večino te zlatnine. Je že razumljivo, da kmetje ne bodo več rinili v te strmine za nekaj sani trave, manj razumljivo pa je, da kljub tako nazornim dokazom o izginjanju kulturne krajine, ne najdemo dovolj motiva in spodbud, da bi jo vendarle ohranili.

Po kratkem postanku, požirku osvežilnega napitka in delčku ravninske poti, se ta spet postavi pošteno pokonci. Pa se spet hlasta za zrakom in hodi in sopiha in hodi in sopiha. Tu in tam je mogoče videti še posledice žledoloma izpred nekaj let, a je pot venomer skrbno očiščena. V zadnjih letih je na južni strani hriba dobro označena. Četudi pot zapelje na kakšno lovsko stezico, se na Kojci ni treba preveč vznemirjati, saj prej ali slej spet naletimo na planinsko povezavo proti vrhu ali dolini.

image
Pogled proti jugu.


Kdo je bil v resnici hudič?

Izhodišče, ki smo ga izbrali, nam je zagotovilo približno na polovici poti lepo nagrado. S kratkim obhodom do Divjega roba bomo dosegli razgledno točko, ki nam že daje prve informacije, kakšne razglede lahko pričakujemo na vrhu. Od tod se ne bi branili ogleda sončnega vzhoda, četudi bi morali za to vstati s petelini. Kakopak bi bilo tisti hip zmage dneva nad nočjo najbolje ujeti z vrha, a tega Kojca ne dovoljuje vedno. Neredko se namreč raje zavije v megleno kapo in šal.

Od tam pa nato kmalu prisopihamo na Lipje, kjer se pridružimo stezi, ki vodi z Vrha Ravni. Od tam se splača na hitro ogledati bližnji Hudičev rob. Tam lahko otrokom, ki se jim zaradi fizičnega napora morda začne prebujati uporniški duh, razložite zgodbo o nastanku hudičevega roba. Strokovna zgodovina sicer še ni preverila pristnosti ljudskega izročila zgodbe, ki gre nekako takole: V bližnji Orehovški grapi je živela tako hudobna baba, da je bil še sam hudič malce ljubosumen nanjo in se tako želel polastiti njene duše.

Kojca (1303 m) je neupravičeno manj znana družinska sorodnica Porezna.
Izhodišč je dovolj, odvisno od letnega časa in telesne pripravljenosti.
Med potjo se splača ogledati bližnji Hudičev rob.
Po poti nazaj številne možnosti za izlete.


Ženska mu jo je bila pripravljena dati, a bi ji moral prej leto dni služiti za hlapca. Leto je tako minevalo in hudič je izpolnil vse, kar mu je bilo naloženo. Ko pa se je bližal dan menjave, je babo zaskrbelo, da bo res ostala brez duše. Hudiču je v prepričanju, da zadnjega izziva ne bo zmogel, zato naložila, naj na Kojco nese veliko skalo. Če mu to uspe do poldneva, bo duša res njegova. Pa je bil hudič ob 11. uri že skoraj pod vrhom, zato se je ženska domislila še zadnje zvijače in v bližnjem zvoniku sama odbila poldan. Hudiča je »neuspeh« tako razjezil, da je skalo vrgel na mesto, kjer še danes stoji, in se vrgel v brezno pod njo ter se ubil.
 

Kopa in bivak

Nato se je treba spet podati v klanec, kjer se višinske metre nabira kot za šalo. Po kratkem postanku, požirku osvežilnega napitka in delčku ravninske poti, se ta spet postavi pošteno navpično. Pulz bi spet znal divjati, dokler se ne priključimo na pot, ki pripelje iz Zakojce. Nakar … Po kratkem postanku, požirku osvežilnega napitka in delčku ravninske poti, spet strmina! A vendarle še zadnjič skozi gozdiček, ko dosežemo travniški hrbet na vrhu Kojce. Le uro in 15 minut nam je sicer vzel kar velik napor.

image
Najlepši je pogled proti Pečem z Rodico in Črno prstjo na čelu. Foto Blaž Močnik


Če je planincu tam dan naklonjen, potem bodo pogledi naokoli res spektakularni ne glede na to, kam se bo obrnil. Bodisi na Peči oziroma Spodnje Bohinjske gore z Rodico in Črno prstjo na čelu, proti Rdečemu robu krnskega pogorja, Šentviški planoti, proti Matajurju, Snežniku, Golakom, medtem ko je Porezen skoraj na dosegu roke. Zaščitni znak vrha Kojce sta sicer tudi velika senena kopa in ličen bivak, kjer sicer ni urejenih ležišč, zagotavlja pa varno zavetje.

Novo ime za Spodnje Bohinske gore
Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen pri Geodetski upravi RS je sprejela sklep, da se »mejne gore« imenujejo Bohinjsko-Tolminsko gore oziroma Bohinjsko-Tolminski greben. Nič pa ni narobe tudi s starim poimenovanjem Peči, ki se je uveljavilo tudi zaradi izogibanja poimenovanja Spodnje Bohinjske gore, poudarjajo v Planinskem društvu Tolmin.


Vrnitev lahko začrtate po isti poti, lahko pa je tudi izlet v neznano glede na možnosti, ki so na voljo. Z nekaj malega orientacije izleta ne bi smeli končati daleč od izhodišča. Ali pač. Kdor bo zataval do Turistične kmetije Pri Flandru v Zakojci, mu nikakor ne bo žal. Morda bo tam celo več dni polnil baterije. Tudi drugih možnosti je veliko: obiščemo lahko rojstno hišo pisatelja Franceta Bevka ali Šebrelje in tamkajšnje Divje babe, znano arheološko najdišče. Lahko se potikamo po nekdanji Rapalski meji nad Baško grapo ali bližnji tematski poti Na svoji zemlji, se zamudimo v Partizanski bolnici Franji in nazadnje z vlakom vijugamo po Bohinjski železnici do Nove Gorice.