Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Razno

Predstavljam si še bolj povezano somestje

Nekdanji novogoriški župan, zdaj minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, meni, da je kultura najprimernejša krona sodelovanja ob meji.
»Videl sem kar nekaj dobrih čezmejnih projektov, ki so ob koncu evropskega financiranja ugasnili. EZTS pa je stalna struktura, ki daje lokalnim skupnostim možnost, da trajno sodelujejo,«.meni Matej Arčon. FOTO: Marko Feist/Delo
»Videl sem kar nekaj dobrih čezmejnih projektov, ki so ob koncu evropskega financiranja ugasnili. EZTS pa je stalna struktura, ki daje lokalnim skupnostim možnost, da trajno sodelujejo,«.meni Matej Arčon. FOTO: Marko Feist/Delo
8. 5. 2024 | 19:00
8. 5. 2024 | 19:16
10:53

Kot novogoriški župan ste pred osmimi leti podprli skupno kandidaturo Nove Gorice in Gorice za evropsko prestolnico kulture (EPK) 2025 oziroma veljate za njenega idejnega očeta. Kakšna so bila takrat vaša pričakovanja?

V tistem obdobju so ravno začeli aktivno potekati projekti, povezani z Evropskim združenjem za teritorialno sodelovanje (EZTS), ki smo ga snovali že kar nekaj let prej. Včasih se pošalim, da če bi vedel, koliko časa in naporov bo potrebnih za pot od prve ideje do prvih rezultatov, ne bi imel moči za to, da bi začel proces. Ampak tako je v življenju: prelomne stvari, ki resnično vplivajo na razvoj – mimogrede: enako velja za vladne reforme –, zahtevajo čas in vztrajnost.

Pa tudi pogled naprej. Takrat je torej EZTS delal s polno paro in zdelo se je, da je ravno pravi čas za naslednjo veliko stvar. Evropska prestolnica kulture je bila idealen cilj. Odločitev ni bila lahka, saj smo se dobro zavedali, da gre za zahteven projekt. Ampak zdelo se mi je, in tako mislim še danes, da je ravno kultura najprimernejša krona sodelovanja ob meji, v katero so številni posamezniki skozi leta iskreno verjeli in tudi vlagali.

image_alt
Mesti, ki hočeta mejo pustiti za seboj

Že sami ste omenili EZTS. Z goriško občino ste se tesneje povezali leta 2012, ko ste skupaj s pokojnim županom Ettorejem Romolijem in tudi županom Šempetra - Vrtojbe Milanom Turkom ustanovili združenje. Kaj je bil namen te pobude, ki ste ji nekaj časa, po sklenitvi županovanja, tudi sami načelovali?

Vse življenje sem preživel ob meji in ta meja me je, kot večino moje generacije, zaznamovala v pozitivnem in negativnem smislu. Seveda smo vsi kupovali kavbojke v sosednji Gorici, se veselili svoje prve prepustnice, hodili na sejme svetega Andreja. Ko sem prišel na študij v Ljubljano, sem mogoče začel še malo globlje razumevati posebnosti, prednosti in slabosti te naše obmejne izkušnje, ki je vrstniki iz drugih delov Slovenije niso imeli.

Kot mestni svetnik, podžupan in pozneje župan sem hitro spoznal, da je bližina meje razvojna prednost, hkrati pa tudi ovira. EZTS je res poseben mehanizem, ki je bil v tistih časih še zelo nov in razmeroma neznan. Je oblika sodelovanja, ki omogoča, da se ovire zmanjšajo in potenciali povečajo. Videl sem kar nekaj dobrih čezmejnih projektov, ki pa so ob koncu evropskega financiranja ugasnili. EZTS je stalna struktura, ki daje lokalnim skupnostim možnost, da trajno sodelujejo.

O tem se v vlogi ministra veliko pogovarjam z župani obmejnih občin v drugih delih države. Vsem toplo priporočam ustanovitev EZTS in poudarim, da je v te strukture najprej treba veliko vlagati in biti potrpežljiv, če hočemo dobre rezultate. Kar zadeva ustanavljanje EZTS GO, ne morem mimo vloge prijatelja Ettoreja Romolija. Morda sva si bila politično res različna, ampak bil je izjemen intelektualec, velik gospod in prepričan Evropejec.

