Najbolj obskurna in najpomembnejša civilna združenja na Slovenskem, kot je, na primer, Olimpijski komite Slovenije, so na vrhuncu epidemije koronavirusa pozivala vlado, da naj jih nikakor ne obide pri oblikovanju protikoronskih ukrepov.

Priznam, da me, razen ko gre za krovno športno organizacijo in zastopnico vse športne družine, izpleni drugih ne zanimajo toliko, da bi si zaradi njih pulil lase. Kot vedno bo končni učinek pragmatičen in podoben vsem prejšnjim v obdobjih po koncu krize. Nekateri bodo potegnili krajšo, nikakor pa ne napovedujem katastrofe, kakor so se ustrašili nekateri športni entuziasti ali profesionalni plenilci športnih proračunov. Prvi se bodo slej ko prej postavili na noge, druge bodo najbrž zamenjali novi. To je povsem naraven proces in je ena od po­sledic kriz ali revolucij ali evolucij.

Če sem odkrit, udarec korone v športu vidim kot naravni pojav oziroma nebeški odgovor na vse anomalije v svetovnem športnem redu. Kakor da je nekdo od zgoraj želel sporočiti: česar vi, glavni ustvarjalci, niste sposobni spremeniti, bom jaz. Podobno, kot je mati zemlja s podnebnimi spremembami razkrila slabosti nenadzorovanega razvoja svojih pohlepnih prebivalcev.

Preden se je aktualna vlada sploh lotila oblikovanja rešilnih ukrepov, so jo že zasuli »bojni klici« OKS in opozarjanje o več deset izgubljenih milijonih evrov za slovenski šport. Pravilno in po načelu bolje prej kot prepozno.



Toda spomnil sem se tudi na znameniti apel najstarejšega slovenskega olimpionika Mira Cerarja. Ko se je na slovenski politični vrh zavihtel njegov sin Miro Cerar ml., je med Slovenci spoštovani in cenjeni športni junak jasno dal vedeti sinu, naj ima politika prste stran od športa. Mimogrede, Cerar st. je sina posvaril v obdobju, ko se je vnel boj za nasledstvo »rdečega barona« Janeza Kocijančiča, v katerega se je čez noč kot vsemogočni vpletel »najuspešnejši« župan.



Cerar ml. je ubogal Cerarja st., »najboljši« kandidat je pogorel in slovenski šport se je dobesedno razcvetel. Brez kakšnega vidnejšega in neokusnega neposrednega vplivanja vladajoče politike! Brez nje pa na lokalni ravni itak ni mogoče uspešno delovati.

V sanjskem obdobju za slovenski šport je politika svojo nalogo izpeljala zelo državotvorno, če izpustim občasno drenjanje prvakov ob junakih, ki je bilo sicer prej pristno navijaško kot agitpropovsko. Nisem pa povsem prepričan, ali je slovenski šport izkoristil svojih čudežnih ustvarjalnih pet minut in se utrdil v družbeni red. Ni se.

Osnovni greh OKS je, da politike ni prepričal o izjemnem gospodarskem potencialu slovenskega športa kot enega najzanesljivejših členov družbe. Ki z na stotine ustvarjenih milijonov evrov in več kot dvajset tisoč zaposlenimi redko zataji in praviloma povezuje ter regenerira ranjeno tkivo družbe. Če bi, ne bi bilo potrebe po pozivanju: »Janša, ne pozabi na nas.«
Slovenski šport je pokazal, da je še ujetnik strahu pred politiko in je odvisen od nje. Kako drugače od, športno nenadarjenih, severnih sosedov, kjer je tudi nespornemu vladarju Sebastianu Kurzu jasna vloga športa in seveda njegova v odnosu do njega.

Ampak strah je odveč. Resda predsednik vlade, sicer športni asket, ne poskakuje iz navijaških skupin in ne maha z zastavo, a treba je priznati, da so »njegovi« postavili temelje za najprepoznavnejši športni simbol Slovenije v svetu, Nordijski center Planica. Pa pomagali dvigniti NK Maribor, podpreti Tino Maze ...