Od Italije še nismo slišali opravičila, nobene pripravljenosti za popravo krivic ne na simbolni ne na materialni ravni.

Galerija
»Narod, ki nima svobodnega, sproščenega in ljubečega razmerja do svoje zgodovine, je sam zapisan ne le istim napakam, ki jih je kot narod že storil nad sabo, temveč ponavljanju enakih napak.« FOTO: Ljubo Vukelič
Naslov tega razmišljanja je parafraza naslova članka Narodne sprave pa ne (Delo, Književni listi, 27. decembra 1984), ki je bil komentar tedanje partijske zavrnitve ideje narodne sprave, zapisane v eseju Krivda in greh. Esej bi (poleg še osmih) moral iziti v Kocbekovem zborniku spomladi 1984, a je prav zaradi njega izšel šele čez tri leta.
Preberite še:
Politične in ideološke manipulacije z zgodovino
Narodno spravo sem opredelila kot način našega novega/drugačnega sobivanja, našega družbenega in političnega bitja. Kot nov začetek. Družbeni pomen narodne sprave »je apriorna enakopravnost ljudi neke (narodne) skupnosti«, je iskanje skupnih poti v prihodnost – ne pa izključevanje, ideološko sektaštvo ali slogaštvo po interesih …
Narodna sprava je tudi obuditev zgodovinskega spomina, če ...
Komentarji