V nadaljevanju preberite:

Knjigo, o kateri se pogovarjava z režiserjem in publicistom Nejcem Poharjem, sem po koščkih brala že med nje nastajanjem in počasi so se pred menoj razvezovali – klišeji, dogme, pogovorke, reči, vprašanja, ki so me včasih preblisnila, zanemarljivo, in potem spet ne – ko gre za Slovence in Jadran. In Hrvate, seveda.

Kam jeseni izginejo vse mačke hrvaških otokov? Zakaj je na oddaljenejših hrvaških otokih več pošt kot na celini? Kako preživeti v kampu sredi Jadrana in se v njem sredi dneva predajati ljubezenskim strastem? Kako se na Jadranu izogniti meduzam, jadranskim čevapčičem in drugim morskim nevarnostim? Kaj je to dalmatinski galeb in v čem se razlikuje od slovenske nutrije? Kakšna je na Jadranu vloga Prešerna in črnih zamorcev ter kako lahko z njo okrepimo dobre sosedske odnose? V čem je čar morskega letnega kina? Kako se skriti v raju pred drugimi turisti, včasih celo pred sabo? Kako na morju zagoreti in ne izgoreti, življenja pa ne vzeti v svoje roke, ampak ga prepustiti višjim silam?