Ali se je slovenska država po(ne)srečila?
Zakaj si narodi prizadevajo ustanoviti svoje narodne države? Kako je v Sloveniji 27 let po razglasitvi samostojnosti? In zakaj Slovenci menijo, da se v novi državi živi slabše?
Odpri galerijo
Problem Slovenije – v primerjavi z drugimi novimi državami – je bil v tem, da pred letom 1991 ni obstajala kot država, da ni imela svoje vojske niti diplomacije in da jo je bilo treba kot državo šele ustanoviti. FOTO: Voranc Vogel
Pred dnevi sem – po objavi nekaterih svojih tekstov, najbrž pa tudi zaradi obletnice osamosvojitve – poleg pohval dobil tudi dve neprijazni sporočili.
Prvič, da slovenska država v resnici ni rezultat prizadevanja Slovencev in truda generacije, ki je med letoma 1987 in 1992 pripravila nacionalni program, se bojevala zoper JLA in dosegla mednarodno priznanje, ampak je posledica mednarodne konstelacije, interesov drugih držav, predvsem pa srbske milosti in milosti jugoslovanskih generalov.
In drugič, da je slovenska država nekakšna polomija, saj se v njej slabo živi, sposobni državljani pa po deset let iščejo zaposlitev, vendar je ne najdejo.
Ti dve sporočili izvirata iz temeljnih nesporazumov, ki so povezani z notranjepolitičnimi zadregami in ki – poleg številnih obstoječih, vendar, kot kaže, ignoriranih – zahtevajo nova oz. ponovna pojasnila.
Naši kritiki bi si lahko najprej zastavili vprašanje, ali si narodi res ustanavljajo države brez posebnega truda, saj je držav okrog 200, etničnih skupin več kot 10.000, različnih jezikov pa okrog 6500. Lahko bi si zastavili vprašanje, zakaj se pravica narodov do samoodločbe v Evropi pojavi šele v 20. stoletju, ponekod pa se sploh še ni pojavila; zakaj si samostojne države doslej niso ustanovili niti Kurdi, ki jih je okrog 25 milijonov, niti drugi narodi z več prebivalci kot Slovenija, denimo Katalonci, Palestinci, Baski ali Škoti.
Nato bi se lahko vprašali, kako si je mogoče razložiti dejstvo, da se je velika večina Slovencev odločila za samostojnost na plebiscitu leta 1990. Potem bi si morali zastaviti še vprašanje o zgodovini slovenskega ponižanja, podrejenosti in tistih težav, ki jih je Cankar imenoval hlapčevstvo, poznejši avtorji pa slovenski problem in narodno vprašanje.
V ozadju teh vprašanj se zastavlja vprašanje primernega ali srečnega zgodovinskega trenutka, ki ga je Lojze Peterle imenoval nasmeh zgodovine. Gre za vprašanje, ki bi ga lahko imenovali vprašanje konjunkture, saj so nekako istočasno s Slovenijo nastale tudi Češka, Estonija, Gruzija, Hrvaška, Latvija, Litva, Slovaška … Res je šlo za konjunkturo, ki je bila povezana z razpadom mnogodržavnih povezav oz. blokov ter razkrojem socialističnih oz. komunističnih diktatur, s čimer se je končala hladna vojna.
Problem Slovenije – v primerjavi z drugimi novimi državami – je bil v tem, da pred letom 1991 ni obstajala kot država, da ni imela svoje vojske niti diplomacije in da jo je bilo treba kot državo šele ustanoviti. Tega ni bilo treba početi niti Čehom niti Estoncem in pravzaprav niti Hrvatom, ki so nekoč živeli v Neodvisni državi Hrvaški. Državne sisteme so – podobno kot Srbi ali Rusi – že imeli ali pa so obudili državno tradicijo.
Tuje države in svetovna kriza (da ne govorimo o jugoslovanski) bi s težavo dosegle hkratno ustanovitev samostojne, demokratične pa še popolnoma nove države. Slovenija je imela podobne probleme kot druge nekdanje socialistične države, vendar je morala med letoma 1987 in 1991 poleg zagovornikov socializma prepričati tudi patentirane internacionaliste, integraliste in unitariste, torej nasprotnike samoodločbe. Na konferencah na Brionih in v Haagu leta 1991 Slovenija ni dobila nobene spodbude, kvečjemu nasprotno. Evropska unija je takrat zagovarjala ustanovitev tretje (konfederalne, »moderne« …) Jugoslavije po vzoru evropskega povezovanja.
