Ilirija je letala (pre)visoko
Odpri galerijo
Ivan Simič je pri Iliriji, ki jo je želel utrditi na slovenskem nogometnem zemljevidu, ostal sam in se umaknil. FOTO: Dejan Javornik/Delo
V senci »velikih« zgodb je ljubljanski klubski nogomet prejel neprijetno zaušnico. Nekdanji predsednik Nogometne zveze Slovenije Ivan Simič se je umaknil od projekta, ki je obetal lepše čase mestnega nogometa: da bi Ilirijo oživil in bil zgled drugim spečim mestnim velikanom. Ilirija sicer še vedno tekmuje na državni ravni v 2. SNL, toda realnost je, da bo slej ko prej njen tekmovalni domet samo še na mestni ravni. Na njej je, še preden je zajela sapo, izgubila prestižno bitko s tekmecem iz Sp. Šiške.
Ljubljani očitno ni sojeno, da bi njeni nekdanji nogometni simboli s Kodeljevega (Slovan), Viča (Svoboda), Sp. in Zg. Šiške (Ljubljana, Ilirija), nekateri so že mrknili ali so povsem na obrobju, kot so vevška Slavija, Ježica ali Krim, obudili svoj nekdanji sloves in tradicijo. Da bi ustvarjali najboljše slovenske nogometaše, kar jim zdaj niti približno ne uspeva v takem obsegu, kot jim je nekoč.
Razlogov za nogometno zaostajanje v primerjavi s soseščino zunaj slovenskih meja je več, v Ilirijinem primeru pa je vsaj eden, ki kaže na očitno neustrezno politiko, ki je povezana z lastnino. ZŠD Ilirija se je v minulih letih pod taktirko podjetnika in njenega predsednika Marjana Dermastije krčevito trudila, da bi jo iztrgala iz krempljev Mestne občine Ljubljana. Po dolgi in naporni pravni bitki so zmagali ilirijani in dobili v roke enega največjih športnih parkov v mestu. Ni jih bilo malo, ki so v tem videli pozitiven zasuk in priložnost za uresničevanje visokoletečih projektov brez vplivanja mestne ali tudi državne politike in posameznikov brez lastnega denarja.
Izvorna ideja šišenskih upornikov je bila, da bi kot dobro situirani posamezniki s podjetniškimi ambicijami, a tudi lokalpatrioti, ki nekaj dajo na tradicijo in zgodovino, z ustrezno vizijo lahko skrbeli za naravno bazo, ustvarjali prijatelje športa in zanesenjake, nazadnje tudi morda uspešne poslovne zgodbe. Toda ta zamisel, ki bi jo v bolj razvitem in družbeno odgovornem okolju gotovo lahko izpeljali in bi bila vsekakor primernejša od konkurenčne, ki jo (kljub vsemu do ljudi prijazno) uresničuje mestna oblast pod blagovno znamko Javni zavod, v katerem je vse prepleteno z »našimi« šefom in ideologiji zvestimi kadri, je bila vendarle utopična in brez kritja.
Ilirijanom, zagnanim ali kljubovalnim, se piše slabo. Vzdrževanje objektov in izvajanje vsebin (nogometnih, košarkarskih, namiznoteniških ...) je povezano z denarjem. Zasebnega je krepko premalo, vlagateljev ni videti, vrste entuziastov se redčijo in ne širijo. Celo najbogatejšega sina Ilirije, Gorana Dragića, kaj prida ne zanima usoda ZŠD Ilirija.
Brez denarja, botra ali močnejšega gospodarskega podpornika ter še bolj brez ustreznih ljudi ni mogoče uresničiti načrtov. To je ugotovil tudi trmasti in pogosto preveč zaletavi Ivan Simič, ki je predal vajeti članskega moštva društvenemu predsedniku in se tako rekoč vdal. Kot že mnogokrat doslej v nogometnih bitkah je bil premalo premeten. Ali preveč naiven. Česar ni mogoče trditi za njegovega uspešnejšega tekmeca iz Sp. Šiške in v zadnjem obdobju najbolj dejavnega poslovneža v Sloveniji Darka Klariča. V ustvarjalnem sožitju z mestno občino gradi svoj nogometni imperij. A imam pomislek. Bravo je le še en otrok v njegovem uspešnem imperiju, ki bo ugasnil tisti trenutek, ko se bo umaknil, upokojil ali prepustil vajeti drugim.
Ljubljani očitno ni sojeno, da bi njeni nekdanji nogometni simboli s Kodeljevega (Slovan), Viča (Svoboda), Sp. in Zg. Šiške (Ljubljana, Ilirija), nekateri so že mrknili ali so povsem na obrobju, kot so vevška Slavija, Ježica ali Krim, obudili svoj nekdanji sloves in tradicijo. Da bi ustvarjali najboljše slovenske nogometaše, kar jim zdaj niti približno ne uspeva v takem obsegu, kot jim je nekoč.
Razlogov za nogometno zaostajanje v primerjavi s soseščino zunaj slovenskih meja je več, v Ilirijinem primeru pa je vsaj eden, ki kaže na očitno neustrezno politiko, ki je povezana z lastnino. ZŠD Ilirija se je v minulih letih pod taktirko podjetnika in njenega predsednika Marjana Dermastije krčevito trudila, da bi jo iztrgala iz krempljev Mestne občine Ljubljana. Po dolgi in naporni pravni bitki so zmagali ilirijani in dobili v roke enega največjih športnih parkov v mestu. Ni jih bilo malo, ki so v tem videli pozitiven zasuk in priložnost za uresničevanje visokoletečih projektov brez vplivanja mestne ali tudi državne politike in posameznikov brez lastnega denarja.
Izvorna ideja šišenskih upornikov je bila, da bi kot dobro situirani posamezniki s podjetniškimi ambicijami, a tudi lokalpatrioti, ki nekaj dajo na tradicijo in zgodovino, z ustrezno vizijo lahko skrbeli za naravno bazo, ustvarjali prijatelje športa in zanesenjake, nazadnje tudi morda uspešne poslovne zgodbe. Toda ta zamisel, ki bi jo v bolj razvitem in družbeno odgovornem okolju gotovo lahko izpeljali in bi bila vsekakor primernejša od konkurenčne, ki jo (kljub vsemu do ljudi prijazno) uresničuje mestna oblast pod blagovno znamko Javni zavod, v katerem je vse prepleteno z »našimi« šefom in ideologiji zvestimi kadri, je bila vendarle utopična in brez kritja.
Ilirijanom, zagnanim ali kljubovalnim, se piše slabo. Vzdrževanje objektov in izvajanje vsebin (nogometnih, košarkarskih, namiznoteniških ...) je povezano z denarjem. Zasebnega je krepko premalo, vlagateljev ni videti, vrste entuziastov se redčijo in ne širijo. Celo najbogatejšega sina Ilirije, Gorana Dragića, kaj prida ne zanima usoda ZŠD Ilirija.
Brez denarja, botra ali močnejšega gospodarskega podpornika ter še bolj brez ustreznih ljudi ni mogoče uresničiti načrtov. To je ugotovil tudi trmasti in pogosto preveč zaletavi Ivan Simič, ki je predal vajeti članskega moštva društvenemu predsedniku in se tako rekoč vdal. Kot že mnogokrat doslej v nogometnih bitkah je bil premalo premeten. Ali preveč naiven. Česar ni mogoče trditi za njegovega uspešnejšega tekmeca iz Sp. Šiške in v zadnjem obdobju najbolj dejavnega poslovneža v Sloveniji Darka Klariča. V ustvarjalnem sožitju z mestno občino gradi svoj nogometni imperij. A imam pomislek. Bravo je le še en otrok v njegovem uspešnem imperiju, ki bo ugasnil tisti trenutek, ko se bo umaknil, upokojil ali prepustil vajeti drugim.
