Volitve, ki odločajo o prihodnosti turške republike

Še pred kratkim se je zdelo, da Erdoğan v turški politiki nima omembe vrednega protikandidata, napovedi javnega mnenja dober teden pred volitvami pa so kazale drugačno sliko. Napovedi za predsedniške volitve kažejo na drugi krog. Tesno bo tudi na parlamentarnih volitvah.
Fotografija: Recep Tayyip Erdoğan Foto Afp
Odpri galerijo
Recep Tayyip Erdoğan Foto Afp

Ko je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan pred dvema mesecema razpisal predčasne predsedniške in parlamentarne volitve, je želel šokirati – domače in tuje – politične nasprotnike in jih s tem še dodatno oslabiti. Sprva se je zdelo, da jih je ujel popolnoma nepripravljene. Kazalo je, da bo mož, ki skupaj s Stranko pravičnosti in razvoja (AKP) vlada Turčiji že šestnajst let, lahko(tno) uresničil svojo veliko »idejo«: prevzeti popolno, absolutno oblast v močno polarizirani in geostrateško neizmerno pomembni državi.

Vse poteze, ki jih je Erdoğan vlekel zadnjih nekaj let, so bile namreč usmerjene v razgradnjo solidno delujoče turške parlamentarne demokracije, kastracijo politične opozicije in ustrahovanje civilne družbe. Erdoğanov postopni prehod k (nerazsvetljenemu) absolutizmu je dobil dva močna pospeška.

Za prvi pospešek so pred petimi leti »poskrbeli« protesti v istanbulskem parku Gezi, kjer se je stotisoče urbanih mladih ljudi uprlo (neo)otomanskim ambicijam in vsesplošnemu pohlepu oblasti. Odziv oblasti je pokazal, da nekaj takega kot svobodna družba v Turčiji ne sme obstajati – oblasti so protestnike nasilno razgnale in začele množične racije in aretacije.
Podobe ulic turških mest so se začele spreminjati.


(Neo)otomanske ambicije


Drugi pospešek, klavrno propadli poskus vojaškega državnega udara pred slabima dvema letoma, je bil še bistveno močnejši. In odločilen. Skoraj patetičen poskus puča skupine upornih vojaških častnikov v noči s 15. na 16. julij 2016 je dokončno začrtal smernice turške nedemokratične prihodnosti. Predsednik Erdoğan je nekaj dni po propadlem puču razglasil izredne razmere (te veljajo še danes). Sledile so – težko je verjeti, da seznami niso bili pripravljeni vnaprej – množične čistke. Aretiranih je bilo več kot 150.000 ljudi. Odpuščenih ali »suspendiranih« je bilo več deset tisoč vojakov, policistov, sodnikov, učiteljev, profesorjev, državnih uradnikov, zdravnikov … Okrog 50.000 »spornim« državljanom so odvzeli potne liste.

Oblasti so sprožile gonjo proti nevladnim organizacijam – domačim in tujim. Za zapahi so se znašli številni aktivisti, humanitarci, borci za človekove pravice in novinarji. V Turčiji je v tem trenutku zaprtih največ novinarjev na svetu. Oblasti so zaprle več deset medijskih hiš, nad ključnimi pa so prevzele popoln nadzor. Erdoğan je obenem storil tudi tisto, kar si je ves čas najbolj želel – kadrovsko in ideološko je »očistil« vojsko, sicer sekularno in moderno institucijo, in jo v celoti podredil svoji liniji. Ta je v zadnjih letih postala odkrito islamistična – blizu političnega islama Muslimanskih bratov.

A Erdoğanova ideološka linija – enako velja za AKP, ki jo je prva leta vodil pod mentorstvom svojega duhovnega očeta, klerika Fethullaha Gülena, s katerim sta se kasneje razšla in ga, živečega v Združenih državah, obtožuje organizacije državnega udara in vodenja »globoke države« – je bila vedno islamistična. Zaradi tega je turški predsednik pred četrt stoletja sedel v zaporu. A ob dolgoletni visoki gospodarski rasti, izjemnem dvigu kakovosti življenja, razvoju podeželja in razcvetu mest, strmo naraščajočem mednarodnem vplivu in celostni zgodbi o (nespornem) uspehu je bila, vsaj na videz, Erdoğanova nedemokratična nrav marsikdaj celo namerno spregledana.

