Re: Fantje kličejo na pomoč!
Upokojeni komentator TV Slovenija Ivo Milovanović se je odzval na pismo Toneta Tislja o stanju v rokometni reprezentanci in očitke na račun novinarjev.
Odpri galerijo
Ivo Milovanović je dolgoletni športni komentator TV Slovenija.
FOTO: Blaž Samec
Ivo Milovanović, dolgoletni rokometni komentator nacionalne televizije, se je odzval na pismo Toneta Tislja, objavljeno v Delu 21. junija, z naslovom Fantje kličejo na pomoč! Milovanovića so najbolj zmotili Tisljevi očitki na račun novinarjev in njihovega odnosa do selektorja Veselina Vujovića. Milovanovićev odgovor objavljamo v celoti, njegova vsebina pa v ničemer ne izpričuje stališč uredništva Dela:
Na pomoč
Nisem advokat, sem pa nekdo, ki je že kar nekaj časa v najrazličnejših vlogah v rokometu, in prav zato me je še kako zmotilo pisanje trenutno rokometno brezposelnega trenerja Toneta Tislja.
Tislja spoštujem za vse, kar je naredil v slovenskem ženskem in moškem rokometu. Nisem pozabil na dva evropska naslova s Krimom in srebrno medaljo na EP. Seveda nisem pozabil, da je bil prvi moški reprezentančni selektor. Seveda tudi nisem pozabil, kdaj je to bilo. Žal čas neusmiljeno teče in počasi letnice ostajajo za vedno zapisane v zgodovini. Vse bolj so oddaljene od današnjega dne. Že dolgo me več ne zanima pogled nazaj, čeprav zgodovino in tudi statistiko izredno spoštujem, temveč samo danes in jutri.
Deloma razumem Tislja, da kliče na pomoč RZS in odgovorne na zvezi, ne razumem pa klica novinarjem. Mi nismo nikogar, tudi Tislja, izbrali za selektorja. Mi ne izbiramo igralcev, ne vodimo treningov in tekem. Spremljamo tekme in, za razliko od Tislja, v zadnjem času tudi posamezne reprezentančne treninge, se družimo s člani vodstva in igralci in se z njimi veselimo ter, če hočete, tudi jokamo. V večini primerov, takšno je moje globoko prepričanje, smo pošteni, hvalimo in kritiziramo. Nismo pa brezmadežni.
Tudi Veselin Vujović ni brezmadežen. Tako kot vsak človek ima svoj slog življenja in dela. Tiselj ima prav, da se ni naučil jezika, da je pogostokrat ob minutah odmora in tudi v uradnih pogovorih z mediji na robu dobrega okusa, vendar po mojem mnenju nikdar z namenom, da bi koga hotel žaliti ali ga ne spoštovati. Pogostokrat sem imel občutek, da ima igralce celo preveč rad, da so kot njegovi sinovi in da bi jim bi rad vcepil prepričanje zmagovalcev. Neizmerno rad zmaguje, tak je bil kot igralec in tak je tudi kot trener! Je po svoje »kockar« in to je bil tudi razlog najinega »nesporazuma«, ki pa sva ga s časom razrešila. Iz obojestranskega spoštovanja. Marsikdaj se nisem strinjal z njim, denimo, ker se je odrekel nekaterim igralcem (recimo bratoma Skube). V tem primeru nisem bil edini. Naštel bi lahko še kaj.
Brezpredmetno se je ozirati nazaj, se spraševati, kakšni so bili Vujovičevi trenerski dosežki. Od stare slave se ne da živeti! Zame je pomembno le, kaj je dosegel s slovensko reprezentanco. Ne bom ponavljal posameznih uvrstitev, bili so padci in vzponi. Zame je pomembno tudi dejstvo, da je še razširil Deničevo reprezentančno bazo in vpeljal nekaj mladeničev. In še nekaj, kar marsikomu ni všeč, za razliko od slovenskih rokometnih delavcev je znal opazno opozoriti na rokomet v Sloveniji in posledično tudi nase!
Fante, ki so med Vujovićevimi izbranci, kar dobro poznam. Res gre za sijajne, pametne fante, pravzaprav može, ki imajo svoj ponos in tudi svoje mnenje. Velika večina, rekel bi kar vsi, so materialno neodvisni od nastopanja v reprezentanci. Preprosto jim je v ponos. Ne verjamem, da kdo med njimi kliče kogarkoli na pomoč. Prej bi rekel, da se dobro zavedajo, da v kvalifikacijah za EP niso igrali kot znajo, prepričan sem, da bodo na koncu skušali doseči cilj – nastop na OI v Tokiu.
In nenazadnje, za kakšen neuspeh v zadnjem času pa gre? Slovenija je na EP s 1. mestom v kvalifikacijski skupini. Ali v vrhunskem tekmovalnem športu ne štejejo zgolj končni izidi? Čas za strokovne in tudi novinarske ocene bo zagotovo bolj primeren po januarskem EP.
