Taščin pes mu zdaj ni več kos pri streljanju enajstmetrovk
Ivan Rakitić je proti Angliji igral z visoko vročino, toda pred finalom s Francijo si želi, da se SP kar ne bi končalo.
Odpri galerijo
Ivan Rakitić v finalu pričakuje uresničitev otroških sanj.
FOTO: AFP
Moskva – Na mundial je hrvaške nogometaše pospremila napoved v šahovskem besednjaku, da gre za druščino bojevitih mojstrov in dveh velemojstrov. Z nizom matov na poti do finala so si prislužili še celo kopico vzdevkov, a je obveljalo, da sta vodji moštva Luka Modrić in Ivan Rakitić. Mirna asa konkurenčnih Reala Madrida in Barcelone ter serijska morilca v državnem dresu.
V Švici rojeni Rakitić nadaljuje tradicijo sinov hrvaških "gastarbeiterjev". Za svojo pradomovino je pripravljen umreti na igrišču. V nedeljo bo proti Franciji odigral že 71. tekmo v sezoni, kar je rekord med udeleženci mundiala. Kdor od njega pričakuje nekoliko bolj napadalno usmerjeno igro, kakršno prikazuje v klubu, morajo hkrati vedeti, da se je na SP podredil potrebam moštva, a tudi zdravstvenemu stanju. V polfinalu z Anglijo je denimo igral s skoraj 39 stopinjami vročine.
"Večer pred tekmo sem lahko le ležal v postelji in nabiral atome energije. Splačalo se je, saj sem izdržal tudi podaljšek. Finale v nobenem primeru ne bo pod vprašajem. Proti Francozom bom igral tudi brez ene noge," napoveduje Rakitić, ki ga v Barceloni cenijo kot moža za velike dvoboje. Odkar je pred štirimi leti prestopil k njim iz Seville, je sodeloval v sedmih finalih – štirih za španski pokal, v ligi prvakov, superpokalu UEFA in klubskem SP – in vsakič okusil slast zmage.
V Rusiji bo odigral prvi finale za Hrvaško, za katero je prvič nastopil 8. septembra 2007 proti Estoniji v kvalifikacijah za EP. Takrat je dvignil ogromno prahu, saj so Švicarji pričakovali, da bo branil njihove barve. Rakitić se je namreč rodil v Rheinfeldnu, otroštvo preživel v Möhlinu, kjer sta postavila hišo njegova starša Luka in Kata iz Sikirevcev v vzhodni Slavoniji, nogometno pa se je uveljavil v Baslu. In čeprav je morala policija zapreti nekaj skrajnežev, ker je družini grozila celo s smrtjo, je prevladalo načelo, da kri ni voda. Toda euro 2008 se za takrat 20-letnega Ivana ni končal sanjsko. Bil je sicer član udarne hrvaške enajsterice in se izkazal ob zmagi nad Nemčijo z 2:1, a ob četrtfinalnem porazu s Turčijo je bil eden od treh nesrečnežev (poleg Modrića in Mladena Petrića), ki so zapravili enajstmetrovko.
Zaradi gneva po izpadu je postal tarča skrajnežev tudi na Hrvaškem in med dopustom na Braču se je komaj ubranil huliganov. A se tudi veliko naučil, kar potrjuje nedavni zapis v madridski Marci: "Človek, ki je slabše streljal enajstmetrovke od psa njegove tašče, je postal hrvaški junak." Rakitić namreč na letošnjem SP ni le zabil tretjega gola proti Argentini, temveč je hladnokrvno izkoristil oba odločilna strela z 11-m proti Danski in Rusiji.
"Pri Barceloni sem odigral ogromno pomembnih tekem, a se nobena ne more primerjati s tistimi v reprezentanci. Za vse je posebna čast nositi sveti dres in pokazati celemu svetu, kako dobri smo. V slačilnici se vsi odlično razumemo, zato komaj čakam, da se bo začel finale. Storili bomo vse, da bi osvojili šampionski pokal," poudarja Rakitić, ki kot svojega klubskega mentorja izpostavlja Xavija. Od njega se ni le navzel veščin pri organizaciji igre, ampak se je naučil manir vrhunskega nogometaša: kako se obnašati do soigralcev in tekmecev, kako na štadionu in med prostim časom. Tega v glavnem preživlja s soprogo Raquel Mauri, ki jo je spoznal v Sevilli, ko mu je kot natakarica postregla kavo, ter hčerkicama Altheo in Adaro.