S tem vsaj približno odgovarjam tistim, ki mislijo, da so samostojno Slovenijo ustanovile tuje sile. Tisti, ki tako mislijo, so seveda nasprotniki slovenske samostojnosti, problem je v tem, da njihovo število – iz razlogov, ki jih je treba še raziskati – narašča. Seveda je nesporno, da bi naša generacija imela mnogo več težav pri ustanavljanju samostojne Slovenije, če ne bi bilo konca hladne vojne in ne bi razpadla Sovjetska zveza.
Zakaj si narodi prizadevajo ustanoviti svoje države? Predvsem zato, da lahko sami z avtoriteto svoje države in na državni ravni odločajo o svojih interesih. Kadar so narodi vključeni v mnogonarodne države, lahko te odločajo v nasprotju z interesi in koristmi posameznih narodov.
Veliko vprašanje je seveda, ali lahko danes narodne države, posebej tiste, ki so članice mnogodržavnih organizacij, v celoti varujejo svoje državne interese in s tem tudi svojo narodnost. Vprašanje je, ali lahko Slovenija v Evropski uniji v celoti varuje svoje državne interese. Ko bi v EU vstopila Jugoslavija, bi bila Slovenija pri varovanju svojih narodnih interesov stopnico niže. Slovenščina je eden izmed 24 uradnih jezikov EU. Od »jugoslovanskih« jezikov je uradni jezik še hrvaščina; v primeru članstva Jugoslavije bi bilo uradnih jezikov 23, med njimi bi bila srbohrvaščina. V primeru članstva Srbije in Makedonije se bo število uradnih jezikov (in prevajalskih kabin) povečalo na 26.
Ključno vprašanje je seveda, kako bo funkcionirala Evropska unija: kot relativno razrahljana ali kot vse tesnejša povezava (kot napovedujejo dokumenti EU)? Slovenija ima pri načrtovanju evropske prihodnosti lahko ali – odvisno od politične reprezentance – težko odločilen glas. Če Slovenija ne bi bila država, o tem sploh ne bi govorili.
Države imamo državljani in obiskovalci iz tujine radi tudi zaradi naravnih in kulturnih odlik. Da je Slovenija lepa dežela, slišimo od vsepovsod. Marsikje se zavedajo njenih zakladov, kot so gozdovi, vrtovi, vinogradi, hribi, pestra in zdrava hrana s sredozemskimi in srednjeevropskimi sestavinami … Življenje v Sloveniji je prijetno zaradi relativno redke naseljenosti, ki omogoča počitek, sprehode, izlete itn.
Kakovost države nujno določata njena velikost in število prebivalcev. Slovenija spada v kategorijo majhnih držav, kot so Ciper, Estonija, Hrvaška, Islandija, Izrael, Latvija, Litva, Luksemburg, Malta …, vendar ni tako daleč od v vseh pogledih vzorčne in zgledne Švice. Majhne države imajo – posebej v časih recesije – težave z naložbami in presežki svojih industrij, ki so namenjeni izvozu. Še večje težave imajo s strahovi zaradi fizične nemoči in ranljivosti.
Slovenci so nezaupljivi do tujcev in celo do prišlekov iz drugih slovenskih regij. Zadržani so do novosti in reform, slovenski zavist in škodoželjnost pa sta ovekovečeni v šalah in pregovorih. Vendar te narodne značilnosti/posebnosti – kljub morebitnim neprijetnostim – niso usodne za kvaliteto življenja v Sloveniji. Med letoma 1989 in 2017 je bruto družbeni proizvod na prebivalca zrasel s 6000 na 21.000 evrov. Leta 2008 je slovenski BDP na prebivalca dosegel 91 odstotkov evropskega BDP na prebivalca.