Ob postopni in sistematizirani eroziji sekularne ureditve države je Stranka pravičnosti in razvoja po propadlem puču začela z vso silo – in v duhu časa – igrati na karto nacionalizma. Pod (neo)otomansko streho je združila velik del politične opozicije, ki po dogodkih izpred dveh let in vsesplošnem kazenskem pregonu vseh drugače mislečih ni bila sposobna konkretne reakcije. Še več, z izjemo kurdske levičarske Ljudske demokratične stranke (HDP) se je opozicija skoraj v celoti podredila Erdoğanovemu diktatu. In mu s tem na stežaj odprla vrata v – diktaturo.


Bo turška republika dočakala stoletnico?


Pri Erdoğanovi politični radikalizaciji in dokončnem prehodu v absolutistični način vladanja so le štiri mesece po podpisu evropsko-turškega »begunskega dogovora«, s katerim je Bruselj na velikem bazarju človeške tragedije Ankari za šest milijard evrov prodal usodo več milijonov ljudi na begu, pomembno vlogo z glasnim molkom v negotovih urah puča odigrale tudi Evropska unija in Združene države. Tako EU kot ZDA so brez Turčije kot izjemno pomembne zaveznice geostrateško – varnostno, energetsko in logistično – bistveno šibkejše. Tudi zato je bila impotentna reakcija ključnih turških zaveznic v času puča skrajno nelogična.

Turški predsednik je molk razumel kot hudo osebno žalitev. Tudi zato, ker so tako ameriški kot evropski obveščevalci nekaj ur pred pučem prestregli komunikacijo upornih turških častnikov, a Erdoğana o prihajajočem državnem udaru niso obvestili. V nasprotju z Rusijo, s katero je bila Turčija zaradi nasprotujočih si stališč do sirske vojne in sestrelitve ruskega vojaškega letala v resnem diplomatskem sporu. Toda FSB, ruska varnostno-obveščevalna služba, ki je v sirski Latakiji prestregla pogovore med turškimi častniki, je o »nenavadnem dogajanju« nemudoma obvestila uradno Ankaro.

To je bil ključen trenutek. Ne le zato, ker je ruska pomoč – Erdoğana so na morebitne težave opozorili tudi Iranci – dolgoletnemu turškemu vladarju omogočila politično preživetje, temveč tudi zaradi velikega strateškega obrata. Le nekaj dni po propadlem puču je namreč Tayyip Recep Erdoğan odpotoval v St. Peterburg in se tam srečal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Opravičil se mu je za sestrelitev letala in – upravičeno – pokazal hrbet zahodnim zaveznikom, ki so ga v »najbolj temačni uri« pustili na cedilu.

Sledil je velik turški zunanjepolitični preobrat, katerega neposredne posledice je bilo najprej mogoče čutiti v Siriji, kjer se je Turčija že v prvih tednih protestov proti režimu predsednika Bašarja Al Asada, pred vojno Erdoğanovega tesnega osebnega prijatelja, postavila na stran sirske opozicije. Sprva le politične, a zelo kmalu tudi oborožene. Sirska svobodna vojska (FSA) je – z oporišči v Turčiji in sedežem Sirskega nacionalnega kongresa (SNC) v Istanbulu – v Siriji že leta 2012 postala neposredna podizvajalka turške zunanje in varnostne politike. Erdoğan je na krilih uspeha Muslimanskih bratov v prvi fazi arabske pomladi (Egipt, Libija in tudi Tunizija) računal, da bo svoj ideološki vpliv lahko razširil tudi na Sirijo, sicer pomembno (ne le) trgovsko partnerico.