Mejni kamen, ki je nekoč ločeval Novo Gorico in Gorico, danes pa je vgrajen v Trg Evrope. FOTO: Črt Piksi/Delo
Mejni kamen, ki je nekoč ločeval Novo Gorico in Gorico, danes pa je vgrajen v Trg Evrope. FOTO: Črt Piksi/Delo

Projektu sledite tudi kot minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, kako ste mu v tej vlogi do zdaj pomagali? Koliko za financiranje projekta pomeni to, da sta v vladi dva Novogoričana, tudi predsednik vlade Robert Golob?

To zadnje pomeni veliko. Predsedniku vlade je uspeh projekta Evropska prestolnica kultura zelo pri srcu. Ne pozabimo, da je bil tudi Robert Golob predsednik skupščine EZTS in je človek, ki zelo globoko razume pomen čezmejnega sodelovanja. Naša vlada je takoj po nastopu poskrbela za podpis pogodbe med ministrstvom za kulturo in Mestno občino Nova Gorica, ki je prej mesece ležala v predalu.

Ravno v minulih tednih smo projektu zagotovili dodatne tri milijone evrov programskega denarja in dodatna dva milijona in pol za dokončanje amfiteatra ob novogoriškem gledališču. Veliko napora vlagamo tudi v dobro sodelovanje z deželo Furlanijo - Julijsko krajino, ki je v tem projektu ključni igralec.

Poleg tega je zelo pomembno, da teče celovita prenova območja železniške postaje, kar bo za Novo Gorico velika pridobitev. Projekt je bil celo deležen nekaterih kritik opozicije, ampak moram poudariti, da gre tu za res odlično sodelovanje med ministrstvom za infrastrukturo in občino.

Nova Gorica, kjer je bila leta 2004, ob vstopu Slovenije v EU, osrednja proslava, bo tudi ob dvajseti obletnici, ki jo bomo proslavili 9. maja, gostila glavni dogodek. Rdeča nit je ravno čezmejna povezanost z Gorico. Kakšne spremembe opažate, da so se v tem prostoru zgodile v dveh desetletjih?

Tega dogodka se zelo veselim. In edino prav je, da se obletnice spomnimo ravno v mestu, kjer smo počastili osrednji dogodek – ne le vstop Slovenije, temveč veliko širitev Evropske unije. To je bila res prelomnica za vso Evropo, ne le za našo državo. Tisti, ki smo bili tam, nikoli ne bomo pozabili vznesenosti tistega trenutka.

Ne smemo pa tudi pozabiti, kako ključna je bila takrat vloga Nove Gorice, in na to moramo biti ponosni. Ko sprašujete o spremembah – še nekaj bi si morali zapomniti: kako je bilo, ko smo morali čakati na mejnih prehodih in kazati dokumente. Ali se peljati do mednarodnega prehoda, ker se je maloobmejni ob osmih zvečer zaprl. Kako smo kupovali italijanske lire. Za generacijo mojih otrok je marsikaj samoumevno: da se svobodno gibljejo, da imajo možnost študija na katerikoli univerzi v EU, da se počutijo enakovredne, enakopravne in povezane z vrstniki v drugih državah.

To je neprecenljivo. Paradok­salno je padec meje prinesel tudi težave, na primer zmanjšanje zaslužka v trgovinski in gostinski, pa še kakšni drugi gospodarski dejavnosti. Ampak ravno zato je treba iskati nove poti, kot sta EZTS in EPK, da naš obmejni položaj izkoristimo za razvojni preboj.

Prenovitvena dela na Trgu Evrope, ki bo pričakal otvoritev Evropske prestolnice kulture 2025. FOTO: Črt Piksi/Delo
Prenovitvena dela na Trgu Evrope, ki bo pričakal otvoritev Evropske prestolnice kulture 2025. FOTO: Črt Piksi/Delo

Neda Rusjan Bric, umetniška svetovalka pri projektu EPK 2025, ki je bila tudi njegova pobudnica, v sosednjem članku pravi, da je z vsem dobrim na površje prišlo tudi vse, kar razdvaja – od fojb naprej. Menite, da bo prikaz različnih interpretacij zgodovine, ki ga načrtujejo v novem muzeju Epic ob Trgu Evrope, spodbudil premoščanje teh razlik, ki so se usidrale v ljudeh zaradi starih, še nezaceljenih ran?