"V reprezentanci ne bi mogli brez Maria Mandžukića, saj vedno prvi napada in se prvi vrača v obrambo, in seveda Luke Modrića, ki igra neverjetno samozavestno in nas usmerja na sleherni tekmi. Zato ne dvomim, da bi lahko bilo v nedeljo drugače. Še enkrat bomo stisnili zobe in končali prejšnjo sezono, potem je večina že začela novo. V finalu najdeš moč, četudi je več nimaš. Izčrpani smo, a nekako si želimo, da se SP kar ne bi končalo," pred dnevom D razmišlja Ivan Rakitić.
V Švici rojeni Rakitić nadaljuje tradicijo sinov hrvaških "gastarbeiterjev". Za svojo pradomovino je pripravljen umreti na igrišču. V nedeljo bo proti Franciji odigral že 71. tekmo v sezoni, kar je rekord med udeleženci mundiala. Kdor od njega pričakuje nekoliko bolj napadalno usmerjeno igro, kakršno prikazuje v klubu, morajo hkrati vedeti, da se je na SP podredil potrebam moštva, a tudi zdravstvenemu stanju. V polfinalu z Anglijo je denimo igral s skoraj 39 stopinjami vročine.
"Večer pred tekmo sem lahko le ležal v postelji in nabiral atome energije. Splačalo se je, saj sem izdržal tudi podaljšek. Finale v nobenem primeru ne bo pod vprašajem. Proti Francozom bom igral tudi brez ene noge," napoveduje Rakitić, ki ga v Barceloni cenijo kot moža za velike dvoboje. Odkar je pred štirimi leti prestopil k njim iz Seville, je sodeloval v sedmih finalih – štirih za španski pokal, v ligi prvakov, superpokalu UEFA in klubskem SP – in vsakič okusil slast zmage.
V Rusiji bo odigral prvi finale za Hrvaško, za katero je prvič nastopil 8. septembra 2007 proti Estoniji v kvalifikacijah za EP. Takrat je dvignil ogromno prahu, saj so Švicarji pričakovali, da bo branil njihove barve. Rakitić se je namreč rodil v Rheinfeldnu, otroštvo preživel v Möhlinu, kjer sta postavila hišo njegova starša Luka in Kata iz Sikirevcev v vzhodni Slavoniji, nogometno pa se je uveljavil v Baslu. In čeprav je morala policija zapreti nekaj skrajnežev, ker je družini grozila celo s smrtjo, je prevladalo načelo, da kri ni voda. Toda euro 2008 se za takrat 20-letnega Ivana ni končal sanjsko. Bil je sicer član udarne hrvaške enajsterice in se izkazal ob zmagi nad Nemčijo z 2:1, a ob četrtfinalnem porazu s Turčijo je bil eden od treh nesrečnežev (poleg Modrića in Mladena Petrića), ki so zapravili enajstmetrovko.
Xavi zlata vreden mentor
Zaradi gneva po izpadu je postal tarča skrajnežev tudi na Hrvaškem in med dopustom na Braču se je komaj ubranil huliganov. A se tudi veliko naučil, kar potrjuje nedavni zapis v madridski Marci: "Človek, ki je slabše streljal enajstmetrovke od psa njegove tašče, je postal hrvaški junak." Rakitić namreč na letošnjem SP ni le zabil tretjega gola proti Argentini, temveč je hladnokrvno izkoristil oba odločilna strela z 11-m proti Danski in Rusiji.
"Pri Barceloni sem odigral ogromno pomembnih tekem, a se nobena ne more primerjati s tistimi v reprezentanci. Za vse je posebna čast nositi sveti dres in pokazati celemu svetu, kako dobri smo. V slačilnici se vsi odlično razumemo, zato komaj čakam, da se bo začel finale. Storili bomo vse, da bi osvojili šampionski pokal," poudarja Rakitić, ki kot svojega klubskega mentorja izpostavlja Xavija. Od njega se ni le navzel veščin pri organizaciji igre, ampak se je naučil manir vrhunskega nogometaša: kako se obnašati do soigralcev in tekmecev, kako na štadionu in med prostim časom. Tega v glavnem preživlja s soprogo Raquel Mauri, ki jo je spoznal v Sevilli, ko mu je kot natakarica postregla kavo, ter hčerkicama Altheo in Adaro.
"V reprezentanci ne bi mogli brez Maria Mandžukića, saj vedno prvi napada in se prvi vrača v obrambo, in seveda Luke Modrića, ki igra neverjetno samozavestno in nas usmerja na sleherni tekmi. Zato ne dvomim, da bi lahko bilo v nedeljo drugače. Še enkrat bomo stisnili zobe in končali prejšnjo sezono, potem je večina že začela novo. V finalu najdeš moč, četudi je več nimaš. Izčrpani smo, a nekako si želimo, da se SP kar ne bi končalo," pred dnevom D razmišlja Ivan Rakitić.
