Goran Ivanišević: Balkanca lahko trenira samo Balkanec

Ko sem se začela dogovarjati za intervju z Goranom Ivaniševićem, je bil povod le en – ekshibicijski dvoboj s Patrickom Rafterjem prihodnjo sredo (17.) v Umagu, ki bo seveda obujanje spominov na nepozabni wimbledonski finale 2001, s katerim je Hrvat spisal eno najbolj norih zgodb v športni zgodovini. Bil je prvi, ki je turnir osvojil, potem ko je za nastop v glavnem žrebu dobil posebno povabilo prirediteljev, saj ni bil dovolj visoko na lestvici ATP, da bi bil uvrščen neposredno (125.). Naključje je hotelo, da sem na klop v parku Aorangi, kjer igralci trenirajo, sedla z novim članom trenerskega štaba prvega igralca sveta Novaka Đokovića. »Goran je najboljši,« mi je v diktafon zavpil glavni Noletov trener Marian Vajda, ko je prišel naokoli Đoković, sta si z Ivaniševićem stisnila »kepico«, ekipa se je na treningu dobila po intervjuju za Delo.


 

Želela sem se z vami dobiti zaradi Wimbledona, Umaga in Rafterja, a vendarle morava začeti z Đokovićem. Kako se človek počuti, ko ga pokliče prvi igralec sveta? Nekoč ste celo dejali, da če pokliče Nole, je to, kot če pokliče Real Madrid.

To je poseben občutek, priznanje, potrditev, da dobro delaš kot trener in da lahko ponudiš nekaj kakovostnega. Številka 1 te ne pokliče samo zato, da te pokliče, četudi se z Noletom sicer dobro razumeva, poznava se že zelo dolgo, velikokrat sva že bila na igrišču hkrati, a na nasprotnih straneh. Zanimivo je, jasno se vidi, zakaj je prvi igralec sveta. Želel je moje videnje, z druge strani, kaj si jaz mislim o njem kot o igralcu, kaj bi lahko še izboljšal. Verjeli ali ne, celo tako dominanten igralec želi še napredovati. Vedno je namreč lahko še boljši in takšni asi težijo k temu. Boljši ko si, še boljši si želiš biti, želiš osvojiti še več. Pomembno je tudi vzdušje, ni vedno vse v forehandu, backhandu, tudi atmosfera, pozitivna norost, kot jaz rečem temu, je pomembna. Za zdaj poteka vse super, je pa zame prišlo to nekoliko nepričakovano …
 

Omenili ste pozitivno norost, ste zanjo zadolženi vi?

Za marsikaj sem zadolžen. Pomembno je tudi, da se dobro razumem z Marianom, ki je z Novakom že zelo dolgo časa. Sva na isti valovni dolžini, razmišljava podobno, hkrati se nekje najini pogledi rahlo razlikujejo.
 

Kaj vas najbolj navdušuje pri Novaku?

On je perfekcionist, človek, ki si želi vse opraviti popolno. Včasih je to dobro, včasih pa tudi ni. Pomembno je dobiti dvoboj, on pa ga želi dobiti na popoln način. Všeč mi je njegova komunikacija, kako komunicira s trenerji, s spoštovanjem. Nekateri igralci te najamejo, potem pa se sprašuješ, zakaj so te sploh pripeljali v ekipo. Nole natančno ve, zakaj pripelje koga, kaj mu lahko prineseš, on se pogovarja s tabo, te sprašuje. Kar malo sem že pozabil, kako je to. Zato pa je št. 1, zato lahko tako prevladuje. In seveda Balkan … Še vedno sem prepričan, da Balkanca lahko trenira samo Balkanec, ker se poznamo, razumemo. Balkanec lahko trenira kogarkoli, ker se mi lahko prilagodimo njim. Naša mentaliteta je lahko včasih zelo težavna. Če ga lahko razumem v nekaterih stvareh, potem pa lahko ravno pri teh.

In kakšno priznanje za hrvaški tenis. Ivan Ljubičić je v ekipi Rogerja Federerja, ki je za mnoge najboljši igralec v zgodovini, trenutna številka 1 ima vas. Gre za igralca, ki sta po številu osvojenih velikih slamov na 1. in 3. mestu zgodovinske lestvice …

To je res veliko priznanje, to pomeni, da nekaj tudi znamo. Smešno je, ker te vedno najmanj cenijo v lastni državi, najmanj te priznavajo, ampak dobro, na to sam se že navadil.

Tudi pri nas to večkrat slišimo …

Tu gre spet za to mentaliteto … Ampak evo, tu sem, veseli me, da sem tu, in iskreno povedano – uživam.

Vsi vas poznamo kot igralca, ki je na igrišču lomil loparje … Kako s tem karakterjem lahko kot trener zadržite mirnost na tribuni v najbolj živčnih trenutkih, ko loparjev več ne morete lomiti?

