V nadaljevanju preberite:

Ta knjiga se je zgodila po naključju. No, potem seveda tudi iz želje. Kot derivat prijateljstva. In kot vse avtobiografije se tudi ta začenja z občutkom osamljenosti – temu se preprosto ni mogoče izogniti. Ker rojstvo je nekaj samotnega in sila osamljenega.

Ulay se je rodil v protibombnem zaklonišču leta 1943. To je ena od stvari, ki so ga v življenju najbolj zaznamovale. »Morda je bila to najpomembnejša stvar. Tisto zaklonišče. Čeprav je bil to nekakšen nezavedni spomin, je vsekakor vplival na moj način razmišljanja in občutenja sveta, svet, prazen, naseljen z milijoni parov oči, oči ljudi in živali, ki se gledajo, ne da bi vedeli, zakaj.«

Končnost je napovedana in vsiljena človeštvu. In tu je tudi neizprosna in samovoljna narava stvari – v eni minuti si živ, v naslednji pa si lahko mrtev. Medtem pa se treseš in seveda sprejemaš samozavestne odločitve, ki pomenijo, da je naše življenje v naših rokah. Ha! Kakšen občutek! Pričakovanja? Nikoli popolnoma izpolnjena. Ker je vedno, ampak res vedno, neznosno težko živeti s tem, kar si, in še težje biti tisto, kar drugi menijo, da moraš biti.

Nekateri ne morejo, drugi ne želijo.