Je nam vsem prostor res dragocena dobrina?

Do uspešne ureditve ali objekta je mogoče priti samo s tesnim medsebojnim sodelovanjem, prepiri med arhitekti in gradbeniki ne koristijo nikomur.
Fotografija: Za bolj urejeno podobo našega okolja je koristen vsak trud. FOTO: Brendan Smialowski/AFP
Odpri galerijo
Za bolj urejeno podobo našega okolja je koristen vsak trud. FOTO: Brendan Smialowski/AFP

O (gradbeni) zakonodaji, ki določa posege v prostor, so se tik pred Prešernovim dnevom razpisali naši vodilni gradbeniki, teden prej pa je svoje poglede (in upam, da tudi večine arhitektov) na temeljno vprašanje, kakšen odnos imamo Slovenci do življenjskega prostora, prizadeto, z mnogih gledišč zajeto, zgoščeno, a vendar tudi manj obveščenemu bralcu razumljivo, v Delu opisala kolegica Urša Vrhunc.

image_alt
Prostor ni surovina, je dobrina


Povod za zapisa skupine gradbenih inženirjev in kolegice Urše Vrhunc so ponovne spremembe zakonov, da bi, kot razlaga vlada, pri vseh gradnjah skrajšali upravne postopke. Hkrati namerava vlada iz zakona o javnem naročanju (ZJN-3B) izbrisati obvezo, da se za vse javne investicije nad 2,5 milijona evrov vrednosti izbirajo najboljše rešitve le z javnimi natečaji. S tem ji ni le uspelo razvneti arhitektov vseh vrst, temveč v razpravo pritegniti tudi vse ostale stroke, ki so povezane z gradbeništvom.

Še več: oboji, gradbeniki in arhitekti, poudarjamo, da je mogoče do uspešne ureditve ali objekta priti samo s tesnim medsebojnim sodelovanjem, iz dosedanjih člankov pa bi prej lahko sklepali, da je vladi uspelo oba tabora postaviti drugega proti drugemu, kar je njena utečena praksa. Vendar prepiri, razen morda njej, ne koristijo nikomur.

Nasprotno, v 66 letih od prve stavbe, zgrajene po mojih načrtih, nisem srečal inženirja/konzultanta, s katerim se ne bi mogel dogovoriti o vsem potrebnem za skupno delo. Prepričan sem, da so istega mnenja tudi oni, a ne le o sodelovanju z menoj.


Kakšno Slovenijo si želimo


Gre za bistveno vprašanje: kakšno Slovenijo si želimo zapustiti potomcem. O tem, kako lepa je, nam politiki govorijo ob vsaki priliki, kako nezadržno jo uničujemo, pa nočejo niti slišati (kot tudi mnogi med nami ne). Toda za bolj urejeno podobo našega okolja je koristen vsak trud. Elektroinženir iz Poljanske doline se npr. že leta peha za zmanjšanje intenzivnosti cestne razsvetljave, v isti smeri kot civilne iniciative za vrnitev temnega nočnega neba, število nevladnih organizacij in civilnih pobud gre v tisoče, upamo tudi, da bodo mladi vztrajali pri svojih klimatskih zahtevah.

Arhitekti poleg vzgoje javnosti, za kar moramo mlajšim kolegom samo čestitati, lahko za Slovenijo največ naredimo, če nam bo uspelo prepričati oblastnike, da pri zavzemanju za ohranitev natečajev ne gre za kruhoborstvo, temveč za temeljno orodje za ohranitev in po možnosti izboljšanje njene podobe. To tudi prepričljivo potrjujejo fotografije v prispevku Kdo (in zakaj) ne mara natečajev (10. februarja na 17. strani Dela) ter primerjava vrednosti in stroškov javnih natečajev v članku Urše Vrhunc.

