V nadaljevanju preberite:

Ko umetnik ustvarja, odplava v drug svet. Ideja se pojavi v pisateljevi glavi, skladatelj zasliši melodijo, slikar zagleda podobo. Včasih se zdi, da sploh ni on ustvaril nekega dela. »Nisem jaz, nisem jaz, ampak veter, ki piha skozme,« je napisal Lawrence. William Blake je rad razlagal, da je ep Milton napisal po neposrednem nareku nekoga ali nečesa v njegovi glavi, brez razmisleka in svoje volje. Goethe, ta racionalni mož, je trdil, da je Trpljenje mladega Wertherja pisal brez prizadevanja, le pero je držal, to pa je samo pisalo. Paul Cézanne pa je svoje slikanje opisal takole: »Pokrajina vstopi vame in misli sama sebe, jaz sem samo njena zavest.«

Pisateljica Elizabeth Gilbert v predavanju na Tedu pripoveduje, kako je nekoč obiskala devetdesetletno pesnico Ruth Stone in ta ji je povedala nenavadno zgodbo o tem, kako napiše pesem. Včasih dela na polju in od daleč zasliši, kako se ji glasno, kot nevihtni oblak, približuje pesem; takrat steče domov, kolikor jo nesejo noge, da bi zapisala verze, in ravno ko vzame v roko papir in svinčnik, jo pesem ujame, se potopi vanjo, gre ven skozi njene roke in ona jo zapiše. Včasih prepozno pride do svinčnika in pesem gre naprej po pokrajini iskat drugega pesnika.

Morda je prav zato, ker je inspiracija še vedno tako skrivnostna in ji niti sodobni nevrologi ne morejo priti do dna, ta knjiga še vedno aktualna. Predvsem je posebna zato, ker se danes zdi, da je vse naprodaj. Že pred štiridesetimi leti je Hyde pisal o tem, da kulturne dobrine – umetnost, na primer, pa tudi znanje, pitna voda ali človeški genom – vedno bolj postajajo blago. Seveda je tudi umetnost lahko tržna stvar, piše Hyde, toda v resnici vedno obstaja v kontekstu dveh ekonomij – ekonomije trga in ekonomije darila. Talent sicer lahko izpopolnimo s trudom in močjo volje, a nihče nam ga ne more podariti in ne moremo ga kupiti.

Opominja nas, da ni vse naprodaj in da nima vse svoje cene. Umetniki sicer živijo od svojih del, eni bolje, drugi slabše, toda dobra umetniška dela imajo več kot samo ceno. Dobra umetnost je darilo, saj gre za duhovno menjavo – navzkrižni tok energij, ki se iz umetnika pretoči v domišljijo nekoga, ki jo bere, gleda, posluša. Prejema to, kar je dano.

Spomnim se intervjuja z ameriško pisateljico in zabavno kritičarko sodobnega sveta Fran Lebowitz, v katerem je razlagala, da ne razume dražb umetnin, na katerih cene za slavna platna dosegajo nebo. »Ko v dvorano prinesejo Picassovo sliko, je čista tišina, ko pade kladivo in ga prodajo za velike milijone, sledi bučen aplavz. Živimo torej v svetu, v katerem ploskajo ceni, ne pa Picassu.« Oziroma poznamo ceno za vse stvari, a ne vemo ničesar o njihovi pravi vrednosti.