V nadaljevanju preberite:

Njegove skladbe o toponimih mest, časa in srca so položene na beate, ki tako iz njega kot iz tistih, ki ga poslušamo, izvlečejo vse. Hiphop, angažirani hiphop, ki ga dela savski galeb, Glavonja iz Brčkega, danes, med vsemi gnojnimi naplavinami nečesa, čemur naj bi se reklo rap, vse težje pride do množic. In tega se zaveda. Na koncertu Castle Festivala je dobro uro skakal brez prestanka. Po tretjem komadu popolnoma premočen. Je eden redkih, ki je v živo enako dober kot na posnetkih. Nobenega sleparjenja. Obenem je na območju nekdanje Jugoslavije verjetno najpreciznejši poet hiphopa, ko gre za stvari sveta in življenja v njem. Najbolj dostojanstven, nemara.

Pravi, da če bi moral izbirati med Edinom Osmićem in Edom Maajko, bi izbral prvega. Ker je iz njega zrasel drugi. Edin je deček z brega Save iz Brčkega. Edo pa repa o njem. O najlepših in najbolj zajebanih rečeh v njem. Pred več kot dvajsetimi si je spisal himno za težke čase. Ko bo padal. Vsi jo poznamo. Mrmramo jo, ne da bi zares vedeli, kaj vse se skriva za njo. No sikiriki. In kaj je bilo zadaj? Prevelika senzibilnost. Ostala je, prav, hvala bogu, a ne brez žrtev.

Pogovarjala sva se, tam ob neki hladni mejni reki, na nekoliko vlažen večer, o marsičem – o čem se nisva? – o muziki seveda, hiphopu, antifašizmu, mami, Izraelu, domovini njegove žene, kjer je nekaj let živel, o meditaciji, depresiji, o albumu Moćno, vojnah, knjigah, oproščanju, tudi o radostnih stvareh, o, ja.