Množično se pretvarjamo, da smo veseli in zadovoljni
Gost tokratnega podkasta Na robu je dr. Gabriel Kavčič, ki je letos spomladi prevzel vodenje tiskovnega predstavništva Slovenske škofovske konference. Sicer je vikar v Vipavi, asistent na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in profesor na vipavski škofijski gimnaziji. Na teh izobraževalnih ustanovah se je tudi sam šolal. Izobraževanje do doktorske disertacije je nadaljeval na Papeški univerzi Gregoriana in Papeškem inštitutu za moralno teologijo Alphonsianum v Rimu. Akademsko se ukvarja z moralo in naravnim pravom.
Kako vas je pot zanesla v teologijo?
Moja družina je tesno povezana z medicinskim poklicem. Zelo zgodaj, ne vem točno zakaj, sem vedel, da me medicina ne zanima. Sem pa od družine prevzel željo pomagati ljudem. S tem sem se podal na pot duhovništva. Čeprav svet daje vedeti, da duhovnika ne potrebuje, je moja osebna izkušnja drugačna. Ljudje se še obračajo na nas. Prošenj za pomoč je toliko, da vsem ne morem ustreči.
Današnji človek lahko svobodno izbira, kje si bo našel hrano za dušo. Ali katoliška vera še lahko tekmuje s tisoč teorijami o duhovnosti, psihologiji in duhovnimi praksami?
Moderne znanosti in moderen pogled na psihologijo nam danes marsikje lahko zelo pomagajo. Tudi na teološki fakulteti so nova spoznanja bistvena. Ko pa gre za samo vero, gre za to, kar je poudarjal papež Benedikt XVI., da vera ni ideja, ni filozofija, ni prepričanje, ni moralnost, ni institucija, ampak je osebni odnos z Jezusom Kristusom.
In v tem primeru je Jezus Kristus ...?
Globina duhovnosti.
Ali po vašem Cerkev potrebuje modernizacijo?
Živimo v zelo kompleksnem času. Katoliška cerkev je pri nekaterih moralnih vprašanjih zelo razcepljena. Papež Frančišek jo je v marsičem posodobil, v določenih zadevah vseeno ne. Dejstvo je, da se v Cerkvi vztraja pri nekaterih vzorcih tudi zato, ker bi se v nasprotnem primeru zlila s svetom, kjer je vse fluidno. Lahko ukinemo vse, kar gre sodobnemu svetu pri RKC na živce, a takrat bo šla Cerkev na pol, po kontinentih in tudi po državah. Tako kot na vseh področjih je tudi pri nas dvajset odstotkov enega ekstrema, dvajset odstotkov drugega ekstrema, vmes pa je brezoblična množica, ki se enkrat nagne v eno skrajnost, drugič v drugo. Kako sploh držati Cerkev pokonci ob tem, ko imamo v Nemčiji zelo moderne ideje na vseh področjih, ki jih določen del, manjši, a izjemno vpliven, popolnoma zavrača, ko imamo hrvaško Cerkev, ki se noče pogovarjati o sodobnosti na področju spolnosti, afriški kontinent, kjer so zgolj ob omembi liberalne spolnosti zelo užaljeni, pravoslavno cerkev, kjer za te težave še slišali niso, in tako dalje, je velik izziv.
Kaj ste hoteli reči s tem, da je svet fluiden?
Človek je danes galaksija sama zase. Zavezani ostajamo samo še pisnim zakonom. Nič več nismo zavezani tradicionalnim vzorcem. Pred stotimi leti se je vedelo, čigav si, iz katere hiše prihajaš in kateri poklic ti pripada. Danes pa je zadeva popolnoma odprta. To ni slabo. Naša družba je napredna, odprta in prav je tako. Je pa res, da se ljudje nimamo več kam nasloniti. Ni strukture.
In če se zanašamo nase?
To je velika odgovornost. Ne zagovarjam tega, da moramo družbo urediti po vzoru Huxleyjevega romana in jo ob tem narediti še srečno. Moramo pa si priznati, da je tak svet naporen, da nas nič več ne drži skupaj, da se mora mladina o vsem spraševati. Slovenska družba je zelo zanimiva, imamo velik odstotek uporabe in zlorabe antidepresivov, nezanemarljiv odstotek samomorov, ljudi na robu socialnega standarda. Po drugi strani pa izjemne količine denarja, naloženega na bankah. Izjemno napredni in bogati, a nezadovoljni.
Smo globoko v adventu. Čemu je namenjen ta čas?
Vedno opozarjam, da je to lahko najlepši čas v letu, ampak kot poje Adi Smolar, nedelja lep je dan za srečne ljudi, a kdor je sam, se še bolj osamljen zdi. Zelo sem skeptičen do veselega decembra, ne zato, ker bi hotel rušiti adventni čas, ampak ker se bojim, da se kot družba množično pretvarjamo, da smo vsi veseli in zadovoljni, v resnici pa nismo. Želim si, da bi se spomnili na vse, ki nimajo nikogar, da bi se med seboj zbližali, preden je za to prepozno. Ker potem ostane samo še kesanje.
Kakšen je današnji človek?
Človek v današnjem času je obupal nad svojo dobroto. Nisem proti kapitalizmu, ampak ta naš sistem nas zelo vodi proti denarju, karieri, točkam na maturi. Evolucijsko orodje naravnega izbora deluje pri človeku enako kot pri živali. Le da se mi ne grizemo, kot tiger grize antilopo, ampak drugače. Manjka nam človečnosti. Kljub temu pa vidim, da so dijaki, vsaj na naši gimnaziji, na splošno boljši, kot smo bili mi.
Kako pa mladi gledajo na teorije spola?
Opažam, da jim gredo te teme zaradi vseprisotnosti že zelo na živce. Ko me sprašujejo o tem, jim vedno razložim, da ne smemo vsega metati v isti koš. Nekaj je istospolnost, pri kateri gre za iskanje nekoga, ki te bo imel rad, nekaj drugega ujetost v lastno telo, ko se nekdo počuti drugačnega spola, tu so različni spoli, ne le moški in ženski, spolnost in različni fetiši, o vsem tem rad razpravljam ločeno. Akronim lgbtqia+ je veljaven in prikazuje zgodovinski razvoj boja za pravice najprej istospolnih, transspolnih in tako naprej, a veliko lažje razmišljamo o teh temah, če jih obravnavamo ločeno. Pri vprašanju transseksualnih oseb se celotna družba verjetno strinja, da je treba vsakemu človeku, ko pride do težave, pomagati. Vprašanje pa je, ali jim s transformativnim pristopom res pomagamo.
Zlorabe se dogajajo tudi v vaši instituciji. Je razlog v celibatu, bi bil čas, da ga Cerkev odpravi?
Ta zgodba je ostudna. Kot tiskovni predstavnik ne morem izraziti svojega osebnega duhovniškega gneva, da je kaj takšnega možno. V Sloveniji je bilo tega – eden je preveč, da se razumemo – relativno malo. Zakaj pa v Nemčiji in na Irskem tako veliko? Zaradi šolskega sistem. Tja, kjer je Katoliška cerkev imela nadzor nad šolskim sistemom, so se zatekli ljudje, ki so reševali problem svoje lastne zlorabe, tako da so povzročali zlorabe naprej. Zloraba povzroča zlorabo. V prihodnjih mesecih se začenja nov projekt s ciljem, da bi zlorabe popolnoma odpravili. Mislim, da celibat ni glavni krivec.
Kaj lahko naredimo kot družba?
O zlorabah moramo govoriti, graditi dobre medosebne odnose, izobraziti moramo pedagoge in vse, ki delajo z otroki, da bodo že po očeh znali prepoznati, da se nekomu dogaja nekaj slabega. Da bodo stopili k njej ali njemu in ga vprašali, kako je. Veste, pri marsikom je učitelj edini, ki se zanj iskreno zanima.
Kakšen psihološki učinek imata danes odveza in pokora?
Skozi karikature in šale nastaja vtis, da v RKC velja, da nekaj storiš, greš k spovedi in je potem vse v redu. Opraviti spoved je za modernega človeka zoprno dejanje. Če nekdo torej to naredi, je v sebi že prehodil neko pot. Do določene mere ostaja pokora v smislu tri zdravamarije in dva očenaša. A to ni to. Vsakemu se je treba prilagoditi. Pri tragičnih zgodbah moraš reagirati drugače. Nekomu, za katerega je življenje že dovolj trdo, lahko tudi rečem, da pokore ne potrebuje. Na splošno pa, kot smo se tudi doma pogovarjali, velja, da človek potrebuje le nekoga, ki posluša, ne nekoga, ki odgovarja.