Ljudje me res gledajo skozi to. Tudi danes igralci lomijo loparje. Pride trenutek, ko moraš nekaj zlomiti, in lopar je edina možnost – seveda mislim to v pozitivnem smislu. Kot trener moraš biti drugačen, umirjen, pozitiven, trener je prav zato tu, da najde pravo ravnovesje. Sam sem oznako dobil skozi dvoboje, zdaj ko me vidijo, pa ugotavljalo, da sem zunaj igrišča povsem umirjen. Ne razumem, bi moral razbijati stole in podobno? Dalmatinci smo pač po naravni nekoliko bolj temperamentni in zato smo tudi posebni, zaradi tega sem dobil veliko dvobojev, a »boga mi« tudi izgubil sem jih veliko zaradi tega. Ne vem, kakšno je razmerje, a takšen pač sem. Morda bi zdaj nekatere stvari naredil drugače, ne morda, ampak gotovo, a to je preteklost, treba je gledati v prihodnost. Sem pa kot trener umirjen. Vem, da nisem jaz tisti, ki je tu pomemben, ampak je pomemben edinole igralec. Tu sem, da se najbolje opravi timsko delo, že prej sem treniral tri vrhunske igralce, z Marinom Čilićem sem osvojil OP ZDA, kar je velika stvar, višje od tega ne gre.

Kako gledate na veliko trojico Federer-Nadal-Đoković? Priča smo res posebnemu obdobju v tenisu.

Govori se, da mladi prihajajo, a mislim, da se motijo, sam tega tako ne vidim. Samo nekaj se jih je vmešalo, Andy Murray, Stan
Wawrinka, Juan Martin del Potro, Marin, sicer pa … Meni je od mladih najbolj všeč Stafanos Tsitsipas, pri njemu se vidi, da igra s srcem, seveda je tu Borna Ćorić, ki je »moj«, spremljam ga od 14. leta, gotovo bo nekoč med najboljšimi. Pri Zverevu mi nekaj manjka, Dominic Thiem pa je bodoči zmagovalec Roland-Garrosa. A trojica bo dominirala, dokler bo želela. Poglejmo samo Federerja v Parizu, več let ni igral na pesku, potem pa letos prišel do polfinala. Veliko bodo morali mladi še delati, veliko se bodo morali še naučiti, poslušati druge, preveč filozofirajo, preveč se delajo pametne, mislijo, da vedo vse, v bistvu pa ne vedo ničesar.

Čaka tenis »maček«, ko bo velika trojica končala?

Ne bi rekel, ker vendarle prihajajo mladi. Pozabil sem prej omeniti Kanadčana Felixa Auger-Aliassima in Denisa Šapovalova. So se pa ljudje navadili na to trojico, to je res, prišel bo dan, ko je ne bo več, a prišli bodo drugi, morda bodo različni igralci osvajali turnirje za veliki slam, kar bi bilo spet lahko zanimivo. V tenisu se vedno nekaj zgodi, nikdar več ne bomo imeli takšne trojice, bo pa vseeno zanimivo.

Z Noletom v drugem tednu Wimbledona ne boste, ker imate zadolžitve pred Umagom, v soboto bosta z Goranom Prpićem igrala ekshibicijo v ponovitvi prvega finala turnirja.

Imam veliko zadolžitev, za prvi teden Wimbledona sem jih nekaj še lahko prestavil, za drugega ne. Da, tudi če bo Nole igral v finalu, ne bom mogel gledati v živo, bom pa ponosen, da sem bil del tega procesa. Ampak Umag je vendarle nekaj posebnega. Tri desetletja so minila od prvega turnirja. Ne morem verjeti, kako hitro je minilo, Prpa in jaz v finalu, mislim,da bo sobotna ekshibicija zelo zanimiva. Umag je zrasel v en poseben turnir, ki ni le teniški, je veliko več od tega. Letos bo igralsko zelo močan, čeprav termin ni dober, tako da največjih zvezd ne moremo pričakovati. Upam, da bodo gledalci prepoznali kakovost in da bo tako kot lani, ko so bile tribune vseskozi polne.

Trideset let od prvega Umaga, medtem pa bo vaša tukajšnja zmaga jutri dočakala polnoletnost …

Leta tečejo, da. To je nekaj nepozabnega. Nikdar več v zgodovini ne bo tu takšno vzdušje, ponedeljek je bil, kakovost dvoboja ni bila na najvišji ravni, bil je zanimiv, a ne najboljši. Ampak celotna zgodba je bila prav posebna, zato sem izjemno vesel, da letos moj dobri prijatelj Pat prihaja k nam v Umag. Res je velika čast, da prihaja iz Avstralije samo zaradi tega. To bo zame vrhunec, po tem ne verjamem, da bom še kdaj igral ekshibicijo v Umagu. Nima smisla, to je to. Na Hrvaškem ni človeka, ki ne bi vedel, kje je bil in kaj je delal na dan, ko sem igral finale z Rafterjem. Zdaj prihaja k nam, sva starejša, počasnejša, ampak bova odigrala. Kako, ni tako pomembno, pomembno je, da pride. Kar se mene tiče, je to to. Več od tega ni mogoče. To je bil moj največji uspeh, to je dan, ko se je moje mesto Split ustavilo. Kar se je zgodilo tedaj, je nepozabno, čas se je ustavil. Z Rafterjem se sicer slišiva pogosto, dejal mi je, da trenira, bolje da res, da se ne bo osramotil. Dobro bo.

