Rok K., kako (ne)videti talenta?
Mariborčan, ki je na levi strani Drave igral le na Ptuju.
Odpri galerijo
Rok Kronaveter je bil edini strelec pri zadnji odmevnejši zmagi Slovenije. Zadel je oktobra 2016 proti Slovaški. Foto AFP
Ob pogledu na slovensko nogometno reprezentanco in njeno igro je tudi analfabetom jasno, da je v njej premalo igralcev s presežno vrednostjo, igralcev, ki lahko odločijo tekmo z eno samo potezo.
Naj osvežimo spomin. Kdaj je Slovenija nazadnje premagala kakšno višjeuvrščeno reprezentanco na lestvici FIFA in z večjim ugledom? To je bilo 8. oktobra leta 2016, ko je v Stožicah padla Slovaška. Slovenija je bila tedaj 53., Slovaška 26., zdaj je Slovenija 61., Slovaška 32. Strelec gola je bil Rok Kronaveter v 74. minuti, potem ko je le dve minuti prej vstopil v igro. Še malo o paradoksu. Zamenjal je Jasmina Kurtića.
Nemara prav ta menjava in profil igralcev odražata zablode slovenskega reprezentančnega nogometa v tem desetletju in tudi klubskega. Kurtić – mimogrede, v Italiji vrhunsko igra svojo vlogo – je že domala sedem let nepogrešljivi član reprezentance in je zbral že 50 nastopov, Kronaveter je imel le preblisk, ki mu je prinesel štiri nastope za slovensko reprezentanco. Kurtić in Kronaveter seveda nista primerljiva igralca po mojstrovinah ali vlogah na igrišču, toda na nek način odražata miselnost slovenskih selektorjev ali stroke, ki ima težave s prepoznavo dodane vrednosti in predvsem z igralci, ki se prebijajo zunaj ustaljenega sistema in mimo pravil.
Mojstri so bili večni problem slovenskih trenerjev, enega na igrišču in s pooblaščeno vlogo so praviloma še "prebavili".
Mojstri so bili večni problem slovenskih trenerjev, enega na igrišču in s pooblaščeno vlogo so praviloma še »prebavili«, če so imeli dva, kaj šele tri, so že iskali taktične rešitve in sisteme. Po katerih bi umetniki v trenutku dobili naziv igralcev, ki konceptualno ali značajsko ne sodijo v moštvo, ker da ne premorejo tradicionalnih vrednot, kot so delavnost, železna volja, srčnost. Da so še počasni ali neprilagodljivi in so lahko le džokerji. Hitro so opustili možnost, da bi morda poskušali uglasiti orkester z najboljšimi. V tem so si bili kljub svojimi strokovnimi razlikami podobni, če ne enaki, prav vsi selektorji, od Zdenka Verdenika, do Srečka Katanca, Braneta Oblaka ali Matjaža Keka. Zlatko Zahović ni sodil v Verdenikov koncept, Katanec je vselej pazil, da ob Zahoviću na igrišču ni bil še kakšen mojster (ali Milenko Ačimović ali Sebastjan Cimerotič, kakšnega pa tudi zanalašč ni poklical), Oblak je zaščitil Milenka Ačimovića, Kek je imel le Valterja Birso, zdaj ima le Josipa Iličića, medtem ko je Kevina Kampla že prej prečrtal.
Toda izvirni greh ni v selektorjih, marveč v klubskih ustvarjalcih igralcev oziroma oblikovalcih moštev. Kronaveter, otrok mariborskega Železničarja, ki nikoli ni igral za Maribor vse do izbruha v Olimpijinem dresu po vrnitvi v 1. SNL leta 2015, ni bil, na primer, na Zahovićevem seznamu. Pri čemer je ključni mariborski arhitekt prezrl Kronavetra tudi na začetku svojega direktorovanja, ko si je obetavni zvezni igralec za uveljavljanje izbral ptujski Dravo. In zanimivo, tedaj tudi Kronaveter sploh ni pomišljal (deloma tudi zaradi slabih nasvetov menedžerjev) na možnost odhoda v Ljudski vrt, s čimer je že tedaj dal vedeti, da je neprilagojen, svojeglav, trmast v svojem prav in še čem. Skratka, da je nogometaš zunaj okvirjev, ki bi jih želeli imeti trenerji.
Škoda, Kronaveter je še en zamujeni talent, ki se nikjer ni uveljavil bolje kot pri Olimpiji. Njej ali Milanu Mandariću v zahvalo bi lahko pred domačo hišo postavil tudi skulpturo zelenega zmaja.
Naj osvežimo spomin. Kdaj je Slovenija nazadnje premagala kakšno višjeuvrščeno reprezentanco na lestvici FIFA in z večjim ugledom? To je bilo 8. oktobra leta 2016, ko je v Stožicah padla Slovaška. Slovenija je bila tedaj 53., Slovaška 26., zdaj je Slovenija 61., Slovaška 32. Strelec gola je bil Rok Kronaveter v 74. minuti, potem ko je le dve minuti prej vstopil v igro. Še malo o paradoksu. Zamenjal je Jasmina Kurtića.
Nemara prav ta menjava in profil igralcev odražata zablode slovenskega reprezentančnega nogometa v tem desetletju in tudi klubskega. Kurtić – mimogrede, v Italiji vrhunsko igra svojo vlogo – je že domala sedem let nepogrešljivi član reprezentance in je zbral že 50 nastopov, Kronaveter je imel le preblisk, ki mu je prinesel štiri nastope za slovensko reprezentanco. Kurtić in Kronaveter seveda nista primerljiva igralca po mojstrovinah ali vlogah na igrišču, toda na nek način odražata miselnost slovenskih selektorjev ali stroke, ki ima težave s prepoznavo dodane vrednosti in predvsem z igralci, ki se prebijajo zunaj ustaljenega sistema in mimo pravil.
Mojstri so bili večni problem slovenskih trenerjev, enega na igrišču in s pooblaščeno vlogo so praviloma še "prebavili".
Mojstri so bili večni problem slovenskih trenerjev, enega na igrišču in s pooblaščeno vlogo so praviloma še »prebavili«, če so imeli dva, kaj šele tri, so že iskali taktične rešitve in sisteme. Po katerih bi umetniki v trenutku dobili naziv igralcev, ki konceptualno ali značajsko ne sodijo v moštvo, ker da ne premorejo tradicionalnih vrednot, kot so delavnost, železna volja, srčnost. Da so še počasni ali neprilagodljivi in so lahko le džokerji. Hitro so opustili možnost, da bi morda poskušali uglasiti orkester z najboljšimi. V tem so si bili kljub svojimi strokovnimi razlikami podobni, če ne enaki, prav vsi selektorji, od Zdenka Verdenika, do Srečka Katanca, Braneta Oblaka ali Matjaža Keka. Zlatko Zahović ni sodil v Verdenikov koncept, Katanec je vselej pazil, da ob Zahoviću na igrišču ni bil še kakšen mojster (ali Milenko Ačimović ali Sebastjan Cimerotič, kakšnega pa tudi zanalašč ni poklical), Oblak je zaščitil Milenka Ačimovića, Kek je imel le Valterja Birso, zdaj ima le Josipa Iličića, medtem ko je Kevina Kampla že prej prečrtal.
Toda izvirni greh ni v selektorjih, marveč v klubskih ustvarjalcih igralcev oziroma oblikovalcih moštev. Kronaveter, otrok mariborskega Železničarja, ki nikoli ni igral za Maribor vse do izbruha v Olimpijinem dresu po vrnitvi v 1. SNL leta 2015, ni bil, na primer, na Zahovićevem seznamu. Pri čemer je ključni mariborski arhitekt prezrl Kronavetra tudi na začetku svojega direktorovanja, ko si je obetavni zvezni igralec za uveljavljanje izbral ptujski Dravo. In zanimivo, tedaj tudi Kronaveter sploh ni pomišljal (deloma tudi zaradi slabih nasvetov menedžerjev) na možnost odhoda v Ljudski vrt, s čimer je že tedaj dal vedeti, da je neprilagojen, svojeglav, trmast v svojem prav in še čem. Skratka, da je nogometaš zunaj okvirjev, ki bi jih želeli imeti trenerji.
Škoda, Kronaveter je še en zamujeni talent, ki se nikjer ni uveljavil bolje kot pri Olimpiji. Njej ali Milanu Mandariću v zahvalo bi lahko pred domačo hišo postavil tudi skulpturo zelenega zmaja.