Slovenci se največkrat pritožujejo nad brezposelnostjo ali negotovimi/prekarnimi zaposlitvami, slabimi plačami in visokimi davki, zapletenimi administrativnimi postopki (kot je pridobitev gradbenega dovoljenja), čakalnimi vrstami v zdravstvu in pravosodju itn.
Če beremo rezultate javnomnenjskih raziskav, je podoba bolj vedra. Raziskava Eurobarometer na primer ugotavlja, da je z življenjem v Sloveniji zadovoljnih 87 odstotkov vprašanih, kar je boljši rezultat od rezultata za EU. Skoraj dve tretjini Slovencev ocenjuje finančno stanje svojega gospodinjstva kot dobro, več kot polovica anketirancev pa je – podobno kot Evropejcev – zadovoljnih s svojo službo.
Pri tem so Slovenci bolj kot drugi Evropejci nezadovoljni z razmerami v domačem gospodarstvu in znatno bolj nezadovoljni kot Evropejci pri zaposlovanju. Z razmerami pri zaposlovanju, pri čemer je odstotek brezposelnih v EU 7,1, v Sloveniji pa 5,6, je zadovoljnih 30 odstotkov Evropejcev in le 7 odstotkov Slovencev. V Nemčiji je brezposelnost 3,5-, v ZDA 4,1-, v Italiji 10,9-, v Španiji pa 16,1-odstotna. V medijih pogosto najdemo neresnično trditev, da so imeli v časih jugoslovanskega socializma službo prav vsi državljani. Po eni strani jo postavlja na laž t. i. zdomstvo oz. pojav gastarbajterjev, po drugi strani pa je prevelika množica zaposlenih potiskala plače navzdol. V Sloveniji je bila leta 2018 povprečna mesečna neto plača (1077 evrov) štirikrat višja od povprečne mesečne neto plače leta 1988 (244 evrov). Toda, pravijo Slovenci, evropsko povprečje je 2000 evrov!
Nezadovoljstvo z življenjem v Sloveniji je rezultat: prvič, upravičenosti in možnosti primerjanja tega življenja z življenjem v drugih državah, drugič, povečevanja možnosti izražanja in širjenja demokracije, tretjič, kritičnega ocenjevanja politikov in politik.
Ob navedenih statističnih podatkih bi lahko domnevali, da je nezadovoljstvo s sodobnim življenjem v Sloveniji večinoma neupravičeno. Drugače je, če podatke o tem življenju primerjamo z (ne)uresničenimi pričakovanji.
Zdi se, da so Slovenci od samostojne države pričakovali več, takšna pričakovanja pa bi lahko imeli za upravičena v dveh primerih: če Slovenijo primerjamo s sosednimi državami, s katerimi smo bili zgodovinsko povezani, denimo z Avstrijo (recimo, da primerjave z Jugoslavijo niso relevantne), in če se primerjamo z državami, ki so nekoč zaostajale in nas zdaj prehitevajo (na primer Češka, Madžarska, Poljska, Slovaška).
Po premisleku se zdi, da so neuresničena pričakovanja vendarle povezana s politiki in politikami, ki niso utemeljene s prednostmi, bolje, so nasprotne prednostim, ki jih – v primerjavi z jugoslovanskim socializmom – ponuja samostojna in demokratična država. Dejavnik zaostajanja ali podpovprečnih dosežkov ni samostojna in demokratična Slovenija, ampak težnje nasprotnikov samostojnosti in demokratične ureditve. Gre za nasprotovanje konceptom, kot so bili zastavljeni v času osamosvajanja in sredinskih vlad od Demosove in Drnovškovih do Janševe vlade 2004–2008. Gre za nasprotovanje, ki je značilno za levičarske režime na Balkanu pa zunaj Evrope in nesprejemljivo za Zahodno Evropo, pravzaprav za Evropsko unijo v celoti.
Iz povedanega je mogoče sklepati, da imajo prav tisti, ki za svoje težave in neuresničena pričakovanja krivijo slovensko politiko. Glede na to, da so jo v času samostojnosti v glavnem vodili predstavniki levih strank oziroma – kot veleva letošnja politična korektnost – leve sredine, bi bilo najprej treba poskrbeti za spremembo. Selektorja državne reprezentance (državni zbor in predsednik republike) bi morala zavrniti nadaljevanje prevlade leve sredine, torej bi morala poskrbeti za moštvo/ženstvo, ki bo pospešilo spremembe.
