Čuk se ženi na Kozjanskem
Ptice travniških sadovnjakov so se namnožile. Našteli šest parov smrdokavre, največ doslej.
Odpri galerijo
V zadnjem popisu so našteli kar šest parov smrdokavre. FOTOGRAFIJE: Dušan Klenovšek
V Kozjanskem parku so spisali poročilo o dvajsetletnem spremljanju in štetju ptic na kar 206 kvadratnih kilometrov velikem zavarovanem območju po direktivi Natura 2000.
Kot pravi lokalni biolog Dušan Klenovšek, so se nekaterih podatkov zares razveselili, saj se je število denimo ptic travniških sadovnjakov nepričakovano močno povečalo, medtem ko so na drugi strani specifično travniške ptice preprosto izginile. Ena takih žalostnih zgodb je znameniti kosec, ki v Evropi po besedah Klenovška slovi kot močno ogrožena vrsta, saj je vezana na tradicionalne cvetoče travnike, z roji mrčesa, kobilic in drugih žuželk.
Štetje ptic vsako leto organizira Društvo za opazovanje ptic Slovenije DOPPS. Na območju Kozjanskega parka so prvi popis izvedli leta 1999, nato drugega desetletje pozneje 2010 in tretjega kot rečeno letos.
Kot pojasnjuje Klenovšek, je bilo v letu 2020 skupaj zabeleženih 6535 različnih parov ptic in 83 vrst stalnih gnezdilk. »To je kar 32 odstotkov parov in pet vrst gnezdilk več kot leta 1999 ter 38 odstotkov parov in štiri vrste gnezdilk več kot leta 2010.« Priznava, da takega porasta niso pričakovali, saj je pritisk na okolje tako ali drugače zelo hud. »Zelo presenečeni smo bili nad velikim skovikom ali po domače čukom, ki se je v dvajsetih letih kar namnožil, sami smo jih letos našteli čez 100. Povečalo se je tudi število pogorelčka, našteli smo šest parov smrdokavre, kar je največ doslej.«
Vse tri omenjene ptice so vezane na travniške sadovnjake, kar pomeni, da se je politika ohranjanja ekstenzivnih travniških sadovnjakov, ki krasijo Kozjansko, zelo izplačala.
Precej na udaru pa so travniške ptice, katerih stalež se je v zadnjih dvajsetih letih močno znižal. Tako so že prej omenjenega kosca nazadnje opazovali pred 20 leti. »Podobno je z zlatovranko, ki sem jo nazadnje opazil pred več kot desetletjem,« pravi Klenovšek.
Skrb vzbujajoč je zlasti upad travniških ptic; poleg omenjenih še divja grlica, brglez, rjava penica, prosnik, grilček, prepelica, drevesna cipa, veliki strnad in močvirska trstnica. Pri nekaterih je stalež v zadnjih desetih letih upadel za več kot polovico. Žal pa je v zadnjih letih očitno izginil poljski škrjanec.
Na vprašanja, kakšni so konkretni razlogi za izginjanje travniških ptic, Klenovšek odgovarja, da je zaradi intenzivne obdelave na travnikih le še celuloza, ki je seveda krma za živali. »Posledično ni več žuželk, ni več kobilic, ptice nimajo česa jesti ...« Poleg tega kmetje prvo košnjo opravijo že okoli 1. maja, včasih so prvič kosili šele junija. »Hkrati pa se kosi zelo pogosto, zato ptice sploh nimajo časa gnezditi, mladiči so na udaru. V tem pogledu sploh nimamo rešitve, kaj storiti.«
Da bi se v kratkem vrnil, denimo kosec, ni misliti. »Nekatere ptice se, ko so izrinjene s svojega travnika, preselijo na najbližjega, ki jim ustreza. Kosec pa je v tem pogledu drugačen in si bo našel travnik tudi 800 kilometrov daleč. Za nas ni logično, a taka je naravna raznolikost vrst,« pravi Klenovšek, ki v sklopu Kozjanskega parka vsako leto organizira tabore za otroke, kjer se učijo opazovati in preštevati ptice.
