Še en teden pred odhodom se je bal, da Faka ne bo na Švedskem

Uvodni konec tedna osrednjega biatlonskega tekmovanja v poolimpijski sezoni slovenskega tabora ni osrečil. In glede na vse videno, zlasti pa posledice zdravstvenih težav udarnega aduta Jakova Faka, so presežki na ravni preteklosti tu težko uresničljivi. Glavni reprezentančni trener Uroš Velepec ostaja realen, obenem pa upa tudi na kakšen premik navzgor v prihajajočih dneh.

Že ob spoznanju, da je Fak pred nekaj več kot enim letom osvojil prvo slovensko moško biatlonsko kolajno doslej na olimpijskih igrah, je jasno, da je prav ta tekmovalec tudi tu med slovenskimi biatlonci pod najvidnejšim drobnogledom. Tako je bilo tudi ob njegovih prvih dveh nastopih na prvenstvu, v šprintu in zasledovanju. V prvo je za 17. mesto nastopil solidno, naslednji dan je v nasprotju z osebnimi pričakovanji drsel navzdol in zasledovalno tekmo sklenil 26.

»Najprej se je trudil počasi streljati in tako je kakšno sekundo preveč pustil na strelišču. Pri zadnjem postanku, ko je zgrešil dvakrat, pa je tako: če tekaško nisi na najvišji ravni pripravljenosti in izgubiš približno mesec in pol kakovostnega treninga, posledično izginja brezhibna zbranost na strelišču. Dve tako zahtevni tekmi v dveh zaporednih dneh pa sta preveč za vsakogar, ki ni prestal normalnega pripravljalnega obdobja za prvenstvo,« je umirjeno razlagal Velepec, ki smo ga v preteklosti ob spodletelih nastopih reprezentantov, zlasti pa Faka, videli že krepko bolj razočaranega kot po teh prvih dveh posamičnih preizkušnjah prvenstva na Švedskem.

Tudi smola opravila svoje

Zdaj pa je trener pravzaprav zadovoljen, da je udarni tekmovalec naše izbrane vrste za 17. mesto v šprintu in 26. v zasledovanju osvojil 39 točk in se tako močno približal prestižnemu nastopu v skupinskem štartu. »Ta bera bi morala zadostovati za vizum te izjemne tekme izbranih 30 biatloncev, verjamem pa, da bo kakšno točko še dodal na sredini 20-kilometrski preizkušnji, nakar ne bi bilo več dvomov o nedeljski udeležbi,« ostaja optimist glavni trener slovenskih biatloncev, ki pa omeni tudi smolo, ta je po Velepčevem mnenju tudi za kakšno mesto pokvarila Fakovo zasledovalno uvrstitev: »Zgodilo se mu je, da je dvakrat tekel v t. i. luknji, torej med dvema skupinama. Kadar si sam v smučini, ni nikdar preprosto. Skupina pred teboj je že ušla, če bi jo lovil, bi za dosežek brez učinka porabil preveč moči, obenem bi bilo nesmiselno čakati skupino v ozadju.«

Velepec ni hotel javno naznanjati alarma, a še dober teden pred prvenstvom je razmišljal o tem, da bi Fak ostal doma. »Moral je opraviti nekaj različnih pregledov in preiskav, če ob koncu uradno ne bi bilo zelene luči za odhod v Östersund, bi dejansko sklenil to sezono,« nam je na prizorišču dejal glavni reprezentančni trener in zapisal oceno »korektno« pod prva nastopa najboljšega slovenskega biatlonca: »Daleč je to od fantastičnega učinka, kot smo ga bili od njega vajeni na tekmovanjih v preteklosti, toda po vseh januarskih težavah in nato treningu ter psihičnem pritisku zdravniških pregledov zaenkrat v Östersundu spodobno opravlja svojo nalogo.«

Na dlani pa je še naprej boleče spoznanje o tem, da v primeru Fakovih težav na slovenski biatlonski sceni ta čas ni nikogar, ki bi se vključil v boj za najvišja mesta na mednarodni sceni. Pa sta do svetovnega prvenstva na domači Pokljuki, ko bo učinek Slovencev prav pod posebnim povečevalnim steklom, le še dve leti. Tako je tudi Klemen Bauer nekoč vidno opozarjal nase – na OI 2010 je bil 4., mesto za takrat hrvaškim reprezentantom Fakom –, zdaj v smučini ni več tako bliskovit kot nekoč. »Uvodni uvrstitvi, torej 17. in 36. mesto, zanj zdaj nista tako slabi, še vedno ostaja v zgornji polovici svetovnega biatlona, za kaj več bi moral več časa in energije žrtvovati za šport, sistemsko delo bi ga vidneje približalo najboljšim, sedanja podoba pa je kar realna,« je tudi glede Bauerja kar najbolj umirjeno na prizorišču prvenstva razmišljal prvi mož slovenske stroke.

Ukrajincu privoščil podvig

Zares pa se je nasmehnil le ob omembi senzacionalnega zmagovalca Dmitra Pidručnega. Velepec je bil namreč tri leta pri ukrajinski reprezentanci: »Dmitro je izjemen garač. Dolgo je imel težave s poškodbo hrbta, a očitno so mu jih zdaj le odpravili. Edini je bil med najboljšimi, ki je za konec na strelišču tvegal, zato si je to zmago zaslužil.«