Zanimivo je bilo opazovati Marcela Hirscherja, kralja belih strmin, zmagovalca 68 tekem za svetovni pokal, po šestem mestu na vitranškem veleslalomu. Odpel si je smuči, odvihral mimo vseh in zapustil ciljno areno. Potreboval je zrak, za hip se je moral umakniti od trušča. A se je kljub skepsi številnih vendarle vrnil in odgovarjal na novinarska vprašanja. Sezono bo as, o katerem je bil v Kranjski Gori najpogostejši pomislek, ali bo končal kariero, sklenil z rekordnim osmim velikim globusom in dvanajstim malim. Večer pred 58. Pokalom Vitranc je v pogovoru za Delo sproščeno govoril o premikanju meja, slavi in očetovski vlogi.
 

Je kdaj težko biti Marcel Hirscher?

Pridejo dnevi, ko si rečem: 'Huh, prestar sem za to!' So situacije, v katerih mi res ni najlažje, ampak to sprejemam kot del igre. Vredno je! Ker je to moja odločitev. Če mi v določenih trenutkih ne bi bilo udobno, se zavedam, da je nekaj treba spremeniti.
 

Pridejo tudi takšni, v katerih bi se radi skrili pred svetom?

Vsekakor! A to ni težko uresničiti, samo odpotujem iz Avstrije in vse je precej enostavneje. Kadar grem na prijetno večerjo z ženo in me vsakih deset minut nekdo zmoti, je zelo nadležno. Jem špagete, fotografirajo me in čez deset minut je moja večerja že na družbenih omrežjih. Ampak to so najslabše stvari, prevladujejo pozitivne.


 

Ponavadi smučarji odklanjajo medijske obveznosti dan pred tekmo. Vi ne. Dajete daljše intervjuje petnajst ur pred štartom in naslednji dan tudi zmagate, kar smo pri vas večkrat videli. Kako vam uspeva obvladati vse to?

Večinoma sem na svojem maksimumu, ko gre za tekmovanja, medijske obveznosti, podelitve oziroma javna žrebanja in vse, kar sodi zraven v tekmovalnem koncu tedna. Raje se dan pred preizkušnjo pogovarjam z novinarji, kot da po nastopu stojim dlje časa v ciljni areni, kjer me zebe in me načenja utrujenost, medtem ko sem zdaj, ko govoriva, svež. Dajem prednost temu, da si vzamem čas za novinarje – ne vsak vikend – in raje naredim en dober intervju kot deset s po tremi stavki.
 

Kakovost pred količino?

Drži.
 

Verjetno se je vaše življenje spremenilo, odkar ste postali oče. Hkrati pa ta vloga ni vplivala na vaše rezultate in kariero.

Pričakoval sem veliko spremembo, ampak eno večjih presenečenj zame je, da se pravzaprav na moji poti nič ni spremenilo. Dan ima samo 24 ur, smučanje in trening pa nista več najpomembnejša v mojem življenju. Vesel sem, da mi ob strani stoji žena Laura, ki odlično obvlada novo poglavje. Snamem klobuk pred njo.
 

Predvidevam, da manj spite. Ampak očitno imate dovolj energije, ki jo prenesete vrhunsko smučanje.

Za tisto eno minuto na progi je v redu.


 

Zdi se, da ste smučarji programirani delavci, ki greste v službo, opravite svoje naloge in greste domov. Vsak je osredotočen samo in zgolj nase, skrajni profesionalizem. Si kdaj vzamete čas za nekaj, kar ni strogo v programu?

Da bi kaj takega naredili med sezono? Ne! Vse postaja res zelo profesionalno. Naredil sem precej za ta šport, da sem ga na nek način dvignil na višjo raven. Predvsem s testiranjem opreme in materialom. Če pomislim na svoje začetke v svetovnem pokalu – takrat smo imeli morda deset parov slalomskih smuči, zdaj jih imamo trideset, kar je noro! Vendar je to hkrati nuja. Drugi tekmeci se prilagajajo okoliščinam in vsako sezono je težje. Tekmovati, še posebno v tehničnih disciplinah, ni lahka služba.
 

Večina smučarjev gre v specializacijo, vse manj je vsestranskih, kombinacija umira, tekmovalni urnik je lokacijsko nesmiseln. Če bi bili vi šef svetovnega pokala, kaj bi spremenili, da bi do izraza prišlo pravo smučarsko znanje?

Razredčil bi tekmovalni urnik, to pomeni manj preizkušenj, vendar pa takšne z več kakovosti in senzacije, kot je Kitzbühel. To bi bilo dobro za vse. Če pomislim samo na svoje serviserje, kakšne poti so morali prepotovati – enako seveda velja za mnoge druge –, vozili so se iz Åreja v Stockholm, nato še v tovarno v Altenmarkt in potem na tekmo v Bansko, vse to v dveh oziroma treh dneh. Na srečo se ni nikoli nikomur nič zgodilo, je pa to daleč od tega, da bi bilo pametno. V formuli ena imajo, denimo, več premora med dirkami, če gredo iz Amerike v Evropo. Mi tekmujemo v ZDA, pet dni pozneje pa že v Val d'Iseru, kar je neumno! Imamo čezoceanski let, ki izčrpa, jet lag, ki zahteva svoj čas, tu je še prevoz opreme ... In potem se sprašujemo, zakaj so pred božičem vsi bolni, utrujeni in ne dosegajo ravni, ki so jo sposobni. Bolj bi bilo treba razmišljati o tekmovalcih! V tem trenutku smo kot delovni konji. Če pogledamo še na druge obveznosti, kot je javni žreb, ugotovimo, da je to super stvar za gledalce, tekmovalcu pa vzame poldrugo uro časa. In to med tekmami. V Adelbodnu sem prišel v hotel ob 16. uri, imel sem pol ure, se stuširal, šel na žreb, tam porabil kar dve uri in pol, sledila je večerja, čas se je obrnil in odbilo je 21.


 

Torej ni bilo časa za kondicijsko vadbo, fizioterapijo ...

Ni bilo časa za nič! Zato včasih rečem, dajte no, to res ni prijazno do tekmovalcev. Vsak vikend si kdo poškoduje koleno, hrbet, sezone je konec. Po mojem mnenju se tudi zato dogajajo te številne poškodbe. Sprednja križna vez v kolenu, denimo, je pasivna struktura in pravzaprav daje odziv na splošno počutje.
 

Ozriva se k treningom. Večina ekip vadi z drugimi tekmeci, vi trenirate sami. Je to način, da najbolj napredujete?

Če je moj cilj doseči vrhunec v hitrosti, moram trenirati z drugimi. Tako je predvsem v obdobju, ko se sezona začne, po tekmah v Söldnu in Leviju. Takrat na primer treniram z Manuelom Fellerjem, saj je tekmovalec, ki ves čas pritiska, premika meje. Če pa se vračam k svoji ravni, nimam te potrebe, saj imam sam pri sebi občutek ali je nastop dober ali ni. Imam namreč toliko rutine skozi trening. Pomembno se mi zdi, da treniram sam, ker imam s tem najboljše razmere za testiranje. Če nas je deset na eni progi, ni možnosti za resne teste materiala.


 

Kaj menite o Žanu Kranjcu in Štefanu Hadalinu?

Oba sta izjemno dobra smučarja s fantastično tehniko, fizično sta zelo močna.
 

Kaj je bilo za vas najboljše spoznanje v tej sezoni?

Da sem močnejši, kot sem mislil, da sem. Glede na družinsko poglavje in vse drugo. Sem utrujen, ampak kar gre vse lepo naprej.
 

Tina Maze je pred velikimi tekmovanji hodila na morje, tudi zato, ker je na snegu pogrešala barvni svet, ki jo polni z energijo. Imate tudi vi kakšno podobno navado?

Nimam nobenega rituala. Pravzaprav je moj ritual ne imeti rituala. Je pa ponekod na smučiščih že pogledala ven trava, pomlad prihaja. Vedno se veselim, ko slišim ptičje petje, to je dober znak, saj pomeni, da se približujejo zadnje tekme v sezoni. Ta majhna reka pri hotelu Špik v Gozdu Martuljku me malce spomni na Sočo, reko s čudovito barvo, kamor sem hodil s kajakom. Vsako leto načrtujemo ta izlet, pa ga ne izvedemo več. Izgleda, da se staramo. Vsi moji prijatelji imajo resne službe in nimajo več časa za take dogodivščine.


 

Kako pa si napolnite baterije zdaj, ko ste v očetovski vlogi?

Pravzaprav še ne vem, a bom kmalu izvedel.
 

Koliko se veselite konca sezone?

Kdaj v preteklosti je bilo precej huje, zdaj ga čakam bolj mirno. Vsekakor pa bo lepo, ko bo konec. Vsi smo že zelo utrujeni.
 

O novi že razmišljate?

Ne še.