Prvič, da slovenska država v resnici ni rezultat prizadevanja Slovencev in truda generacije, ki je med letoma 1987 in 1992 pripravila nacionalni program, se bojevala zoper JLA in dosegla mednarodno priznanje, ampak je posledica mednarodne konstelacije, interesov drugih držav, predvsem pa srbske milosti in milosti jugoslovanskih generalov.
In drugič, da je slovenska država nekakšna polomija, saj se v njej slabo živi, sposobni državljani pa po deset let iščejo zaposlitev, vendar je ne najdejo.
Ti dve sporočili izvirata iz temeljnih nesporazumov, ki so povezani z notranjepolitičnimi zadregami in ki – poleg številnih obstoječih, vendar, kot kaže, ignoriranih – zahtevajo nova oz. ponovna pojasnila.
Samostojna, neodvisna država
Naši kritiki bi si lahko najprej zastavili vprašanje, ali si narodi res ustanavljajo države brez posebnega truda, saj je držav okrog 200, etničnih skupin več kot 10.000, različnih jezikov pa okrog 6500. Lahko bi si zastavili vprašanje, zakaj se pravica narodov do samoodločbe v Evropi pojavi šele v 20. stoletju, ponekod pa se sploh še ni pojavila; zakaj si samostojne države doslej niso ustanovili niti Kurdi, ki jih je okrog 25 milijonov, niti drugi narodi z več prebivalci kot Slovenija, denimo Katalonci, Palestinci, Baski ali Škoti.
Nato bi se lahko vprašali, kako si je mogoče razložiti dejstvo, da se je velika večina Slovencev odločila za samostojnost na plebiscitu leta 1990. Potem bi si morali zastaviti še vprašanje o zgodovini slovenskega ponižanja, podrejenosti in tistih težav, ki jih je Cankar imenoval hlapčevstvo, poznejši avtorji pa slovenski problem in narodno vprašanje.
V ozadju teh vprašanj se zastavlja vprašanje primernega ali srečnega zgodovinskega trenutka, ki ga je Lojze Peterle imenoval nasmeh zgodovine. Gre za vprašanje, ki bi ga lahko imenovali vprašanje konjunkture, saj so nekako istočasno s Slovenijo nastale tudi Češka, Estonija, Gruzija, Hrvaška, Latvija, Litva, Slovaška … Res je šlo za konjunkturo, ki je bila povezana z razpadom mnogodržavnih povezav oz. blokov ter razkrojem socialističnih oz. komunističnih diktatur, s čimer se je končala hladna vojna.
Problem Slovenije – v primerjavi z drugimi novimi državami – je bil v tem, da pred letom 1991 ni obstajala kot država, da ni imela svoje vojske niti diplomacije in da jo je bilo treba kot državo šele ustanoviti. Tega ni bilo treba početi niti Čehom niti Estoncem in pravzaprav niti Hrvatom, ki so nekoč živeli v Neodvisni državi Hrvaški. Državne sisteme so – podobno kot Srbi ali Rusi – že imeli ali pa so obudili državno tradicijo.
Tuje države in svetovna kriza (da ne govorimo o jugoslovanski) bi s težavo dosegle hkratno ustanovitev samostojne, demokratične pa še popolnoma nove države. Slovenija je imela podobne probleme kot druge nekdanje socialistične države, vendar je morala med letoma 1987 in 1991 poleg zagovornikov socializma prepričati tudi patentirane internacionaliste, integraliste in unitariste, torej nasprotnike samoodločbe. Na konferencah na Brionih in v Haagu leta 1991 Slovenija ni dobila nobene spodbude, kvečjemu nasprotno. Evropska unija je takrat zagovarjala ustanovitev tretje (konfederalne, »moderne« …) Jugoslavije po vzoru evropskega povezovanja.
S tem vsaj približno odgovarjam tistim, ki mislijo, da so samostojno Slovenijo ustanovile tuje sile. Tisti, ki tako mislijo, so seveda nasprotniki slovenske samostojnosti, problem je v tem, da njihovo število – iz razlogov, ki jih je treba še raziskati – narašča. Seveda je nesporno, da bi naša generacija imela mnogo več težav pri ustanavljanju samostojne Slovenije, če ne bi bilo konca hladne vojne in ne bi razpadla Sovjetska zveza.
Zakaj si narodi prizadevajo ustanoviti svoje države? Predvsem zato, da lahko sami z avtoriteto svoje države in na državni ravni odločajo o svojih interesih. Kadar so narodi vključeni v mnogonarodne države, lahko te odločajo v nasprotju z interesi in koristmi posameznih narodov.
Veliko vprašanje je seveda, ali lahko danes narodne države, posebej tiste, ki so članice mnogodržavnih organizacij, v celoti varujejo svoje državne interese in s tem tudi svojo narodnost. Vprašanje je, ali lahko Slovenija v Evropski uniji v celoti varuje svoje državne interese. Ko bi v EU vstopila Jugoslavija, bi bila Slovenija pri varovanju svojih narodnih interesov stopnico niže. Slovenščina je eden izmed 24 uradnih jezikov EU. Od »jugoslovanskih« jezikov je uradni jezik še hrvaščina; v primeru članstva Jugoslavije bi bilo uradnih jezikov 23, med njimi bi bila srbohrvaščina. V primeru članstva Srbije in Makedonije se bo število uradnih jezikov (in prevajalskih kabin) povečalo na 26.
Ključno vprašanje je seveda, kako bo funkcionirala Evropska unija: kot relativno razrahljana ali kot vse tesnejša povezava (kot napovedujejo dokumenti EU)? Slovenija ima pri načrtovanju evropske prihodnosti lahko ali – odvisno od politične reprezentance – težko odločilen glas. Če Slovenija ne bi bila država, o tem sploh ne bi govorili.
Življenje v Sloveniji
Države imamo državljani in obiskovalci iz tujine radi tudi zaradi naravnih in kulturnih odlik. Da je Slovenija lepa dežela, slišimo od vsepovsod. Marsikje se zavedajo njenih zakladov, kot so gozdovi, vrtovi, vinogradi, hribi, pestra in zdrava hrana s sredozemskimi in srednjeevropskimi sestavinami … Življenje v Sloveniji je prijetno zaradi relativno redke naseljenosti, ki omogoča počitek, sprehode, izlete itn.
Kakovost države nujno določata njena velikost in število prebivalcev. Slovenija spada v kategorijo majhnih držav, kot so Ciper, Estonija, Hrvaška, Islandija, Izrael, Latvija, Litva, Luksemburg, Malta …, vendar ni tako daleč od v vseh pogledih vzorčne in zgledne Švice. Majhne države imajo – posebej v časih recesije – težave z naložbami in presežki svojih industrij, ki so namenjeni izvozu. Še večje težave imajo s strahovi zaradi fizične nemoči in ranljivosti.
Slovenci so nezaupljivi do tujcev in celo do prišlekov iz drugih slovenskih regij. Zadržani so do novosti in reform, slovenski zavist in škodoželjnost pa sta ovekovečeni v šalah in pregovorih. Vendar te narodne značilnosti/posebnosti – kljub morebitnim neprijetnostim – niso usodne za kvaliteto življenja v Sloveniji. Med letoma 1989 in 2017 je bruto družbeni proizvod na prebivalca zrasel s 6000 na 21.000 evrov. Leta 2008 je slovenski BDP na prebivalca dosegel 91 odstotkov evropskega BDP na prebivalca.
Glede na to, da so jo v času samostojnosti v glavnem vodili predstavniki levih strank oziroma – kot veleva letošnja politična korektnost – leve sredine, bi bilo najprej treba poskrbeti za spremembo. Selektorja državne reprezentance (državni zbor in predsednik republike) bi morala zavrniti nadaljevanje prevlade leve sredine, torej bi morala poskrbeti za moštvo/ženstvo, ki bo pospešilo spremembe.
Slovenci se največkrat pritožujejo nad brezposelnostjo ali negotovimi/prekarnimi zaposlitvami, slabimi plačami in visokimi davki, zapletenimi administrativnimi postopki (kot je pridobitev gradbenega dovoljenja), čakalnimi vrstami v zdravstvu in pravosodju itn.
