V članku preberite:

Kot je dejal že Adorno, je pest v oko najboljše povečevalno steklo; prav takšne so tudi njegove predstave. S predstavo All inclusive (Vse vključeno) bo prihodnji teden gostoval na mednarodnem festivalu Mladi levi, ki se je pravkar začel. V njej govori o vojni in beguncih pa tudi o sistemu umetnosti. Pogovarjala sva se s pomočjo sodobne tehnologije, saj je bil prejšnji teden še na počitnicah na Kreti.

Če želimo kaj spremeniti, moramo predsodke vreči skozi okno in začeti razmišljati na drugačen način. Prav David Graeber, ki ga omenjate, je dober primer nekoga, ki ga konvencije niso zanimale, ki je na drugačen način pisal o zgodovini prav zato, da bi razbil kalupe, v katere je ujeto naše mišljenje. Rek, ki ga je zanimal in ki ga je želel zrušiti, je znan – lažje si predstavljamo konec sveta kot konec kapitalizma. Kdo nas je prepričal o tem? On je verjel, da je ta vdanost v usodo napačna in da je rešitev prav v tem, da začnemo o sebi in o svetu razmišljati drugače. Če bomo premišljevali le v parametrih, ki so nam na voljo in ki obstajajo, bomo vedno znova imeli tudi iste ideje in iste odgovore. Smo na tisti točki zgodovine, ko je zelo pomembno, da smo ekscentrični in radikalni, drugače bomo nadaljevali po isti poti, ki je že izčrpana in ki izčrpava svet.

Ko premišljujemo o utopiji, se vedno ukvarjamo predvsem s tukaj in zdaj. Utopije nam več govorijo o družbah sedanjosti kot o svetu, ki šele prihaja. Zato me zelo zanima upanje. Zanimajo me strategije tako imenovane subverzivne afirmacije – v svojih delih uporabljam elemente iz sedanjosti, ki že obstajajo – kapitalizem, distopija, vojna – in jih preobrazim in radikaliziram ter sedanjost predstavim tako, kot da bi jo gledali pod povečevalnim steklom, da bi tako pokazal, kako in v kakšnem sistemu živimo. Gledališče je moj trojanski konj.