V nadaljevanju preberite:

Kar 28 let je Hanka Kastelicova delala v Sloveniji, dokler ni prejela povabila, naj se pridruži ekipi produkcijske hiše HBO Europe. Je glavna producentka dokumentarnega filma za HBO Europe. Bila je tudi ena od producentk dokumentarnega filma Kolektiv, nominiranega za dva oskarja. Prepričana je, da je film tako uspešen, ker pripoveduje zgodbo vseh nas, kako trpimo zaradi koruptivnih in populističnih politikov.

Osnovno delo Hanke Kastelicove je izbiranje, katere filme bodo začeli razvijati, nato pa z ekipo še določijo, katere bodo tudi posneli. Čeprav je Čehinja in na četrt tudi Bolgarka, se ima za slovensko filmsko ustvarjalko. Veliko izkušenj je pridobila na RTV Slovenija, saj je pri nas živela 28 let. Kasnejšega moža Bojana Kastelica je spoznala na filmski akademiji v Pragi in se nato preselila v Slovenijo še pred razpadom Jugoslavije. Na RTV je posnela številne dokumentarne filme, zaradi širokega pogleda na svet in znanja enajstih jezikov pa je dobila ponudbo za korak naprej pri HBO Europe.

Kam so se vendar ljudje obrnili med pandemijo? V kulturo! Gledali so serije in filme, brali so knjige. Skrb za jezik in kulturo je bistvo identitete. Če tega ni, kaj sploh še ima smisel? Zato mi je nepojmljivo, da vladni vrh uničuje narodno identiteto, še posebno v takšni državici, kot je Slovenija.

Očitno se je treba z ljudmi pogovarjati, ker drugače skozi travo ne vidijo cvetov. V tujini sem spoznala, kako dober program dela RTV s tako malo denarja, saj so tam ljudje, ki so z ljubeznijo predani svojemu delu. Napaka pa je, da se RTV ne zna dovolj dobro predstaviti, da bi javnost bolje videla, koliko dela je treba za samo eno oddajo.

Film Kolektiv je dobil absolutno najvišje ocene in tudi največjo možno domačo podporo. Seveda ni bil všeč državnemu vrhu, toda odziv gledalcev je bil tako močan, da se politika ni vmešavala. Film smo najprej prikazali v tujini, šele pol leta po premieri v Benetkah pa smo ga pokazali tudi v Romuniji.

​Spletna premiera je v resnici izredna bolečina, ker avtorji ne doživijo stika filma z občinstvom; ni reakcij, ni pogovorov, ni formalnega zaključka produkcije. To je tako, kot če mama rodi otroka, a ga ne vidi.