Strateški obrat proti vzhodu


Dokler v vojno na strani uradnega Damaska nista vstopila Iran in kasneje predvsem Rusija, je nekaj časa kazalo, da bi se turški račun v Siriji lahko izšel. Toda radikalizacija sirskih uporniških milic in širitev samooklicane Islamske države, h kateri je z namerno propustnimi mejami in visoko stopnjo »strpnosti« močno pripomogla tudi Turčija, sta – seveda prek mednarodnih »okrepitev« – dejansko okrepili Asadov režim in mu, ob skorajšnjem koncu dneva, omogočili vojaško zmago in politično preživetje. To je po strateškem obratu in sklenitvi rusko-iransko-turškega partnerstva ter »nove sirske politike« sprejela tudi Ankara. Turčija je, posledično, svoje »sirske ambicije« omejila na razbitje kurdske avtonomije (Rojava) na severu države in zategadelj sprožila tudi dve vojaški operaciji na sirskem ozemlju. Tako Ščit Evfrata (avgust 2016) kot še vedno trajajoča Oljčna vejica (januar 2018) sta bila z zelo slabim izgovorom boja proti Islamski državi namenjena obračunu z milico sirskih Kurdov (YPG), ki jo turške oblasti vidijo le kot podaljšek Kurdske delavske stranke.

Ob tem ne kaže pozabiti, da je bil ravno sedanji – in najverjetneje tudi bodoči – predsednik Turčije tisti, ki je po dolgih letih vojne na jugovzhodu države podpisal mirovni sporazum s Kurdsko delavsko stranko (PKK) in Kurdom, ki v Turčiji predstavljajo okoli dvajset odstotkov prebivalstva, omogočil uporabo lastnega jezika v izobraževalnih institucijah in sorazmerno avtonomijo. Toda ravno vojna v Siriji in turški »mehak« odnos do Islamske države, ki jo je Ankara strateško omogočala kot orožje pred širitvijo kurdskega vpliva, sta poskrbela za propad mirovnega sporazuma (2015). Bitka za Kobani in serija samomorilskih napadov po Turčiji (Suruč, Ankara …), v katerih je umrlo veliko Kurdov, sta sirsko vojno pripeljali tudi v Turčijo, kjer so se na jugovzhodu države ponovno vneli spopadi med vladnimi silami in kurdskimi gverilci. Turška vojska je nekaj pretežno kurdskih mest in vasi zravnala z zemljo – poti nazaj ni bilo več.

»Kurdsko vprašanje« je bilo ponovno odprto, skupaj s številnimi starimi ranami. Ob tem so v času najhujših napetosti v Turčiji spomladi 2015 potekale parlamentarne volitve, na katerih je kurdska Ljudska demokratična stranka osvojila 13 odstotkov glasov in – posredno – preprečila, da bi AKP samostojno sestavila vlado. Ker Erdoğan za nobeno ceno ni hotel v (kakršno koli že) koalicijo, je storil vse, da bi politično oslabil HDP in izpeljal nove volitve. Oblasti so v izjemno razgretem ozračju, ki so ga rešetali samomorilski napadi, sprožile gonjo proti kurdskim politikom. AKP je na izsiljenih ponovljenih volitvah uspelo dobiti ravno toliko glasov, da je s pomočjo nacionalističnih strank lahko sestavila vlado.


Izredne razmere kot nova normalnost


Po propadlem puču dvomov ni bilo več – kratko obdobje turške demokracije se je končalo. Erdoğan je izredne razmere, ki so hitro postale nova normalnost, izkoristil za utrjevanje avtoritarne vladavine. Razpisal je referendum o uvedbi predsedniškega sistema, stare, a vrsto let neizpolnjene želje zaradi nasprotovanja nekaterih najbližjih sodelavcev, denimo nekdanjega zunanjega ministra in avtorja propadle turške zunanjepolitične doktrine »nič težav s sosedi« Ahmeta Davutoğluja.

Erdoğan je v referendumsko kampanjo lani spomladi krenil bolj samozavesten kot kadar koli in prepričan, da se je otepel vseh ključnih političnih tekmecev. Toda sledila je senzacija – le malo je namreč manjkalo, da bi referendum o uvedbi (avtoritarnega) predsedniškega sistema, ki ukinja mesto predsednika vlade in resno omejuje moč parlamenta, padel. Erdoğanove diktatorske ambicije je rešila ruralna in delavska Turčija – tista Turčija, ki mu je hvaležna, da jo je potegnil iz tretjega sveta. Proti uvedbi predsedniškega sistema pa so odločno glasovala vsa največja turška mesta – Istanbul, Ankara in Izmir. In to v času, ko je bila politična opozicija najbolj pasivna in tako rekoč brez besede, vodilni kurdski politiki, na čelu s sopredsednikom HDP Selahattinom Demirtaşom, ki so ga oblasti zaradi »povezav s teroristi« obsodile na 142 let zaporne kazni, pa v ječi.

Erdoğan se skupaj s trdnim jedrom Stranke pravičnosti in razvoja izjemno tesne zmage ni mogel preveč veseliti. Dobil je dokaz, kako nevarno razdvojena je Turčija in hkrati kako vprašljiva je njegova »absolutna priljubljenost«. A namesto da bi poskrbel za umirjanje napetosti in vsaj malo pluralizacije političnega prostora, je tako na domačem terenu kot na številnih poljih zunanje politike svoje delovanje še dodatno radikaliziral in se pred dobrima dvema mesecema – politično sila neučakana poteza – odločil, da razpiše predčasne predsedniške in parlamentarne volitve. Z jasnim ciljem – čimprejšnjo vzpostavitvijo avtoritarnega predsedniškega sistema.


Erdoğanu se mudi


Erdoğanu, ki so ga njegovi politični nasprotniki vedno podcenjevali, on pa je to s svojo izjemno politično intuicijo znal odlično unovčiti, se mudi. Zelo mudi. A mudi se tudi opoziciji, ki jo je razpis predčasnih volitev ujel na levi nogi, a se ji je v zadnjem mesecu vendarle uspelo konsolidirati in – izkušnja referenduma – povezati. Turški politični analitik Etyen Mahçupyan pravi, da se je Erdoğan za razpis predčasnih volitev odločil predvsem zaradi »ekonomskih skrbi« in vojne v Siriji. Kljub gospodarski rasti je gospodarstvo – zadnjih petnajst let srčika Erdoğanovega ponosa – v krizi. Inflacija narašča, lira pa je letos v primerjavi z dolarjem izgubila 15 odstotkov vrednosti. Mahçupyan, sicer nekdanji svetovalec Ahmeta Davutoğluja, pravi, da je bil tako zgoden datum za volitve izbran zato, da se prepreči morebitno mobilizacijo opozicije.

Še pred kratkim se je zdelo, da Erdoğan v turški politiki nima omembe vrednega protikandidata – njegova nekdanja najbolj tesna sodelavca Ahmet Davutoğlu in bivši predsednik države Abdullah Gül, ki bi bila lahko tudi močna tekmeca, ne sodelujeta v predvolilni bitki –, napovedi javnega mnenja dober teden pred volitvami (prihodnja nedelja) pa so kazale drugačno, precej presenetljivo sliko. Napovedi za predsedniške volitve – volilno pravico ima 59 milijonov turških državljanov, od tega trije milijoni, ki živijo v tujini in volijo že od 7. junija – kažejo na drugi krog (8. julij).