Upam, da bo tako. Znan sem po tem, da verjamem v dobro v ljudeh. Mogoče se zaradi tega kdaj pa kdaj zdim tudi naiven, ampak me to sploh ne moti. Verjamem v moč pogovora, verjamem, da ljudje drug v drugem prepoznamo in cenimo dobre in iskrene namene. Vem, da so še zlasti mlade generacije na tem območju sposobne na podlagi dobrih in slabih zgodovinskih izkušenj ustvariti dolgotrajno sožitje.

Nisem zagovornik tega, da je treba zgodovino pozabiti, sploh ne. Najti je treba način, da mladim, in tu je tudi velika priložnost in odgovornost EPK, pomagamo razumeti svet njihovih non in nonov, jih opremimo z znanjem, da ne bodo ponavljali zgodovinskih napak. Ne nazadnje živimo v svetu, kjer se marsikje prebujajo nestrpnost, sovraštvo, izključevanje. Našim otrokom ni in ne bo lahko.

Kako si predstavljate Novo Gorico in Gorico leta 2026? Kakšna bo po vašem zapuščina EPK?

Predstavljam si še bolj povezano somestje, kjer bodo pristojni sprejemali skupne odločitve na področju prostorskega načrtovanja, gradnje infrastrukture, varovanja okolja, zdravstva, socialnih dejavnosti – vse s ciljem, da bi prebivalci obeh mest in obeh pokrajin imeli boljši dostop do storitev, večjo izbiro športnih in kulturnih dejavnosti.

Da bi torej živeli bolje. Predstavljam si regijo, ki bo še bolj prepoznavna v Evropi in bo s svojimi kulturnimi in naravnimi znamenitostmi privabljala vedno več obiskovalcev. Počasi bo postajala vse bolj zanimiva tudi kot območje, kamor se bodo ljudje želeli preseliti.

Zakaj pa ne? Imamo številna tehnološka in kreativna podjetja z visoko dodano vrednostjo, ki iščejo kader po vsem svetu. Če bomo inženirjem, informatikom, znanstvenikom, umetnikom lahko ponudili čisto, varno, zanimivo, živahno življenjsko okolje, je to lahko temelj naše gospodarske prihodnosti.

»Predstavljam si regijo, ki bo še bolj prepoznavna v Evropi in bo s svojimi kulturnimi in naravnimi znamenitostmi privabljala vedno več obiskovalcev,« pravi sogovornik. FOTO: Blaž Samec/Delo
»Predstavljam si regijo, ki bo še bolj prepoznavna v Evropi in bo s svojimi kulturnimi in naravnimi znamenitostmi privabljala vedno več obiskovalcev,« pravi sogovornik. FOTO: Blaž Samec/Delo

Eden izmed ciljev, ki so si jih avtorji zadali med pisanjem projekta EPK, je bila tako imenovana pasivna dvojezičnost, kar pomeni, da bi se ljudje toliko naučili jezika svojega soseda, da bi se lahko pogovarjali vsak v svojem in bi se razumeli. Verjamete, da se bo to nekoč tudi zgodilo?

Verjamem, da se že zdaj stvari bistveno spreminjajo. Jaz sem se naučil italijanščine s televizije. In sem zelo hvaležen za to, da sem, tako mimogrede, pridobil znanje še enega jezika, kar je velikanska prednost. Danes hodijo italijansko govoreči prebivalci Gorice na tečaje slovenščine in vpisujejo svoje otroke v slovenske šole. Italijanski politiki, kulturniki, gospodarstveniki se opravičijo, če ne znajo slovensko.

To je bilo še pred desetimi leti nepredstavljivo. Tega pozitivnega premika ne bi bilo, če lokalni politiki ne bi vztrajali pri čezmejnem dialogu in če Slovenija ne bi bila dejavna in ugledna članica Evropske unije.

To, da se lahko zjutraj usedem na svojo »vešpo« in se odpeljem v Gorico na tržnico po ribe in zelenjavo, tam poklepetam v slovenščini in italijanščini, skočim na kavo s svojimi prijatelji obeh narodnosti, se popoldne sprehodim čez Kostanjevico in grem zvečer na slovenski dogodek v zamejstvo – to je zame sobota in to je zame Evropa.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine