Od »južnjaške« navade do uspešnega posla

Tudi 17 let po upokojitvi Marijo Tul iz Lucije nekdanji sodelavci kličejo mama kave. Bila je namreč tista, ki je s svojo ekipo konec 60. let ustvarila kavo Barcaffè – z recepturo, ki jo v napitku okušamo še danes.
 

Pristop, ki je štrlel iz povprečja

V Ljubljano je prišla iz Zadra na študij živilske tehnologije. Ko se je zaposlila v Drogi, v kemijskem laboratoriju za analize surovin, si je vsako jutro v službi skuhala kavo. »Nadrejeni me je zbodel, češ, ali bomo začeli z južnjaškimi navadami. Za nas, ki smo izhajali iz živilske tehnologije, je bilo pomembno, kaj okušamo, vidimo in vohamo. Njemu, ki je bil inženir kemije, je bilo to tuje. A kmalu sem si izborila okušanje kave. Postali smo pozorni na kakovost izdelka. Tedanji generalni direktor Marcelo Kralj je moje videnje povsem podprl,« se Marija Tul spominja, kako je postala odgovorna za kakovost kave pri podjetju Droga.

»V tistem obdobju je bila kava draga. In pomembno je bilo zgolj to, da kava je. Toda razlike v kakovosti so bile velike,« poudari. Kemijski laboratorij, v katerem je delala, je zaposloval tri ljudi. Kmalu so se začeli širiti in odprli še razvojnega. »Na začetku smo delali vse; začimbe, čaje, kupovali smo stroje, se ukvarjali s tehnologijo ... Ko nas je bilo šest, sem prevzela odgovornost samo za kavo,« opiše širitev. Med pregledovanjem kave na terenu, po trgovinah je hitro ugotovila, da je papirnata embalaža oziroma embalaža iz poroznega celofana, v kateri je bila ročno pakirana kava, slaba in zato se je hitro kvarila.

»Najlažje je delati tako, kot delajo vsi. Mi tega nismo želeli. Vsak proizvajalec je prejel določen delež kave, ki je prišla v nekdanjo Jugoslavijo. Surovine smo imeli vsi enake. Če sem za določeno surovo kavo ugotovila, da ne ustreza našim zahtevam o kakovosti, je nisem vgradila v recepturo za Barcaffè. Takšno kavo sem pogosto zamenjala za neko drugo, ki je bila boljša, a zato smo jo dobili v manjši količini,« oriše pristop, ki ga je ubrala s svojo ekipo in je štrlel iz povprečja.
 

Ponesrečena barva embalaže

»Imeli smo svoje recepte, treba jih je bilo spreminjati, da smo dobili kakovosten izdelek. Ne, nismo se držali načela, da vse, kar dobimo, spražimo in ponudimo trgu. Zgodilo se je tudi, da smo imeli v skladišču nekaj ton kave, ampak smo ustavili proizvodnjo, ker nam je določena vrsta manjkala. Tak pristop je dvignil kakovost,« pripoveduje sogovornica, ki je bila kar 36 let odgovorna za kakovost kave. Veliko se je naučila tudi iz sodelovanja z znano blagovno znamko Illy v Trstu, s katero je sodelovala Droga.

»Imeli smo visoke zahteve glede kakovosti surovin. Konec 60. let smo začeli izdelovati tudi embalažo, ki je v uporabi še zdaj. Kupovali smo jo v Italiji. Povpraševanje po našem izdelku se je večalo,« se spominja in razkrije zanimivost – barva na embalaži se je pravzaprav ponesrečila. Zamislili so si temno rdečo, a rezultat v tiskarni je prinesel tako, kot jo poznamo še danes. Izkazala se je za prepoznavno.
 

Kupci so se prilagajali njim

Ko je začela delati v Drogi, je bilo po količini prodane kave pred njimi enajst drugih podjetij, z dvigom kakovosti pa so si izborili prednost pred vsemi. »To je bil plod vloženega truda, vlagali smo ga s sodelavci, navsezadnje tudi z nadrejenimi, saj so nam dovolili, da smo delali, kar smo si zastavili,« poudari sogovornica, hvaležna za solidarnost in razumevanje v podjetju. »Bili smo ekipa in to je najbolj pomembno. Pa ne samo med delovnim časom, tudi če je doma zbolel otrok, ni bilo problemov, ali če se je komu pokvaril avto – pomagali smo si pri vsem. Nismo imeli veliko, a bili smo bogati, ker smo imeli drug drugega.«



Kako pa so nekoč, ko je bilo precej manj komunikacijskih kanalov kot danes, prišli do kupcev in ugotovili, kaj si ti sploh želijo? »Najprej sem kave okušala sama, potem pa smo testirali zaposlene, kako zaznavajo razlike v okusu. Tisti, ki so zaznali najmanjšo vsebnost sladkorja, soli in kisline v okušani raztopini, so postali sodelavci pri degustacijah. Kupcem smo ponujali vedno boljše po svojem okusu, oni so se prilagajali nam. Ne morem trditi, da je bila naša kava najboljša, najboljša je bila namreč 50-krat dražja. Glede recepture smo se morali prilagajati tudi kupni moči odjemalcev, nismo mogli imeti kakovosti kave Illy, ki je bila tedaj vsaj petkrat dražja od naše. Ampak iz tistega, kar smo imeli na razpolago, smo skušali narediti kar največ,« pojasni. In pri tem jim je uspelo, ustvarili so kavo, ki se je po kakovosti postavila ob bok vsem takratnim na trgu.
 

Po Srednji in Južni Ameriki

Zaradi dela s kavo je pogosto potovala, največkrat po Srednji in Južni Ameriki, tudi Afriki. »V recepturi je bilo največ brazilske kave. Iz Brazilije smo dobili takšno, ki so jo pridelali samo za nas. Na vrečah je bila štampiljka levčka, ki je naznanjala nas kot naslovnika. Beseda droga ima namreč tudi v portugalskem jeziku negativen prizvok,« razkrije.

Je kdaj razmišljala o svoji blagovni znamki? »Nikoli!« izstreli. Strah bi jo bilo, da ne bi imela vpogleda v vse segmente, pravi. Pri Drogi pa je bila pristojna za enega – kakovost kave. Sebe opiše kot površno, vendar poudari, da je bila za dve področji na svoji poklicni poti perfekcionistka, to sta bili kakovost izdelka in odnosi. Prav zato jo v sodobnem času zelo moti diletantstvo; da se vsak loti vsega, stroka pa ne odgovarja za svoja dejanja in posledice. »Brez prevzemanja odgovornosti pa stvari ne gredo v pravo smer,« še opozori in mladim zaželi, naj na svoji karierni poti ostanejo zvesti sebi.