Marsikaj ste prestali, preden ste osvojili edino lovoriko za veliki slam, pred tem ste trikrat izgubili v finalu. Bi si danes sploh želeli, da se je vse skupaj razpletalo in končalo na kakršen koli drug način?

Wimbledon bi moral osvojiti že leta 1992, ko sem bil proti Andreju Agassiju absolutni favorit. Še zdaj mi ni jasno, kako sem izgubil finale 1998, ta dvoboj s Samprasom sem si pogledal milijonkrat. In ko se že vdaš, ko ti je vsega dovolj, ne le tenisa, ampak tudi življenja, se zgodi ena najbolj nenavadnih in hkrati najlepših športnih zgodb. Ne le teniških, športnih. In ne, v bistvu ne bi želel, da bi se vse skupaj pisalo na kakršen koli drug način. Še dandanes mi ni jasno, kako se je to vse skupaj lahko zgodilo, nekdo od zgoraj je vlekel niti. Nekaj dni pred Wimbledonom sem igral še zelo slabo, nikakršnih upov nisem imel pred turnirjem. Upal sem, da bom dobil kakšen dvoboja, a potem sem iz kola v kolo dobival, videl sem, da igram dobro, nisem želel govoriti, da bom zmagal, ker bi vsi mislili, da sem nor, sem pa spet začel dobivati prave občutke … Recimo, da se je to moralo zgoditi, tako je to moralo biti.

Kakšen je občutek, da ste na najstarejšem in najprestižnejšem turnirju spisali eno najbolj posebnih zgodb, ki bodo vedno imele posebno mesto v njegovi zgodovini?

Vse je bilo posebno, od wild carda, ponedeljkovega finala, ki se zdaj ne bo več ponovil zaradi strehe, tri dni polfinalni dvoboj. Zanimivo, toliko sem bil v svojem polfinalu in v vsej tej noriji, da do pred kratkim nisem imel pojma, da je Agassi v drugem polfinalu serviral za zmago proti Rafterju. Mislil sem, da je zmagal gladko, potem pa vidim to … Kot da je bilo usojeno, da se pomeriva z Rafterjem, dva dobra prijatelja, on je prav tako izgubil neumen finale proti Samprasu, jaz dva neumna …

Zakaj Slovenci nimamo tako dobrih teniški igralcev kot vi? Smo neka balkansko-germanska kombinacija značaja in delovne etike, kar bi moralo delovati …

Ha, nimate dovolj balkanskih genov … Preveč ste na germanski strani, preveč popolni ste v nekaterih stvareh. Pri nas in Srbih ima tenis večjo tradicijo, četudi ste vi imeli Mimo. Mislim, da je teniški klub Split edini na svetu, ki je dal kar štiri top 10 igralce, Nikija Pilića, Željka Franulovića, Maria Ančića in mene. Vsi smo odrasli v isti ulici … Vi pa imate skoke, smučanje, pa smo vas tudi tu s Kostelići prehiteli. Zdaj imate možnost, imate dve mladi igralki. Kajo sploh, saj je dobra, s tenisom pa se ukvarja na ultra amaterski ravni. Kaj se bo zgodilo, ko bo začela zgodbo resneje, je seveda drugo vprašanje. Sam mislim, da bo dobra, zelo dobra. Želim, da čim prej konča šolo, da začne zares, da pokaže, koliko je lahko dobra. Tudi za vas bo dobro, da dobite med posameznicami vrhunsko igralko.

Bi vi bili trener na ženski turneji?

Nekateri so mi dejali, da me vidijo na turneji WTA. Ne bi rekel ne ja ne ne. Zakaj ne v bistvu? Vse je treba poskusiti, gotovo je drugače, nisem pa imel doslej še priložnosti, da bi se konkretno o tem izjasnil.

Nepovezano vprašanje za konec. Če bi lahko igrali s katerim koli igralcem sedanjosti ali preteklosti, s kom bi želeli igrati, pa niste?

Uf. Z Nadalom sem, z Rogerjem sem. Rodom Laverjem! Namreč, če pogledate tiste lesene loparje, to je tako, kot da bi igrali s tole klopjo. In če pogledate njihove voleje, njihov občutek. Kakšni mojstri so bili to, kako so nadzorovali žogico in rad bi izkusil to teniško umetnost.