Za mednarodno zvezo Semenya biološko moški
V javnost so prišli nekateri dokumenti z Mednarodnega športnega razsodišča v Lozani.
Odpri galerijo
Olimpijska prvakinja in podprvakinja v teku na 800 metrov, Caster Semenya in Francine Niyonsaba, se borita, da bi lahko še naprej tekmovali takšni, kot sta, ne želita si zmanjševati naravno visoke ravni testosterona. FOTO: Reuters
Ljubljana – Vojni med svetovno atletsko zvezo (IAAF) in dvakratno olimpijsko ter trikratno svetovno prvakinjo v teku na 800 metrov Caster Semenya ni videti konca. Kot kažejo delno razkriti dokumenti Mednarodnega športnega razsodišča v Lozani, so predstavniki krovne organizacije, ko so nazadnje prepričevali (in prepričali) CAS, zakaj ne sme nastopati, dokler si ne bo umetno znižala naravno zelo visoke ravni testosterona, trdili, da je Semenya biološko moški. Južnoafričanka sicer do nadaljnjega po odločitvi švicarskega vrhovnega sodišča lahko tekmuje.
Deset let bo minilo, odkar se bije hud boj med Semenyo in IAAF, vse od njene zmage na svetovnem prvenstvu v Berlinu avgusta 2009. Gre za eno najbolj zapletenih, kompleksnih in tudi najbolj spornih bitk v zgodovini športa, v kateri se pri IAAF brez dvoma gibajo po zelo spolzkih tleh, gre za zelo etična vprašanja, poteze, ki grobo posegajo v zasebnost in v človekove pravice, navsezadnje so tudi pri CAS ob zadnji odločitvi, ki je podprla mednarodno zvezo, zapisali, da gre za diskriminatorna pravila, a da je diskriminacija nujna in razumna, da bi se zaščitila integriteta ženske atletike.
Kot je razvidno iz dokumentov CAS, so Semenyo takoj po zmagi v Berlinu '09 poslali na test spola, pri čemer je pri IAAF niso vprašali, ali se s tem strinja, pri 18 letih pa se tudi ni znala odzvati, kot bi se danes. »To je bil ukaz, ob katerem nisem imela izbire,« se je spominjala atletinja, ki je dogajanje okoli SP opisala kot najbolj ponižujočo izkušnjo v življenju. Rezultati testa nikdar niso prišli v javnost, naj pa bi Semenya imela tako ženske kot moške spolne organe, kromosom XY. In raven testosterona, ki je trikrat višji kot sicer pri ženskah, zato bi si ga morala umetno zniževati. Po pravilih IAAF naj namreč pri tekih od 400 m do milje ne bi smel presegati 5 nanomolov na liter krvi, po temeljitih analizah so ugotovili, da menda prinaša preveliko prednost.
Semenya si je v obdobju od 2010 do 2015 zaradi motnje v spolnem razvoju (DSD) že morala zmanjševati testosteron, zaradi tega se je zredila, nenehno ji je bilo slabo, imela je povišano telesno temperaturo in bolečine v trebuhu. Zdaj ocenjuje, da so jo imeli pri IAAF za poskusnega zajčka, dokler ni dobila prve bitke na CAS, je jemala tablete, saj je bila od tega odvisna njena kariera. Zdaj je Južnoafričanka, ki je prav zaradi tega razvpitega primera postala najbolj znana atletinja, odločna, da tega ne bo več ponovila (možnosti, ki so jih pri IAAF dali, so sicer kontracepcijske tablete, mesečne injekcije ali operativni poseg).
»Nisem idiot, zakaj bi jemala tablete? Sem čista atletinja, ne goljufam, naj se osredotočijo na dopinške prekrške. IAAF me ne bo prisilil k jemanju tablet ali mi preprečil biti, kdor sem. Sem ženska in atletinja svetovne ravni. Nihče na tem svetu mi ne more prepovedati, da tečem,« je jasna Semenya, ki je bila globoko prizadeta, ko so na februarskem petdnevnem zaslišanju za zaprtimi vrati predstavniki IAAF trdili, da je biološko moški, ki se identificira kot ženska.
»Z besedami ne morem opisati, kako boli, ko pravijo, da nisem ženska,« je priznala Semenya, ki je najbolj znan obraz te vojne, čeprav enako preživljata druga in tretja na 800 m z OI v Riu (finale je zavoljo tega obveljal kot ena najbolj spornih tekem v zgodovini), Francine Niyonsaba iz Burundija in Kenijka Margaret Wambui.
Pri IAAF so se na razsodbo vrhovnega sodišča, ki je razveljavil odločitev CAS o prepovedi nastopanja, že pritožili (in bili zavrnjeni), a bitka se bo nadaljevala, pri mednarodni zvezi pa tudi zgolj zamahujejo z roko, ko jim kdo omeni, da se naravne danosti v nekaterih disciplinah, športih slavijo (razpon rok Michaela Phelpsa, prednosti temnopoltih šprinterjev itd.), pri Semenyi pa se vse ustavi. Najpomembnejša delitev v športu, poudarjajo, je na moško in žensko konkurenco. A očitno le v določenih disciplinah, na 100 in 200 m lahko tečejo hiperandrogene atletinje, tudi na 3000 m in daljših tekih, tekmujejo lahko v tehničnih disciplinah, čeprav so raziskave pokazale največjo prednost prav pri metu kladiva (4,5 odstotka daljši meti) in skoku s palico (2,9 odstotka višje). In indijska šprinterka Dutee Chand, ki ima prav tako močno povišano raven testosterona in je zavoljo tega tudi bila bitko z IAAF, lahko spet mirno nastopa na 100 in 200 m, zato se toliko bolj zdi, da ima mednarodna zveza Semenyo za tarčo, ki jo želi na vsak način zrušiti. A do nadaljnjega lahko Južnoafričanka tekmuje, vse peripetije pa se v njenih rezultatih ne poznajo, pred kratkim je, denimo, na mitingu diamantne lige v Dohi dobila 30. zaporedno tekmo v teku na 800 metrov.
Deset let bo minilo, odkar se bije hud boj med Semenyo in IAAF, vse od njene zmage na svetovnem prvenstvu v Berlinu avgusta 2009. Gre za eno najbolj zapletenih, kompleksnih in tudi najbolj spornih bitk v zgodovini športa, v kateri se pri IAAF brez dvoma gibajo po zelo spolzkih tleh, gre za zelo etična vprašanja, poteze, ki grobo posegajo v zasebnost in v človekove pravice, navsezadnje so tudi pri CAS ob zadnji odločitvi, ki je podprla mednarodno zvezo, zapisali, da gre za diskriminatorna pravila, a da je diskriminacija nujna in razumna, da bi se zaščitila integriteta ženske atletike.
Kot je razvidno iz dokumentov CAS, so Semenyo takoj po zmagi v Berlinu '09 poslali na test spola, pri čemer je pri IAAF niso vprašali, ali se s tem strinja, pri 18 letih pa se tudi ni znala odzvati, kot bi se danes. »To je bil ukaz, ob katerem nisem imela izbire,« se je spominjala atletinja, ki je dogajanje okoli SP opisala kot najbolj ponižujočo izkušnjo v življenju. Rezultati testa nikdar niso prišli v javnost, naj pa bi Semenya imela tako ženske kot moške spolne organe, kromosom XY. In raven testosterona, ki je trikrat višji kot sicer pri ženskah, zato bi si ga morala umetno zniževati. Po pravilih IAAF naj namreč pri tekih od 400 m do milje ne bi smel presegati 5 nanomolov na liter krvi, po temeljitih analizah so ugotovili, da menda prinaša preveliko prednost.
Caster Semenya je v preteklosti že jemala tablete za znižanje ravni testosterona, zdaj je odločena, da tega ne bo storila. FOTO: Reuters
Slabost, kilogrami, vročina
Semenya si je v obdobju od 2010 do 2015 zaradi motnje v spolnem razvoju (DSD) že morala zmanjševati testosteron, zaradi tega se je zredila, nenehno ji je bilo slabo, imela je povišano telesno temperaturo in bolečine v trebuhu. Zdaj ocenjuje, da so jo imeli pri IAAF za poskusnega zajčka, dokler ni dobila prve bitke na CAS, je jemala tablete, saj je bila od tega odvisna njena kariera. Zdaj je Južnoafričanka, ki je prav zaradi tega razvpitega primera postala najbolj znana atletinja, odločna, da tega ne bo več ponovila (možnosti, ki so jih pri IAAF dali, so sicer kontracepcijske tablete, mesečne injekcije ali operativni poseg).
»Nisem idiot, zakaj bi jemala tablete? Sem čista atletinja, ne goljufam, naj se osredotočijo na dopinške prekrške. IAAF me ne bo prisilil k jemanju tablet ali mi preprečil biti, kdor sem. Sem ženska in atletinja svetovne ravni. Nihče na tem svetu mi ne more prepovedati, da tečem,« je jasna Semenya, ki je bila globoko prizadeta, ko so na februarskem petdnevnem zaslišanju za zaprtimi vrati predstavniki IAAF trdili, da je biološko moški, ki se identificira kot ženska.
»Z besedami ne morem opisati, kako boli, ko pravijo, da nisem ženska,« je priznala Semenya, ki je najbolj znan obraz te vojne, čeprav enako preživljata druga in tretja na 800 m z OI v Riu (finale je zavoljo tega obveljal kot ena najbolj spornih tekem v zgodovini), Francine Niyonsaba iz Burundija in Kenijka Margaret Wambui.
Indijka Dutee Chand (v sredini) ima prav tako naravno povišan testosteron, a lahko neovirano tekmuje, ker nastopa na 100 in 200 metrov. FOTO: Reuters
Semenya tarča IAAF
Indijka Dutee Chand (v sredini) ima prav tako naravno povišan testosteron, a lahko neovirano tekmuje, ker nastopa na 100 in 200 metrov. FOTO: Reuters
Pri IAAF so se na razsodbo vrhovnega sodišča, ki je razveljavil odločitev CAS o prepovedi nastopanja, že pritožili (in bili zavrnjeni), a bitka se bo nadaljevala, pri mednarodni zvezi pa tudi zgolj zamahujejo z roko, ko jim kdo omeni, da se naravne danosti v nekaterih disciplinah, športih slavijo (razpon rok Michaela Phelpsa, prednosti temnopoltih šprinterjev itd.), pri Semenyi pa se vse ustavi. Najpomembnejša delitev v športu, poudarjajo, je na moško in žensko konkurenco. A očitno le v določenih disciplinah, na 100 in 200 m lahko tečejo hiperandrogene atletinje, tudi na 3000 m in daljših tekih, tekmujejo lahko v tehničnih disciplinah, čeprav so raziskave pokazale največjo prednost prav pri metu kladiva (4,5 odstotka daljši meti) in skoku s palico (2,9 odstotka višje). In indijska šprinterka Dutee Chand, ki ima prav tako močno povišano raven testosterona in je zavoljo tega tudi bila bitko z IAAF, lahko spet mirno nastopa na 100 in 200 m, zato se toliko bolj zdi, da ima mednarodna zveza Semenyo za tarčo, ki jo želi na vsak način zrušiti. A do nadaljnjega lahko Južnoafričanka tekmuje, vse peripetije pa se v njenih rezultatih ne poznajo, pred kratkim je, denimo, na mitingu diamantne lige v Dohi dobila 30. zaporedno tekmo v teku na 800 metrov.