Številnost velikega detla se je v dvajsetih letih podvojila.
Znamenitega kosca, ki je v Evropi močno ogrožena vrsta, so nazadnje opazovali pred 20 leti.
Štetje ptic vsako leto organizira Društvo za opazovanje ptic Slovenije DOPPS. Na območju Kozjanskega parka so prvi popis izvedli leta 1999, nato drugega desetletje pozneje 2010 in tretjega kot rečeno letos.
Nekatere so izginile
Kot pojasnjuje Klenovšek, je bilo v letu 2020 skupaj zabeleženih 6535 različnih parov ptic in 83 vrst stalnih gnezdilk. »To je kar 32 odstotkov parov in pet vrst gnezdilk več kot leta 1999 ter 38 odstotkov parov in štiri vrste gnezdilk več kot leta 2010.« Priznava, da takega porasta niso pričakovali, saj je pritisk na okolje tako ali drugače zelo hud. »Zelo presenečeni smo bili nad velikim skovikom ali po domače čukom, ki se je v dvajsetih letih kar namnožil, sami smo jih letos našteli čez 100. Povečalo se je tudi število pogorelčka, našteli smo šest parov smrdokavre, kar je največ doslej.«
100 čukov so našteli v zadnjih letih.
Vse tri omenjene ptice so vezane na travniške sadovnjake, kar pomeni, da se je politika ohranjanja ekstenzivnih travniških sadovnjakov, ki krasijo Kozjansko, zelo izplačala.
Precej na udaru pa so travniške ptice, katerih stalež se je v zadnjih dvajsetih letih močno znižal. Tako so že prej omenjenega kosca nazadnje opazovali pred 20 leti. »Podobno je z zlatovranko, ki sem jo nazadnje opazil pred več kot desetletjem,« pravi Klenovšek.
Skrb vzbujajoč je zlasti upad travniških ptic; poleg omenjenih še divja grlica, brglez, rjava penica, prosnik, grilček, prepelica, drevesna cipa, veliki strnad in močvirska trstnica. Pri nekaterih je stalež v zadnjih desetih letih upadel za več kot polovico. Žal pa je v zadnjih letih očitno izginil poljski škrjanec.
800 km stran
Na vprašanja, kakšni so konkretni razlogi za izginjanje travniških ptic, Klenovšek odgovarja, da je zaradi intenzivne obdelave na travnikih le še celuloza, ki je seveda krma za živali. »Posledično ni več žuželk, ni več kobilic, ptice nimajo česa jesti ...« Poleg tega kmetje prvo košnjo opravijo že okoli 1. maja, včasih so prvič kosili šele junija. »Hkrati pa se kosi zelo pogosto, zato ptice sploh nimajo časa gnezditi, mladiči so na udaru. V tem pogledu sploh nimamo rešitve, kaj storiti.«
Idealno območje
Zaradi velikih populacijskih gostot je Kozjansko eno izmed najboljših območij v Sloveniji za pogorelčka, vijeglavko in velikega skovika. Za pivko, črno žolno, rjavega srakoperja, veliko uharico in sršenarja pa je najboljši življenjski prostor v Sloveniji, saj je teh ptic tu največ.
Zaradi velikih populacijskih gostot je Kozjansko eno izmed najboljših območij v Sloveniji za pogorelčka, vijeglavko in velikega skovika. Za pivko, črno žolno, rjavega srakoperja, veliko uharico in sršenarja pa je najboljši življenjski prostor v Sloveniji, saj je teh ptic tu največ.
Da bi se v kratkem vrnil, denimo kosec, ni misliti. »Nekatere ptice se, ko so izrinjene s svojega travnika, preselijo na najbližjega, ki jim ustreza. Kosec pa je v tem pogledu drugačen in si bo našel travnik tudi 800 kilometrov daleč. Za nas ni logično, a taka je naravna raznolikost vrst,« pravi Klenovšek, ki v sklopu Kozjanskega parka vsako leto organizira tabore za otroke, kjer se učijo opazovati in preštevati ptice.