Toda slednja ne vključuje dejanskih stroškov vsakega od predloženih natečajnih elaboratov, čeprav se ti že pri malo večjem vrtcu lahko vzpnejo nad 12.000 evrov, kar pri npr. 24 konkurentih znese 288.000 evrov (ko odštejemo nagrade okoli 6000 evrov), torej 282.000 evrov neplačanega prostovoljnega dela zanesenjaških arhitektov! Kdo iz gradbeniškega tabora se še tako trudi za svojo uveljavitev (in s tem pomaga do posla tudi drugim konzultantom)?

image_alt
Kdo (in zakaj) ne mara arhitekturnih natečajev


Ohranimo med strokami sedanje odnose, ki niso slabi


Strinjam se s trditvijo gradbenikov, da se nobena stroka ne bi smela počutiti manjvredno ali da naj ne bi prevladovala. Skratka, da bi se tako tudi vedli med seboj. Ne spomnim se, da bi mi kdo kdaj očital nasprotno obnašanje. Enake odnose bi si želel tudi do delavcev, ki jih srečujemo na gradbiščih, česar pri nas vseh pretirano velikokrat nisem opazil.

Zadnji opombi se nanašata predvsem na socialne ali, če hočete, etično-moralne odnose med »udeleženci pri gradnji«. Funkcionalni odnosi so, nasprotno, vsem jasni. Delavec, preddelavec, šef gradbišča, inženir, nadzornik, naročnik gre vrstni red opravil, kompetenc itd. Podobne serije najdemo pri vseh delovnih skupnostih, vključno z državno upravo.

V Inženirskem pogledu na sprejemanje nove gradbene zakonodaje (6. februarja na 17. strani Dela) med navednice postavljen pojem – prevladujoča stroka – je, vsaj v večini primerov, s podobnega funkcionalnega gledišča povsem razumljiv in nedvoumen. Vedno smo sodelovali in nekdo je moral pripraviti tako imenovane podloge (npr. geodetski načrt gradbene parcele). Če se je mesto preprosto širilo v gmajno, je bil za njim prvi na vrsti urbanist ali prostorski načrtovalec širšega prostora. Nato po možnosti z natečajem izbran projektant soseske, šele zatem arhitekti, ki so se začeli ukvarjati s posameznimi objekti. Še preden pa se je naročnik seznanil s prvima »prostorcema«, se je moral sestajati s kopico drugih, zlasti finančnih strokovnjakov, vsi nadaljnji nosilci idejnih zasnov smo se prav tako ves čas posvetovali z geologi, statiki in drugimi konzultanti.

V opisani funkcionalni hierarhiji, v kateri imajo urbanisti/arhitekti/krajinarji po enaki logiki kot prej omenjeni inženirji na gradbišču vodilno vlogo, so torej nesporno s soglasjem vseh udeležencev prevladujoča stroka. Pri gradnji predorov, cest in vrste drugih inženirskih objektov so prevladujoča stroka gradbeni inženirji itn. Vse te vloge se skladno z družbenim in tehničnim razvojem ves čas spreminjajo in se bodo tudi v prihodnje, verjetno pa v kratkem ne bodo bistveno drugačne od opisanih.

Kot drži za vse poklice, tudi tu velja staro reklo, da (le) prazen klas stoji pokonci, univerzitetna diploma in naslov arhitekt torej še zdaleč nista porok za dejansko kvaliteto. Kdor res kaj zna, se nima za večvrednega, kaj šele ekskluzivnega, že zato ne, ker če obračuna vse, večji del samo za natečaje »zastonj« prečute ure, zasluži komaj kaj več, kot mora na roko odšteti za preprosto pomoč v gospodinjstvu.

image_alt
Inženirski pogled na sprejemanje nove gradbene zakonodaje


Ob tako podrobni analizi »konkurenčnega« poklica resnično čudi, da je Inženirski pogled, par vrstic pred zgornjimi očitki, arhitektom v opisu del pustil le skrb za funkcionalnost, na vse predhodne neizogibne, ključne odločitve, kot so kam, kako velik in kakšnega namena objekt na dano lokacijo sploh umestiti ter kako ga oblikovati, da bo skladen z naravnim ali pozidanim okoljem – torej na temeljni razlog EU, da je izmed vseh inženirskih strok le arhitekte vseh zvrsti uvrstila med vsega sedem harmoniziranih poklicev –, pa se ne avtor manifesta niti nihče od sopodpisnikov, najbolj eminentnih zastopnikov stroke, bodisi vsled nehotene skupinske (malodane poklicne) amnezije ni spomnil bodisi so nanje z manifestativno odkritostjo nalašč »pozabili«.