Za konec, zanima me, kdo (razen Tislja) koga kliče na pomoč? Skrivati se za »neimenovanimi « je najmanj neokusno. Še bolj pa vzbuditi pozornost s »pljuvanjem« v lastno (rokometno) skledo! Morda pa pomoč potrebuje Tiselj? Jaz in moji novinarski kolegi zagotovo ne!
Ivo Milovanović
Na pomoč
Nisem advokat, sem pa nekdo, ki je že kar nekaj časa v najrazličnejših vlogah v rokometu, in prav zato me je še kako zmotilo pisanje trenutno rokometno brezposelnega trenerja Toneta Tislja.
Tislja spoštujem za vse, kar je naredil v slovenskem ženskem in moškem rokometu. Nisem pozabil na dva evropska naslova s Krimom in srebrno medaljo na EP. Seveda nisem pozabil, da je bil prvi moški reprezentančni selektor. Seveda tudi nisem pozabil, kdaj je to bilo. Žal čas neusmiljeno teče in počasi letnice ostajajo za vedno zapisane v zgodovini. Vse bolj so oddaljene od današnjega dne. Že dolgo me več ne zanima pogled nazaj, čeprav zgodovino in tudi statistiko izredno spoštujem, temveč samo danes in jutri.
Deloma razumem Tislja, da kliče na pomoč RZS in odgovorne na zvezi, ne razumem pa klica novinarjem. Mi nismo nikogar, tudi Tislja, izbrali za selektorja. Mi ne izbiramo igralcev, ne vodimo treningov in tekem. Spremljamo tekme in, za razliko od Tislja, v zadnjem času tudi posamezne reprezentančne treninge, se družimo s člani vodstva in igralci in se z njimi veselimo ter, če hočete, tudi jokamo. V večini primerov, takšno je moje globoko prepričanje, smo pošteni, hvalimo in kritiziramo. Nismo pa brezmadežni.
Tudi Veselin Vujović ni brezmadežen. Tako kot vsak človek ima svoj slog življenja in dela. Tiselj ima prav, da se ni naučil jezika, da je pogostokrat ob minutah odmora in tudi v uradnih pogovorih z mediji na robu dobrega okusa, vendar po mojem mnenju nikdar z namenom, da bi koga hotel žaliti ali ga ne spoštovati. Pogostokrat sem imel občutek, da ima igralce celo preveč rad, da so kot njegovi sinovi in da bi jim bi rad vcepil prepričanje zmagovalcev. Neizmerno rad zmaguje, tak je bil kot igralec in tak je tudi kot trener! Je po svoje »kockar« in to je bil tudi razlog najinega »nesporazuma«, ki pa sva ga s časom razrešila. Iz obojestranskega spoštovanja. Marsikdaj se nisem strinjal z njim, denimo, ker se je odrekel nekaterim igralcem (recimo bratoma Skube). V tem primeru nisem bil edini. Naštel bi lahko še kaj.
Brezpredmetno se je ozirati nazaj, se spraševati, kakšni so bili Vujovičevi trenerski dosežki. Od stare slave se ne da živeti! Zame je pomembno le, kaj je dosegel s slovensko reprezentanco. Ne bom ponavljal posameznih uvrstitev, bili so padci in vzponi. Zame je pomembno tudi dejstvo, da je še razširil Deničevo reprezentančno bazo in vpeljal nekaj mladeničev. In še nekaj, kar marsikomu ni všeč, za razliko od slovenskih rokometnih delavcev je znal opazno opozoriti na rokomet v Sloveniji in posledično tudi nase!
Fante, ki so med Vujovićevimi izbranci, kar dobro poznam. Res gre za sijajne, pametne fante, pravzaprav može, ki imajo svoj ponos in tudi svoje mnenje. Velika večina, rekel bi kar vsi, so materialno neodvisni od nastopanja v reprezentanci. Preprosto jim je v ponos. Ne verjamem, da kdo med njimi kliče kogarkoli na pomoč. Prej bi rekel, da se dobro zavedajo, da v kvalifikacijah za EP niso igrali kot znajo, prepričan sem, da bodo na koncu skušali doseči cilj – nastop na OI v Tokiu.
In nenazadnje, za kakšen neuspeh v zadnjem času pa gre? Slovenija je na EP s 1. mestom v kvalifikacijski skupini. Ali v vrhunskem tekmovalnem športu ne štejejo zgolj končni izidi? Čas za strokovne in tudi novinarske ocene bo zagotovo bolj primeren po januarskem EP.
Za konec, zanima me, kdo (razen Tislja) koga kliče na pomoč? Skrivati se za »neimenovanimi « je najmanj neokusno. Še bolj pa vzbuditi pozornost s »pljuvanjem« v lastno (rokometno) skledo! Morda pa pomoč potrebuje Tiselj? Jaz in moji novinarski kolegi zagotovo ne!
Ivo Milovanović