Če beremo rezultate javnomnenjskih raziskav, je podoba bolj vedra. Raziskava Eurobarometer na primer ugotavlja, da je z življenjem v Sloveniji zadovoljnih 87 odstotkov vprašanih, kar je boljši rezultat od rezultata za EU. Skoraj dve tretjini Slovencev ocenjuje finančno stanje svojega gospodinjstva kot dobro, več kot polovica anketirancev pa je – podobno kot Evropejcev – zadovoljnih s svojo službo.
Pri tem so Slovenci bolj kot drugi Evropejci nezadovoljni z razmerami v domačem gospodarstvu in znatno bolj nezadovoljni kot Evropejci pri zaposlovanju. Z razmerami pri zaposlovanju, pri čemer je odstotek brezposelnih v EU 7,1, v Sloveniji pa 5,6, je zadovoljnih 30 odstotkov Evropejcev in le 7 odstotkov Slovencev. V Nemčiji je brezposelnost 3,5-, v ZDA 4,1-, v Italiji 10,9-, v Španiji pa 16,1-odstotna. V medijih pogosto najdemo neresnično trditev, da so imeli v časih jugoslovanskega socializma službo prav vsi državljani. Po eni strani jo postavlja na laž t. i. zdomstvo oz. pojav gastarbajterjev, po drugi strani pa je prevelika množica zaposlenih potiskala plače navzdol. V Sloveniji je bila leta 2018 povprečna mesečna neto plača (1077 evrov) štirikrat višja od povprečne mesečne neto plače leta 1988 (244 evrov). Toda, pravijo Slovenci, evropsko povprečje je 2000 evrov!
Nezadovoljstvo z življenjem v Sloveniji je rezultat: prvič, upravičenosti in možnosti primerjanja tega življenja z življenjem v drugih državah, drugič, povečevanja možnosti izražanja in širjenja demokracije, tretjič, kritičnega ocenjevanja politikov in politik.
Ob navedenih statističnih podatkih bi lahko domnevali, da je nezadovoljstvo s sodobnim življenjem v Sloveniji večinoma neupravičeno. Drugače je, če podatke o tem življenju primerjamo z (ne)uresničenimi pričakovanji.
Politiki in politike
Zdi se, da so Slovenci od samostojne države pričakovali več, takšna pričakovanja pa bi lahko imeli za upravičena v dveh primerih: če Slovenijo primerjamo s sosednimi državami, s katerimi smo bili zgodovinsko povezani, denimo z Avstrijo (recimo, da primerjave z Jugoslavijo niso relevantne), in če se primerjamo z državami, ki so nekoč zaostajale in nas zdaj prehitevajo (na primer Češka, Madžarska, Poljska, Slovaška).
Po premisleku se zdi, da so neuresničena pričakovanja vendarle povezana s politiki in politikami, ki niso utemeljene s prednostmi, bolje, so nasprotne prednostim, ki jih – v primerjavi z jugoslovanskim socializmom – ponuja samostojna in demokratična država. Dejavnik zaostajanja ali podpovprečnih dosežkov ni samostojna in demokratična Slovenija, ampak težnje nasprotnikov samostojnosti in demokratične ureditve. Gre za nasprotovanje konceptom, kot so bili zastavljeni v času osamosvajanja in sredinskih vlad od Demosove in Drnovškovih do Janševe vlade 2004–2008. Gre za nasprotovanje, ki je značilno za levičarske režime na Balkanu pa zunaj Evrope in nesprejemljivo za Zahodno Evropo, pravzaprav za Evropsko unijo v celoti.
Iz povedanega je mogoče sklepati, da imajo prav tisti, ki za svoje težave in neuresničena pričakovanja krivijo slovensko politiko. Glede na to, da so jo v času samostojnosti v glavnem vodili predstavniki levih strank oziroma – kot veleva letošnja politična korektnost – leve sredine, bi bilo najprej treba poskrbeti za spremembo. Selektorja državne reprezentance (državni zbor in predsednik republike) bi morala zavrniti nadaljevanje prevlade leve sredine, torej bi morala poskrbeti za moštvo/ženstvo, ki bo pospešilo spremembe.
