Oderuške cene pozabljene, v Kijevu je čas za finale

Kijev – Težave pred finalom v Kijevu so imeli vsi. Navijači, prireditelji in nogometaši, toda ob prvem sodniškem žvižgu bo vse pozabljeno. Tudi vrtoglave cene letalskega prevoza, nočitev, vstopnic in uradnih navijaških spominkov.

Ko so navijači Reala in Liverpoola še proslavljali uvrstitev v finale, so imeli široke nasmeške tudi hotelirji v Kijevu. Cene so dvigovali celo do tri tisoč evrov za nočitev v hotelu s tremi zvezdicami, toda njihov dobiček zaradi oderuških cen bo prej ali slej izpuhtel, spomin navijačev na veliki finale nikoli. Še dodatno srečo bodo občutili zmagovalci, a tudi poraženci se bodo z veseljem spominjali že prvih pogledov na številne zastave, plakate in panoje s podobami svojih najljubših igralcev in klubskega grba, ki so opazni vse naokoli po Kijevu.

Navijači so bili jezni tudi v Londonu

In skoraj močnejše kot sam občutek po tekmi (zmagoslavni ali otožni) je nestrpno pričakovanje pred finalom, ki ga znajo pri Evropski nogometni zvezi (Uefa) unovčiti s številnimi stojnicami, nagradnimi igrami in zabavnim programom – noben spominek namreč ni zastonj, saj že zastavica z motivom finalne tekme stane deset evrov, če hočeš zraven vzeti še uradni šal, majico finala in uradni program, pa znesek kaj hitro preseže sto evrov.

Navijaških denarnic tako ne praznijo samo preračunljivi gostinci, temveč tudi marketinški oddelek Uefe, le da ta to počne bolj prefinjeno in na različnih koncih, saj so praktično vsi spominki povezani z uradnimi sponzorji.



Visoke cene nastanitev nikakor niso nov pojav. Celo v Londonu, ki ga mnogi tako radi postavljajo kot zgled vrhunske organizacije, so navijači za finale v letih 2011 in 2013 spali v več desetposteljnih sobah brez oken in brez stranišča, za kar so plačali tudi po 150 funtov za nočitev po nepozabni tekmi. Problem finala v Kijevu so kvečjemu slabe letalske povezave, saj so potrebna številna prestopanja, menjave prevoza, nekatere lete pa so zaradi preobremenjenosti kijevskega letališča Borispil celo odpovedali.

Spomin na leto 1985

Da bo finale v Kijevu, je bila ena zadnjih pomembnih odločitev nekdanjega predsednika Uefe Michela Platinija, a njegove naslednike na čelu z Aleksandrom Čeferinom skrbi predvsem varnost »na največjem posameznem športnem dogodku na svetu«. Finale lige prvakov je zaradi svoje odmevnosti vabljiva tarča terorističnih napadov, zato bo za varnost poskrbelo dodatnih pet tisoč policistov, vojakov in varnostnikov.

Skrb nikakor ni odveč, grožnje pa ne predstavljajo zgolj teroristi. Do tragedij lahko pride na športnih prireditvah, ostaja kričeč opomin finale iz leta 1985. Zakuhali so ga navijači Liverpoola, potem ko so vdrli na del tribune, kjer so bili Juventusovi navijači. Zaradi gneče in podrte betonske ograje je umrlo 39 navijačev, 600 ljudi je bilo poškodovanih. Liverpoolovi navijači bodo na finalu tudi tokrat, toda kaj takšnega je skoraj nepredstavljivo, saj s privrženci Reala nimajo neporavnanih računov. Brez izgredov pred finalom v Kijevu vendarle ni šlo, a povzročili so jih ukrajinski huligani.



Večina navijačev bo prispela danes. Kijevske gostilne jih vabijo z dodatno ponudbo sangrie za Špance in piva za Britance, eni in drugi pa iščejo predvsem senco pred vročim soncem. Organizatorji so za oba tabora pripravili posebna navijaška parka; Liverpoolovi privrženci bodo denimo v parku Ševčenko, ki pa ni v čast ambasadorja finala in nekdanjega vrhunskega napadalca Andreja Ševčenka, ampak se v njem spominjajo ukrajinskega pesnika in pisatelja Tarasa Ševčenka (1814-1861).

Goran Dragić raje v Pariz

Izgredi so malo verjetni že zato, ker so navijači obeh klubov precej spoštovanja do tekmecev pokazali na zadnjih medsebojnih tekmah pred tremi leti. Liverpoolovi privrženci so tako ob menjavi ploskali Cristianu Ronaldu, nad gostoljubnostjo mesta Beatlov pa so bili navdušeni tudi Realovi navijači in se ob koncu tekme zahvalili z vzklikanjem: »Liverpool! Liverpool! Liverpool!«

In še to – predsednik Čeferin je na finale v Kijev osebno povabil slovenskega košarkarskega zvezdnika Gorana Dragića, toda zlati kapetan je tokrat prednost dal družini. Z ženo se je odpravil v Pariz, pa čeprav mu je med vrhunskimi nogometni klubi najbolj pri srcu ravno Real.