V članku preberite še:
Ko sem se pripravljala na pogovore z nominirankami na tradicionalnem izboru ženske leta – One 365, sem ponovno odprla knjigo Pozabljena polovica (založba Tuma, ZRC SAZU), monografijo o ustvarjalnosti žensk 19. in 20. stoletja. Avtorice Alenka Puhar, Alenka Šelih, Milica Antić Gaber, Tanja Rener, Rapa Šuklje in Marta Verginella so izpisale zgodbe 129 slovenskih žensk, ki so pustile močan pečat v našem umetniškem, znanstvenem in javnem življenju, a so bile večinoma prezrte in pozabljene.
Začela sem brati njihove zgodbe in nisem mogla nehati. Ženske in njihove zgodbe so ostajale z mano, kot bi hotele, da se ponovno spomnimo na njihova prizadevanja. Številnih žensk v knjigi ne poznamo, morda poznamo njihova imena, a smo pozabili, kaj vse so ustvarile, kako so si prizadevale za opolnomočenje žensk. Pozabili smo tudi, da smo zaradi njih na tej točki, na kateri smo.
Med njimi so: Marija Urbas, ki je leta 1906 kot prva Slovenka na graški fakulteti doktorirala iz filozofije, Eleonora Jenko Groyer, prva Slovenka z nazivom doktorica medicine, Angela Piskernik, ena prvih Slovenk z doktoratom iz naravoslovja, ki je bila pobudnica prvih varstvenih območij pri nas, tudi Triglavskega narodnega parka, Gizela Šuklje, ena prvih arhitektk pri nas in prva Plečnikova diplomantka, Ljuba Prenner, odvetnica in pisateljica, ki je v času, ko je bila transspolnost tabu, oblekla hlače, kravato, si pristrigla lase in na glas povedala, da je moški, ujet v ženskem telesu.
Kristina Gorišek Novaković, prva Slovenka in prva ženska na Balkanu, ki je samostojno poletela in prejela diplomo pilotke športnega pilotiranja. Josipina Šumi, pionirka podjetništva, ki je v času, ko je bila to redkost, vložila tožbo za razvezo od nasilnega moža in sama prevzela slaščičarsko delavnico. Tovarna kanditov in slaščičarskih izdelkov Josipine Schumi v Ljubljani je vrata odprla leta 1905.
Mnoge smo v zadnjih desetletjih potegnili iz predalov, za nekatere si mislimo, da jih poznamo: Angela Vode, učiteljica, publicistka, defektologinja, ena prvih bork za pravice žensk, ki se je z Minko Govekar še pred drugo svetovno vojno zavzemala za pravice žensk; po vojni je opozarjala na nepravilnosti delovanja Komunistične partije in za to plačala visoko ceno: zaslišanje, mučenje, zapor; potem pa popolno prepoved ustvarjanja in opravljanja svojega dela. Poznamo jo tudi zaradi pretresljivega filma druge, sodobne ustvarjalke, režiserke Maje Weiss.
Zofka Kveder, ena prvih pisateljic v slovenskem jeziku, tudi novinarka, urednica, prevajalka in borka za pravice žensk. Rojena v delavski družini očetu alkoholiku je zares začela ustvarjati takrat, ko je dobila – lastno sobo. V knjigi Lastno življenje: srečanje z Zofko Kveder (Beletrina, 2017) je njeno zgodbo ponovno oživila Manca G. Renko.
