Matti Nykänen osvojil vse, kar se je osvojiti dalo

Če lahko o katerem smučarskem skakalcu zapišemo, da je legenda, je to nedvomno Matti Nykänen. Finski šampion je v osemdesetih letih na skakalnicah osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Za Delo si je februarja 2010 vzel čas za intervju, ki ga ob njegovi smrti znova objavljamo. 
Fotografija: Matti Nykänen FOTO: Martti Kainulainen/AFP
Odpri galerijo
Matti Nykänen FOTO: Martti Kainulainen/AFP

Ljubljana - V svetovnem pokalu je Matti Nykänen nanizal rekordnih 46 zmag (za primerjavo: njegov najbližji zasledovalec Adam Malysz jih ima 38), s štirimi zlatimi lovorikami (tremi posamičnimi) in eno srebrno pa je še vedno tudi skakalni kralj zimskih olimpijskih iger. Težko ponovljiv podvig se mu je posrečil leta 1988 v Calgaryju, kjer se je na vseh treh tekmah v smučarskih skokih ovenčal z naslovom olimpijskega prvaka.

Že med blestečo kariero in še zlasti po njej pa je Nykänen časopisne stolpce polnil tudi zavoljo številnih alkoholnih izpadov, toda kljub temu je pri svojih dobrih 46 letih še presenetljivo dobro videti. O tem so se lahko na lastne oči prepričali tudi mnogi njegovi oboževalci, ki so se v preteklih dneh prav zaradi njega odpravili v Žiri, kjer so se na včeraj končanih zimskih svetovnih igrah veterani med seboj merili v skokih. Najboljši skakalec vseh časov, ki predvsem s petjem letno še zmeraj zasluži krepko prek 100.000 evrov, je v četrtek privolil tudi v pogovor za Delo in se izkazal za nadvse prijetnega sogovornika.


Kako ste zadovoljni s svojim skakanjem v Žireh?


Finalni nastop na 40-metrski skakalnici je šel že v pravo smer. Da, bil je v redu, kar lahko razberete tudi z mojega obraza. Kadar sem zadovoljen s svojimi skoki, sem namreč tudi dobre volje.


Toda na prvi tekmi ste si gotovo obetali več od petega mesta, mar ne?


Če bi se hotel potegovati za eno od kolajn oziroma zmago, bi moral v Slovenijo pripotovati vsaj štiri ali celo teden dni prej, da bi bolje spoznal tukajšnjo skakalnico. Na Finskem sem namreč treniral na večji napravi, zaradi česar sem imel potem tu težave s privajanjem na nižjo zaletno hitrost. (Kljub temu si je dan zatem na manjši 29-metrski napravi priskakal tretje mesto – op. p.)


Kaj menite o škarjastem slogu, v katerem zdaj skačete tudi sami?


V njem se pač bolje počutim, ker se mi zdi varnejši od paralelnega.


Na katerega od številnih uspehov, ki ste jih dosegli med svojo bogato športno potjo, ste sami najbolj ponosni?


Vsekakor na zlate lovorike z olimpijskih iger v Calgaryju. V posebnem spominu so mi ostale že zato, ker sem tam zmagal na vseh treh tekmah.


Na ekipni preizkušnji ste takrat bili hud boj s tedanjimi Jugoslovani oziroma Slovenci.


Imeli smo srečo, da smo vsi dobro skočili, zato smo tudi zmagali.


Toda na koncu ste bili prav vi tisti, ki ste jeziček na tehtnici prevesili na stran Fincev.


Sam tega ne vidim tako. Na moštvenih tekmah namreč vlada povsem drugačno ozračje kot na posamičnih, na katerih gledaš le nase. Ni pomembno, kdo je najboljši, kajti kolajne ne osvaja posameznik, temveč moštvo. In mi smo bili takrat ekipa.


Kaj pa olimpijske igre v Sarajevu?


Bile so čudovite; tudi na njih sem izjemno užival. To, kar se je potem tam dogajalo, mislim na vojno in vse bombe, je zelo žalostno.
 

Svoj pečat ste pustili tudi v Planici, kjer ste leta 1985 s 187 in 191 metri dvakrat izboljšali svetovni rekord. Kako se spominjate tistih dni?


Ravno včeraj sem bil v Planici in si pred očmi zavrtel film rekordnega poleta (191 m). Bilo je lepo.
 

Mar še spremljate tekme v smučarskih skokih?


Da, seveda. Konec koncev so skoki še vedno moja velika ljubezen.
 

Potem ko se je še nedolgo tega vaših 46 zmag v svetovnem pokalu zdelo nedotakljivih, se je pojavil Avstrijec Gregor Schlierenzauer, ki jih ima pri dvajsetih letih že 31. Mnogi so prepričani, da vas bo prehitel. Kakšno pa je vaše mnenje o njem?


Od njega sem že dobil podpis, ki ga zdaj hranim doma. Ali me bo ujel? Če bom dočakal 150 let, bom imel več zmag od njega.
 

Kdo je vaš glavni favorit za bližnje olimpijske igre v Vancouvru?


Do začetka olimpijskih iger je še dober teden, razmerje moči se do prve tekme v Vancouvru ne bo bistveno spremenilo. Izjemno močni so Avstrijci, a bo treba resno računati tudi s posameznimi skakalci iz drugih reprezentanc. Favoritov je po mojem mnenju več. Kdor bo na dan tekme psihično močnejši, bo v veliki prednosti.
 

Kakšne možnosti pripisujete slovenskim skakalcem?


Nikogar nočem posebej izpostaviti. Težko napovem karkoli.
 

Kaj si mislite o vrnitvi Janneja Ahonena?


No, Janneju pa želim vso srečo v Vancouvru. Upam, da bo končno le osvojil posamično kolajno na olimpijskih igrah, ki mu še edina manjka v vitrini.
 

V življenju ste imeli veliko vzponov in padcev. Kako se počutite zdaj?


Srečen sem in vesel, da sem lahko skakal v Žireh.
 

Kako vam je bil všeč film »Matti – Pekel je za junake«, ki so ga pred leti posneli o vas?


Odvrnil vam bom takole: Jaz nisem avtor tega filma!
 

Kako dolgo nameravate še skakati?


Dokler bom lahko in bom v tem še užival.
 

Kje se vidite čez deset let?


To je težko vprašanje. Nanj ne znam odgovoriti.

Komentarji: