V nadaljevanju preberite:

Cimitero acattolico. Nekoč so mu pravili angleško, pa potem tudi protestantsko pokopališče, z leti pa se je uveljavil izraz pokopališče za nekatolike, kot zdaj piše tudi na vhodu vanj. Za mnoge je to eden od najlepših predelov Rima. Daleč proč od gneče in hrupa večnega mesta. Varno skrit za ostanki Avrelijevega obzidja in v senci imenitne, starodavne piramide, grobnice Gaiusa Cestiusa, na las podobne tistim iz Gize. V pomirjujočem zavetju umetelno izklesanih kamnov in bujnega zelenja, žalujočih cipres in sončnega neba, zaradi česar je na smrt od tod mogoče gledati tudi s svetlejše strani grobov ...

Pokopališče, ki ga je Percy Shelley še za življenja razglasil za najlepše na svetu, je zadnje počivališče mnogih znanih imen. Shelleyju tu denimo dela družbo njegov rojak John Keats. Tu je pokopan August von Goethe, edini od petih otrok velikega pesnika, ki je preživel otroštvo. Tu je grob znanega ruskega slikarja ­Karla­­ Brjulova. V ta del Rima se je po smrti vrnil Bruno Pontecorvo, veliki italijanski jedrski fizik, ki je v petdesetih letih pobegnil v Sovjetsko zvezo. In tod počiva tudi pred dvema letoma umrli italijanski predsednik Giorgio­ Napolitano.

Sam sem se v ta skriti in mirni del Rima podal predvsem zaradi Antonija Gramscija. Njegov grob, ki leži desno od vhoda, blizu pokopališkega zidu in kapele, je že desetletja med najbolj iskanimi. Skrbno urejen, okrašen z dišečimi ciklamami in zelenjem. In vedno tudi s svežimi vrtnicami in nageljni, ki mu jih sem malone vsak dan spoštljivo prinašajo številni obiskovalci.