Predstavitvena informacija

Ko šport postane terapija

Telo ne pozna meja. To dokazuje tudi Luka Trtnik, ki v paranamiznem tenisu dosega izjemne rezultate.
Fotografija: Sandra in Luka Trtnik. FOTO: osebni arhiv
Odpri galerijo
Sandra in Luka Trtnik. FOTO: osebni arhiv

Vztrajnost, močna volja in strast do tega, kar počneš. To je recept za uspeh v športu, ki pa je še izrazitejši pri parašportnikih. Poleg športnikove zagnanosti in vztrajnosti pa ključno vlogo na poti do uspeha odigra tudi trener oz. strokovni delavec v športu.

To je zgodba Luke Trtnika, ki se je ne ozirajoč na svojo hibo podal v svet profesionalnega športa, vzljubil namizni tenis in odpotoval na paraolimpijske igre. In to je zgodba o tem, da za vsakim uspešnim športnikom stoji tudi kompetenten trener, ki svoje varovance usmerja in jih strokovno vodi. »Ja, res je. Trener ima zelo veliko vlogo. Pomembno je, da otroka spodbuja in ga motivira, da vzpostavita lep odnos,« nam je v zanimivem pogovoru povedala Sandra Trtnik, mama Luke Trtnika. »Začetki so bili res težki. Sprva je šlo bolj za to, da bi Luka igral zaradi zdravja in gibanja. Nihče ni pričakoval velikih uspehov. Luka ga je spoštoval in ta njegov odnos do trenerja me je fasciniral.« Trenerjeve besede so postale njegovo vodilo, postala sta zaupnika. In to so meje, ki jih samo strokoven kader zna preseči.

Luka Trtnik. FOTO: Peter Giodani
Luka Trtnik. FOTO: Peter Giodani

11 let dolga pot do Tokia

Luka je namizni tenis vzljubil že pri enajstih letih in skoraj toliko let neguje to svojo strast, ki ga je pripeljala k uresničitvi svojih sanj. Tokio je bil vrhunec njegove kariere, kar se zaveda tudi njegova mama Sandra, ki pravi, da je bil to velik uspeh in prava motivacija za naprej. »Zanj smo navijali doma in želeli le, da pokaže dobro igro, da se ima lepo in da uživa. Tako je tudi bilo. Zelo sem ponosna nanj.«

Luka ima desno stransko hemiparezo, kar pomeni, da je desna stran njegovega telesa veliko šibkejša kot leva, a ga to ni oviralo, da se je začel ukvarjati s športom. »Pravzaprav smo vsi v družini športne narave, vsak se ukvarja z nečim. Spodbude sploh ni potreboval, saj si je to sam želel. Mi smo ga le podprli in naredili, kar je bilo zanj potrebno. Za vse otroke je gibanje oz. ukvarjanje s športom zelo koristno, za otroke invalide pa še posebej, saj si tako krepijo in oblikujejo telo. Poleg tega pa ukvarjanje s športom pomeni tudi druženje z vrstniki in drugimi otroki. Raste jim tudi samozavest, ki jim jo primanjkuje zaradi drugačnosti,« pojasni njegova mama in še doda, kako veliko je pravzaprav šport dal Luki: »Postal je samozavestnejši, telo si je ojačal in tudi izboljšal držo. Pravzaprav je to tudi dobra terapija. Kot družina smo veliko vikendov preživeli skupaj, ko smo ga spremljali na tekme, se družili v klubu z drugimi starši in se imeli lepo. To nam je veliko pomenilo. Skupaj smo se učili potrpežljivosti, premagovali padce in se veselili uspehov.«

FOTO: Sportida
FOTO: Sportida

FOTO: Sportida
FOTO: Sportida

Ker je Luka desničar, se je moral zaradi hibe naučiti vse delati z levo roko. »Morda je tudi zato trajalo malo dlje, da je postal uspešen. Danes to, da igra z levo roko, pomeni nekako prednost. Večina igralcev je desničarjev in niso navajeni na igro levičarja. Treniral je z neinvalidi in jim je od začetka težko sledil. Na tekmah mu dolgo ni uspelo dobiti medalje, in spominjam se, ko je rekel, da ne bo več hodil na tekme, da je brez veze. Seveda mi je bilo hudo, ko je bil tako razočaran, vendar sem ga opogumljala, da bo s časom in pridnim delom bolje. Potem pa je začel dobivati tudi medalje in vse se je spremenilo. Vsekakor sem vsakega njegovega dosežka zelo vesela. Predvsem zaradi njega samega, ker vem, koliko mu to pomeni,« še pove.

Usposobljen trener bo znal pravilno usmerjati športnika

In ga uspešno pripeljati do zaželenih uspehov. Tudi v Lukovi karieri so ključno vlogo odigrali ravno trenerji. Pri tem je pomembno, poudarja Sandra Trtnik, da so v strokovnem timu ljudje s strokovnim znanjem in izkušnjami iz prakse. Zakaj? Ker imajo ustrezno znanje in pristope, ki so bistvenega pomena pri razvoju športnika na njegovi športni poti.

Emil Tahirović, Tim Žnidaršič Svenšek, paraolimpijc in Jana Čander, selektorica paraplavalne reprezentance. FOTO: osebni arhiv
Emil Tahirović, Tim Žnidaršič Svenšek, paraolimpijc in Jana Čander, selektorica paraplavalne reprezentance. FOTO: osebni arhiv

Temu s svojo osebno izkušnje pritrjuje tudi nekdanji vrhunski plavalec Emil Tahirović, ki je ob zaključku kariere zaplaval v trenerske vode. Deluje v plavalnem klubu v Kamniku in je hkrati tudi del trenerske ekipe paraplavalcev. Z njimi je letos odpotoval tudi v Tokio. Tahirovič se za delo trenerja plavalcev usposabljal na tečajih v skupni organizaciji Plavalne zveze Slovenije in OKS-ZŠZ. V programu razvoj kadrov v športu je uspešno zaključil tudi specialno usposabljanje za trenerja mentorja. Dodatna specialna znanja za delo s športniki invalidi je pridobil v programih usposabljanja Paraolimpijskega komiteja Slovenije. Svojo licenco za delo s plavalci redno obnavlja na letnih licenčnih seminarjih.

»Kot trener iz športne panoge plavanja vidim, da prihaja do velikih razlik. Ni vse samo šola oziroma teorija. Zelo pomembna je praksa. Sam sem najprej opravil usposabljanje za vaditelja, nato za učitelja plavanja in še za trenerja. Hkrati pa se tudi še dodatno izobražujem. Zame je rek 'Več kot znaš, več veljaš' še kako resničen,« izpostavi Tahirovič, ki je delo s parašportniki sprejel kot izziv. »Ponosen sem, da jih treniram. Šport je vedno način življenja. Možnosti je dovolj, samo vsak mora najti tisto, kar mu odgovarja. Za uspeh se moramo potruditi vsi.«

Emil Tahirović. FOTO: osebni arhiv
Emil Tahirović. FOTO: osebni arhiv

Trenerji imajo na športnike velik vpliv

Trenerji imajo zelo velik vpliv na otroke kot športnike, a se tega mogoče kdaj premalo zavedajo, pravi Tahirovič in ob tem doda: »Če na začetku zaideš na napačno pot, se otroku lahko šport zameri. Pomembno je, kako trener zadeve predstavi."


Naročnik oglasne vsebine je OKS

Preberite še: