Volčje krdelo premika zgodovinske mejnike
Belgijski QuickStep je do druge aprilske sobote zbral neverjetnih 25 zmag po zaslugi desetih različnih kolesarjev.
Odpri galerijo
Zmagoviti trenutek Nikija Terpstre na dirki po Flandriji.
V minulih sezonah sta se borila za spomladansko prevlado predvsem Peter Sagan in Greg van Avermaet, letos ni dvoma o tem, kdo je najbolj zaznamoval prvi del sezone. Naziv spomladanskega kralja tokrat ni pripadel kolesarju, zasluži si ga celotno moštvo QuickStep s spomladansko prevlado, kakršne profesionalno kolesarstvo že dolgo ni videlo.
Ko se je belgijsko podjetje QuickStep leta 1999 pridružilo takrat največji ekipi svetovnega kolesarstva Mapeiu, si tudi največji optimisti niso upali predstavljati, da bo skoraj dvajset let pozneje isto ime še vedno kraljevalo v kolesarski karavani. Največ zaslug za to ima športni direktor Patrick Lefevre, ki od leta 2003 vleče vse niti ekipe iz Wevelgema. Lefevre je znan kot nastopač, odličen, a tudi zelo neposreden govorec, predvsem pa motivator, ki zna ukrotiti tudi najbolj vroče glave, kakršnih v njegovi ekipi nikdar ni manjkalo.
Lefevre je imel srečno roko, ko je na začetku 21. stoletja priložnost ponudil Tomu Boonenu, ta pa mu je vrnil s petnajst let trajajočo izjemno kariero, v kateri je zmage na klasikah zbiral kot po tekočem traku, za nameček je s svojim ekstravagantnim slogom postal prvi »rokovski zvezdnik« kolesarstva. Ko se je lani Boonen upokojil, so se navijači QuickStepa spraševali, kako bo čarovnik na čelu njihove ekipe uspel zapolniti vrzel, ki jo je »Tommeke« pustil za seboj.
Stvari so izgledale še bolj mračno, ko je drugi največji sponzor Etixx napovedal, da se umika iz kolesarstva, Lefevre pa je moral precej skrčiti proračun. Ekipo so zapustila velika imena, kakršna so Marcel Kittel, Matteo Trentin, David de la Cruz, Dan Martin in Julien Vermote, a je Lefevre ostal povsem miren, saj je bil vnovič korak pred tekmeci. Najprej je podpisal pogodbo s podjetjem Floors, ki bo vsaj še za dve sezoni omogočilo obstoj ekipe in zvezdnikom, ki so še ostali v njegovi ekipi, zagotovil, da se ne bodo čez noč znašli na cesti.
Nato je v svoje vrste pripeljal nov rod povsem nepoznanih imen iz Španije, Kolumbije, Belgije in Nizozemske in vnovič očaral kolesarsko javnost. Že lani je »od nikoder« prišel Fernando Gaviria in v šprintu dobil etape na vseh dirkah, na katerih je štartal.Nato je letos njegovemu zgledu sledil še en mladi Kolumbijec Jose Alvaro Hodeg in dokazal, da QuickStepu tudi po slovesu Kittla in Trentina v šprintih prav nič ne manjka, podobno velja za Fabia Jakobsena in Remija Cavagno v ekipi za klasike.
Kar na papirju ne deluje spektakularno, še ne pomeni, da ni v praksi zelo učinkovito. To je QuickStep začel dokazovati že na prvih dirkah sezone v Avstraliji, Dubaju, Kolumbiji in Argentini, pravi test pripravljenosti pa so za belgijske ekipe vedno tlakovane enodnevne klasike.
Ostale ekipe v pelotonu se zanašajo na enega ali največ dva zvezdnika, ki sta nesporna kapetana ekipe. Lefevre že vrsto let zagovarja načelo, da na klasikah ne potrebuješ vodje, da bi lahko dobil dirko, potrebuješ le odličen taktični načrt in ekipni duh, v katerem se je vsak pripravljen žrtvovati za uspeh kolegov, če to zahteva od njega dogajanje na dirki. Letos so tako na prvih klasikah kot vodje skupaj nastopali Niki Terpstra, Philippe Gilbert, Zdenek Stybar in Yves Lampaert in pomlad bi se za QuickStep težko iztekla bolje.
Iz dirke v dirko je QuickStep napadal takrat, ko tega od njih ni nihče pričakoval, Petra Sagana in Grega van Avermaeta so postavili pod pritisk, po prvih dveh uspehih na klasikah Le Samyn in Dwars Door West-Vlaanderen pa so si nadeli vzdevek volčje krdelo. »Smo kot volkovi; ko nekdo zavoha kri, napademo vsi. Ni važno, kdo na koncu zmaga, takšnega ekipnega vzdušja kot pri nas ni nikjer drugje in ko gre sotekmovalcem dobro, tudi ti dobiš dodatno motivacijo. To je recept za izjemno pomlad naše ekipe,« je po zmagi na Scheldeprijsu minulo sredo razlagal Fabio Jakobsen.
QuickStep je dobil devet od enajstih belgijskih klasik to pomlad, dobili so tudi zanje najbolj pomembno, za kar je z drznim napadom na dirki po Flandriji poskrbel Niki Terpstra. Prav Terpstra je najboljši primer vpliva Patricka Lefevreja na svojo ekipo. »Niki je nekoč veljal za volka v ovčji preobleki, ki zna dirkati le zase, a ni več tako. Brez da bi pomislil, bi se Niki žrtvoval za kogar koli med nami, večkrat se tudi je, zato mu to zmago privoščim iz srca,« je razvoj Nizozemca opisal Philippe Gilbert, ki je to pomlad ostal nekoliko v senci ekipnih kolegov.
Skupno je belgijski kolektiv do 8. aprila zbral kar 25 zmag, od tega kar deset na dirkah svetovne serije. Devet različnih kolesarjev je zmagalo na štirih različnih kontinentih, četudi sezona traja šele dobre tri mesece.
Takšne pomladi v kolesarski zgodovini na največjih dirkah še ni bilo in QuickStep z novo podobo močno spominja na ekipe Mapeia z začetka devetdesetih let, ki so v kosti tekmecev vlivale strahospoštovanje. Lefevrovo volčje krdelo je lačno zmag in zdi se, da je za QuickStep meja le nebo.
Ko se je belgijsko podjetje QuickStep leta 1999 pridružilo takrat največji ekipi svetovnega kolesarstva Mapeiu, si tudi največji optimisti niso upali predstavljati, da bo skoraj dvajset let pozneje isto ime še vedno kraljevalo v kolesarski karavani. Največ zaslug za to ima športni direktor Patrick Lefevre, ki od leta 2003 vleče vse niti ekipe iz Wevelgema. Lefevre je znan kot nastopač, odličen, a tudi zelo neposreden govorec, predvsem pa motivator, ki zna ukrotiti tudi najbolj vroče glave, kakršnih v njegovi ekipi nikdar ni manjkalo.
Boonen na vrhu več kot desetletje
Lefevre je imel srečno roko, ko je na začetku 21. stoletja priložnost ponudil Tomu Boonenu, ta pa mu je vrnil s petnajst let trajajočo izjemno kariero, v kateri je zmage na klasikah zbiral kot po tekočem traku, za nameček je s svojim ekstravagantnim slogom postal prvi »rokovski zvezdnik« kolesarstva. Ko se je lani Boonen upokojil, so se navijači QuickStepa spraševali, kako bo čarovnik na čelu njihove ekipe uspel zapolniti vrzel, ki jo je »Tommeke« pustil za seboj.
Tom Boonen je bil več kot desetletje prvi zvezdnik ekipe.
Stvari so izgledale še bolj mračno, ko je drugi največji sponzor Etixx napovedal, da se umika iz kolesarstva, Lefevre pa je moral precej skrčiti proračun. Ekipo so zapustila velika imena, kakršna so Marcel Kittel, Matteo Trentin, David de la Cruz, Dan Martin in Julien Vermote, a je Lefevre ostal povsem miren, saj je bil vnovič korak pred tekmeci. Najprej je podpisal pogodbo s podjetjem Floors, ki bo vsaj še za dve sezoni omogočilo obstoj ekipe in zvezdnikom, ki so še ostali v njegovi ekipi, zagotovil, da se ne bodo čez noč znašli na cesti.
Mlada garda stopa v ospredje
Nato je v svoje vrste pripeljal nov rod povsem nepoznanih imen iz Španije, Kolumbije, Belgije in Nizozemske in vnovič očaral kolesarsko javnost. Že lani je »od nikoder« prišel Fernando Gaviria in v šprintu dobil etape na vseh dirkah, na katerih je štartal.Nato je letos njegovemu zgledu sledil še en mladi Kolumbijec Jose Alvaro Hodeg in dokazal, da QuickStepu tudi po slovesu Kittla in Trentina v šprintih prav nič ne manjka, podobno velja za Fabia Jakobsena in Remija Cavagno v ekipi za klasike.
Kar na papirju ne deluje spektakularno, še ne pomeni, da ni v praksi zelo učinkovito. To je QuickStep začel dokazovati že na prvih dirkah sezone v Avstraliji, Dubaju, Kolumbiji in Argentini, pravi test pripravljenosti pa so za belgijske ekipe vedno tlakovane enodnevne klasike.
Ostale ekipe v pelotonu se zanašajo na enega ali največ dva zvezdnika, ki sta nesporna kapetana ekipe. Lefevre že vrsto let zagovarja načelo, da na klasikah ne potrebuješ vodje, da bi lahko dobil dirko, potrebuješ le odličen taktični načrt in ekipni duh, v katerem se je vsak pripravljen žrtvovati za uspeh kolegov, če to zahteva od njega dogajanje na dirki. Letos so tako na prvih klasikah kot vodje skupaj nastopali Niki Terpstra, Philippe Gilbert, Zdenek Stybar in Yves Lampaert in pomlad bi se za QuickStep težko iztekla bolje.
QuickStepu je zmanjkala le zmaga na Pariz - Roubaixu.
Iz dirke v dirko je QuickStep napadal takrat, ko tega od njih ni nihče pričakoval, Petra Sagana in Grega van Avermaeta so postavili pod pritisk, po prvih dveh uspehih na klasikah Le Samyn in Dwars Door West-Vlaanderen pa so si nadeli vzdevek volčje krdelo. »Smo kot volkovi; ko nekdo zavoha kri, napademo vsi. Ni važno, kdo na koncu zmaga, takšnega ekipnega vzdušja kot pri nas ni nikjer drugje in ko gre sotekmovalcem dobro, tudi ti dobiš dodatno motivacijo. To je recept za izjemno pomlad naše ekipe,« je po zmagi na Scheldeprijsu minulo sredo razlagal Fabio Jakobsen.
Dirka po Flandriji za piko na i
QuickStep je dobil devet od enajstih belgijskih klasik to pomlad, dobili so tudi zanje najbolj pomembno, za kar je z drznim napadom na dirki po Flandriji poskrbel Niki Terpstra. Prav Terpstra je najboljši primer vpliva Patricka Lefevreja na svojo ekipo. »Niki je nekoč veljal za volka v ovčji preobleki, ki zna dirkati le zase, a ni več tako. Brez da bi pomislil, bi se Niki žrtvoval za kogar koli med nami, večkrat se tudi je, zato mu to zmago privoščim iz srca,« je razvoj Nizozemca opisal Philippe Gilbert, ki je to pomlad ostal nekoliko v senci ekipnih kolegov.
Skupno je belgijski kolektiv do 8. aprila zbral kar 25 zmag, od tega kar deset na dirkah svetovne serije. Devet različnih kolesarjev je zmagalo na štirih različnih kontinentih, četudi sezona traja šele dobre tri mesece.
Takšne pomladi v kolesarski zgodovini na največjih dirkah še ni bilo in QuickStep z novo podobo močno spominja na ekipe Mapeia z začetka devetdesetih let, ki so v kosti tekmecev vlivale strahospoštovanje. Lefevrovo volčje krdelo je lačno zmag in zdi se, da je za QuickStep meja le nebo.
