Po slavju Zidane poskrbel za šok: Čas je za slovo

Madrid – Številni privrženci slovitega madridskega kluba si še niso oddahnili od novega zmagoslavja v nogometni ligi prvakov, že jih je pričakal šok: Zinedine Zidane se po treh zaporednih lovorikah v omenjenem uglednem tekmovanju poslavlja od Realove klopi! Francoz je najprej presenetil predsednika Florentina Pereza, nato pa tudi javnost na posebni novinarski konferenci.
Siniša Uroševič
»Dovolj je, po treh letih moštvo potrebuje spremembo,« je večkrat poudaril med srečanjem s poročevalci v prostorih novih-starih evropskih prvakov in četudi so ga tako predsednik kot tudi igralci, ko so izvedeli za to odločitev, najprej poskusili prepričati o tem, da bi vendarle še naprej ostal na klopi najuspešnejšega nogometnega kluba na svetu, so njegove besede razgrinjale trdnost in neomajnost. »Do konca življenja bom hvaležen Realu za ponujeno priložnost in sodelovanje na izjemni ravni, tudi navijaška podpora je bila vseskozi sanjska, to sem tu občutil že prej kot igralec. Vsi skupaj smo se prebijali skozi težke trenutke, tudi v tej zadnji sezoni, a na koncu bo ostal imeniten spomin. Res pa je, da dejansko moštvo po treh letih zdaj potrebuje nove metode, navzočnost drugačnega vodenja, ne gre drugače v športu, kot da se igralci seznanjajo z novostmi,« je obrazložil zdaj že nekdanji trener evropskih prvakov, ki se seveda pri priči ni mogel izogniti vprašanju o svoji trenerski prihodnosti. »Ne odhajam nikamor, kar sem tudi dejal kapetanu Sergiu Ramosu. Obrazložil sem mu, za kaj gre, občutil sem njegovo spoštovanje glede moje odločitve,« je še dejal eden od velemojstrov nogometnega igrišča in potem tudi v vlogi trenerja.

Ancelottijev učenec

Pri Realu, kjer je z žogo blestel podobno kot pred tem pri Juventusu in v času svoje kariere kajpak tudi kot udarni as francoske reprezentance, je začel delati pri drugem moštvu, sledila je pripravniška doba pri glavnem mentorju Carlu Ancelottiju. Italijan se je v Madridu veselil naslova najboljšega v ligi prvakov, že prej je postal prvi v tem izbranem tekmovanju, ki se je veselil prestižne lovorike kot igralec in tudi trener. Pozneje sta podvig za njim ponovila Pep Guardiola in – Zinedine Zidane. Slednji nikdar ni skrival hvaležnosti ob izjemnih urah skupnega dela z Ancelottijem, tudi jezikovnih ovir ni bilo, saj Francoz kot nekdanji prebivalec Torina brez težav obvlada italijanščino. Toda zadnja leta so ga približala predvsem Španiji, o tem, kakšno spoštovanje je užival pri moštvu, so potrjevale tudi včerajšnje besede igralcev, potem ko je bilo jasno, da bodo ti dobili novega trenerja. »Pisal je zgodovino s svojim delom, strastjo, vznesenostjo, predvsem pa s človeškimi vrednotami. Hvala, šef,« je na družabnem omrežju zapisal Realov in španski reprezentančni branilec Dani Carvajal, izjemno spoštljivo je ob slovesu s trenerjem govoril tudi nemški as Toni Kroos, Brazilec Marcelo pa je včeraj poudaril: »Dragi 'Zizou', zelo veliko sem se naučil, odkar si bil z nami. Užival sem na slehernem treningu …«

Lovorike, a tudi črna pika

O tem, da je bil Zidane nogometaš izjemne kakovosti, sploh eden najboljših v zgodovini najbolj razširjene igre z žogo, niti med stroko niti med navijači ni bilo nikdar dvomov. Francijo je odpeljal k zgodovinskemu prvemu naslovu najboljše na svetu, k zmagi s 3:0 v pariškem finalu proti Braziliji, julija 1998, je takrat prispeval dva gola. Blestel je tudi v belo-črnem dresu Juventusa, nove mejnike zarisoval pri najbolj cenjenem nogometnem klubu na svetu v Madridu. Pripadal je tistemu »galaktičnemu moštvu«, takrat zbiral lovorike skupaj s Portugalcem Figom, Brazilcem Ronaldom, Angležem Davidom Beckhamom in domačim fantom Raulom. Njegov učinek na igrišču je iz tedna v tedne navduševal občinstvo na Bernabeuu, omenjeni lovoriki svetovnega prvaka je dodal tudi tisto za evropski naslov. Francija je postala prva reprezentanca po Nemčiji, ki je združila naslova tako na šampionatu stare celine kot sveta. »Elfu« se je to posrečilo v letih 1972 in 1974, »Les Bleus« so bili nepremagljivi 1998 in 2000. Nevihta se ga je lotila le tistega julijskega večera v Berlinu, leta 2006, ko je na provokacijo italijanskega tekmeca Marca Materazzija v finalu odgovoril z grobim prekrškom in ob rdečem kartonu s predčasnim odhodom z igrišča. Ostala je črna pika, a pozneje so sledili tudi novi uspehi. Nazadnje z nepozabnimi finalnimi predstavami lige prvakov v Milanu, Cardiffu in Kijevu …