Če bi se Cankar vrnil

Cankarjevo leto se izteka. Najbrž lahko rečemo, da smo prijetno presenečeni. Ne samo zaradi silne množice dogodkov – knjižnih, scenskih, razstavnih, filmskih, simpozijskih, doma in po svetu, za otroke in odrasle, za radovedne in prebujene –, ampak predvsem zato, ker so večinoma vsebovali tehtnost, živahnost in spodoben medijski odziv. Nastala je nekakšna nacionalna cankariada in zdi se, da so Vrhničanovi brki postali ornament na suknji slovenske kulture. Cankar je vstopil v doslej neuporabljene postopke in formate, v performans, strip, kviz, v družabne igre, v daninnočno branje. Postal je na moderen način ljudski. Ni čudno, da je za knjigo leta obveljala publikacija, v kateri je njegovo življenje bolj narisano kot napisano in torej dostopno tudi »nepismenim«. Ni povsem jasno, kaj je, ...