Na predsedniških volitvah bo imel Erdoğan dva močna tekmeca. Prvi je Muharrem İnce, dolgoletni poslanec Republikanske stranke (CHP) in nekdanji učitelj fizike. İnce se zavzema za sekularno in demokratično Turčijo. Njegovi predvolilni nastopi, na katerih zelo neposredno kritizira Erdoğanovo politiko in razmere v današnji Turčiji, so izjemno obiskani. Med drugim je volivcem obljubil, da bo predsedniško palačo v Ankari spremenil v »inštitut učenja«, omejil obvezno služenje vojaškega roka, zmanjšal razlike med revnimi in bogatimi, izboljšal odnose z Evropo in iz turške ustave umaknil zakon, ki prepoveduje žaliti predsednika. Na videz nepomemben, v Turčiji pa izjemno pomemben podatek je, da so İnceja pred predsedniškimi volitvami skupaj podprli tudi navijači treh največjih nogometnih klubov – Galatasaraya, Fenerbahčeja in Bešiktaša. Ti se bodo skupaj udeležili zadnjega velikega İncejevega predvolilnega shoda v Istanbulu prihodnjo soboto.

Druga resna Erdoğanova tekmica je Meral Akşener, nekdanja notranja ministrica in nekdanja članica skrajne nacionalistične stranke MHP, ki je zaradi strankine neomajne podpore Erdoğanu ustanovila novo politično gibanje Dobro (IYI). Akşenerjeva je nekoč s trdo roko vodila vojno s Kurdsko delavsko stranko in je do zdaj slovela po izrazito nacionalističnih stališčih, v predvolilno kampanjo pa je vstopila z dodobra omehčano retoriko.

Tretji močan tekmec, ki sicer nima nikakršnih možnosti za morebitni drugi krog, je pa lahko tisti, ki s svojo kandidaturo poskrbi, da drugi krog dejansko bo, je že omenjeni nekdanji sopredsednik kurdske Ljudske demokratične stranke Selahattin Demirtaş, ki kandidira, čeprav je že devetnajst mesecev v zaporu in je v predvolilni kampanji lahko zelo omejeno sodeloval le prek družabnih omrežij. Demirtaş je volivcem sporočil, da se odločajo med demokracijo in diktaturo. (Ne le) kurdski glasovi zanj ne utegnejo biti pomembni le v prvem, ampak tudi v morebitnem drugem krogu, saj se je Demirtaş že povezal s Muharremom İncejem, ki je v nasprotju z večino strankarskih kolegov pred časom nasprotoval ukinitvi poslanske imunitete kurdskih poslancev in Demirtaşa celo obiskal v zaporu ter pozval oblasti, naj ga izpustijo.


Tesen izid tudi na parlamentarnih volitvah


Precej »tesni« rezultati se, sodeč po predvolilnih napovedih, napovedujejo tudi na parlamentarnih volitvah, na katerih se bosta dejansko pomerila dva bloka. Vladajoča Stranka pravičnosti in razvoja se je v »Ljudskem zavezništvu« povezala s skrajno nacionalistično stranko MHP in Stranko velike enotnosti (BBP). Na opozicijski strani se je oblikovalo »Narodno zavezništvo«, v katerem sta poleg Ljudske republikanske stranke (CHP) še novoustanovljena stranka Dobro (IYI), konservativna stranka Sreča (SP) in desnosredinska Demokratična stranka (DP).

Ker turški volilni sistem omogoča, da koalicije (zavezništva) na volitvah kandidirajo s skupnimi kandidati, se – prek svojih kandidatov – utegne v turški parlament uvrstiti rekordno število strank. Parlamentarni prag je sicer visok – deset odstotkov. Za prihodnost turške demokracije in tudi »kurdskega vprašanja« je zato zelo pomembno, da se v parlament znova prebije tudi kurdska Ljudska demokratična stranka (HDP), ki so jo oblasti poskušale uničiti. Trenutno je zaprtih devet njenih poslancev. Oblasti so med čistkami in vojaškim obračunom s PKK zaprle okrog 5000 kurdskih državnih uradnikov in odpustile 95 kurdskih županov. A HDP še vedno kaže dobro in utegne, podobno kot Demirtaş, ključno vlogo odigrati tudi na parlamentarnih volitvah.
Če bosta na prihajajočih predsedniških in parlamentarnih znova slavila Recep Tayyip Erdoğan in AKP, bo turška republika težko dočakala stoti rojstni dan, ki bi ga morala slaviti leta 2023.

Komentarji: