Kevinu Kamplu se prav gotovo niso tresle roke ali glas, ko je Nogometni zvezi Slovenije sporočil, da se poslavlja od slovenske reprezentance. Poslovil se je od družine, ki mu ni bila usojena in v kateri je bilo preveč otrok vzgojenih v drugačnem okolju, kot je bilo tisto, v katerem je odraščal on. Ima vrh glave drugih skrbi, še več sladkih kot grenkih.
Že ob prvem stiku s člansko reprezentančno selekcijo sta bila njegova pot in tudi njen konec tako rekoč začrtana. Kevin je že četrti nemški Slovenec, ki se mu ni posrečilo vklopiti v skupino ali družbo, kakršno si je predstavljal, ko so ga doma v krogu družine, staršev gastarbajterjev, seznanjali z domovino in pomenom domovinske zavesti. Pred njim so se z več ali manj uspeha poskušali vklopiti
Rudi Istenič, Rajko Tavčar in
Dominic Maroh. Le Tavčar med njimi ni štajerske krvi!
Prva dva iz prvega rodu
Srečka Katanca, Rudi in Rajko, sta bila tiha moža, ne vrhunska nogometaša, toda ravno dovolj uporabna, da sta zapolnila manjše vrzeli v moštvu na športni in nacionalni ravni. Bila sta tudi prijazna in nemoteča fanta, ki s svojo ambicioznostjo ne bi rušila razmerja sila v moštvu.
Bolj kot igralca mi je v spominu ostala Rudijeva prijateljica, Nemka, ki je bil zelo dobra opazovalka in poznavalka. Imela je kar izostren občutek za prepoznavanje razmerij sil v moštvu, zaradi česar so bili pogovori o tem, kdo bi moral igrati, zakaj in na kakšen način naj Katanec igra, izjemno zanimivi in prava osvežitev. Bila je jezična in je brez pomislekov kritizirala Katančeve odločitve na znameniti tekmi evropskega prvenstva v Charleroiju proti ZR Jugoslaviji (3:3). »Če bi igral Rudi, zagotovo ne bi bilo neodločeno,« je bila ostra, odločna in neposredna ob analizi tekme v bolj sproščenem ozračju.
Dominic, ki je bil odkritje
Matjaža Keka, pravzaprav ni imel veliko možnosti, da bi postal vidnejši član reprezentance zaradi svoje jezikovne ovire. Slovensko ni govoril najbolje in tudi slabo je razumel, kar je bila minimalna zahteva, da bi se lahko uglasil s preostalimi fanti ali vsaj za komunikacijo v obrambi. Pa vendar je njegov umik od reprezentance trajal kar nekaj časa.
Kampl je plačal tudi davek za svojo drugačnost in kar preveliko kakovostno razliko v nogometnem znanju v primerjavi z drugimi reprezentanti.
Več kot očitno je, da imajo Slovenci zdomci težave s prilagoditvijo v reprezentanco. Hrvati jih s svojimi zdomci nimajo!? Še najmanj težav je nogometnih, veliko več pa značajskih in vzgojnih. Zasledil sem Isteničevo mnenje, da če v sebi ne bi imel kančka balkanskega značaja, če ne bi bil ležeren in se zanašal na znano krilatico o delanju z levo roko (lako ćemo), najbrž ne bi mogel biti del reprezentance. Priznal je tudi, da bi bila z več »teamgeista« (moštvenega duha) in značilne nemške discipline Slovenija še boljša.
Kampl je dejansko plačal davek za svojo drugačnost in – tu moram biti iskren – kar preveliko kakovostno razliko v nogometnem znanju in potencialih v primerjavi z večino reprezentantov. Morda je plačal tudi davek za nesposobnost selektorjev in kolegov, da bi ga sprejeli takšnega, kot je. Čeprav ima v sebi kar precej pobalinstva, zaradi česar je šel marsikateremu veteranu v nos, in bi lahko bil prav zaradi tega morda bolj združljiv z ekipo, se slovenska zgodba zanj ni izšla.
Ampak da ne bi preveč o zarotah in razlogih. Z eno ali dvema zmagama več se o Kamplu, bivšem reprezentantu, ne bi menili.
Komentarji