V nadaljevanju preberite:
Če kaj, potem je svetovno prvenstvo v Katarju dokaz, da je nogomet postal že skoraj robotski šport z nastavki finomehanike. Toliko atletike, mišic, hitrosti, sledenja algoritmom in podobnosti med igralci ter obenem odsotnosti dvobojev na največji globalni nogometni sceni še nikoli nismo videli. Zato so – v času nasilnega brušenja robov – nogometaši z izstopajočo osebnostjo, ljudje, ki imajo kaj povedati, igralci z zgodbo še toliko bolj pogrešani. Kritično ogrožena vrsta.
Zelo podobno velja za moderni slovenski nogomet. Ta je, na reprezentančni in na klubski ravni, v zadnjih letih na pogon, milo rečeno, dvomljive selekcije, zakulisnih iger in kruhoborstva postal predvidljiv, mehek, dolgočasen, sterilen; priden. In zato tudi nekonkurenčen. Tako iz svetovnega kot slovenskega nogometa je, tu je svoje dodal razmah informacijske tehnologije, ki je izpraznil igrišča in razčetveril tako pozornost kot naravno socialno pedagogiko, izginila ulica. Primarnost. Današnji vrhunski nogomet vse bolj spominja na računalniške igre – namesto da bi bilo obratno.
Tudi zato so posamezniki, ki jih selekcijska uravnilovka, kljub neštetim poskusom, seveda, ni uokvirila, pa jim je vseeno uspelo, tako pomembni. Ker so, da, kritično ogrožena vrsta. Ker so živi fosili in predstavljajo stik – arheologija v živo – s starim svetom. Ker nam, starim nogometnim romantikom, ki se nismo sposobni odreči magičnemu mišljenju, ponujajo zatočišče spomina. Nam omogočajo nadaljevanje mladosti na stopnicah.
In tam zunaj, če govorimo le o domačih zelenicah, je moderno nogometno tektoniko preživel en sam nogometaš, en sam človek. Dvaintridesetletni Ljubljančan, Vičan, Mustafa Nukić je poslednji nogometni uličar. Živi fosil. Preživelec. Osebnost. In nikakor ne zgolj v kontekstu nogometa, ki je v njegovi življenjski zgodbi le – parabola.