Zapustimo naravno okolje čim manj ranjeno


Gre za povsem drugačen vidik, kot kolegu Tomažu Krištofu, sedanjemu predsedniku Zapsa, očitajo gradbeniki. Da si namreč arhitekti hočemo nad vsemi drugimi strokami pridobiti prevlado in jih s prizadevanjem, da vodenje projektov za t. i. visoke zgradbe ostane izključno v njihovih rokah, potisniti med podizvajalce. Ker se doslej še nihče od kolegov konzultantov – od geologov, geodetov in statikov do projektantov inštalacij vseh vrst – ni odločil, da bi arhitektonske podloge zase in za vse kolege izdelal kar sam, se bomo morali z zgoraj opisanim potekom del verjetno sprijazniti še daleč v prihodnost.

Vsi, ki smo udeleženi pri kakršnikoli gradnji, bi se morali zavedati, da posredno sodelujemo tudi pri urejanju prostora. Ne samo raznovrstni strokovnjaki, temveč vsi aktivni razmišljajoči člani družbe bi se obvezno morali dokopati do spoznanja,

• da prostor ni samo ekonomska, temveč tudi ključna kulturna kategorija, da je eden od najobsežnejših in najtrajnejših temeljev zgodovinskega spomina naroda, saj se v njem odvija prav vse človeško delovanje,

• da so torej ohranjenost in urejenost krajine, harmoničen videz zunanjega, javnega prostora naselij in kakovostno oblikovanje vseh vrst objektov ogledala, ki najbolj neposredno kažejo doseženo stopnjo ekonomskega razvoja kot tudi kulturno raven neke družbe,

Kdor res kaj zna, se nima za večvrednega, kaj šele ekskluzivnega. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Kdor res kaj zna, se nima za večvrednega, kaj šele ekskluzivnega. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


• da v deželah z izrazitim turističnim potencialom, med katere Slovenija nesporno že sodi, kvalitetno urejen prostor pomeni eno od temeljnih bivanjskih vrednot tudi dobršnemu delu (verjetno kmalu večini) domačega prebivalstva, že danes pa predstavlja eno od ključnih turistično-ekonomskih kategorij,

• da urejanje in oblikovanje prostora ter objektov v njem skupaj z literaturo, glasbo in drugimi umetnostmi ustvarjajo temeljne plasti zgodovinskega spomina neke družbe ter da je oblikovanje vseh elementov bivalnega okolja ena od najbolj trajnih sestavin narodove kulture,

• da ob varovanju naravne in kulturne dediščine ter neprestani rasti njune ekološke in likovne kakovosti trajnostni razvoj postaja edina smiselna usmeritev za urejanje grajenega okolja, odlično oblikovanje slehernega elementa okolja pa eno od ključnih težišč javnega interesa.

Če resno hočemo vrniti Slovenijo med (naj)uspešnejše evropske države, moramo zgornja izhodišča, ki jim sledi vsaka od ravnokar omenjenih držav, vzeti za svoja. To hkrati pomeni, da bomo kvalitetne arhitekte povabili k sodelovanju pri slehernem, tudi najbolj inženirskem objektu, kar je tudi pri nas vpeljana praksa.

Nedaven zgled takšnega sodelovanja je bil velik mednarodni natečaj leta 2005 za leta 2012 zgrajen most čez Ado v Beogradu. Sicer drzni, a od nekaterih drugih predlogov ne bistveno drugačni, zasnovi inženirja Viktorja Marklja je prineslo zmago prav oblikovanje edinega, 205 metrov visokega nosilnega stebra arhitekta Petra Gabrijelčiča.

Da bi ob vseh izzivih, ki nas čakajo v bližnji prihodnosti, pomagali spremeniti (k sreči le v časopisih razklane) medsebojne odnose, predlagam arhitektom, da sprejmemo ponujeno roko gradbenikov, slednjim pa, da to, kar so napisali, tudi iskreno želijo in nam v razpravah z ministrstvom priskočijo na pomoč. Samo skupaj lahko kaj dosežemo, saj ne le od vlade, tudi v očeh običajnega Slovenca noben od naših poklicev ni zelo cenjen niti ustrezno nagrajen.

Janez Lajovic, arhitekt

Preberite še:

Komentarji: