Elektrika trese cene vsako uro
Dogajanje, povezano z energenti, je verjetno tema, ki ji v zadnjem obdobju namenjamo največ pozornosti. Po eni strani je prisotna skrb glede zanesljivosti oskrbe, predvsem plina, nič manjše skrbi pa ne vzbuja visoka rast cen, ki se posledično prenaša na naraščanje vseh cen in odraža v visoki inflaciji. Medtem ko so se cene nafte umirile, cene plina in električne energije dosegajo rekordne ravni, zelo slabe so tudi napovedi za prihodnje leto. Poleg tega se za nakup tako plina kot elektrike navadno sklepajo dolgoročne pogodbe z zakupljenimi cenami, praviloma nižjimi, kot so trenutne tržne cene, tako da pravzaprav sploh nimamo točne slike, kakšne so realizirane povprečne prodajne cene.
Pri cenah električne energije je dilem celo še nekaj več. Po eni strani predvsem gospodarstvo poudarja, kako so računi za elektriko celo tri- in večkrat višji kot lani. Cene zakupa za naslednje leto se gibljejo celo okoli 500 evrov za megavatno uro, kar je desetkrat več kot še pred letom dni. Enako velja za prihodnje cene elektrike za gospodinjstva, zaradi česar je vlada sprejela sklepe o pomoči najbolj prizadetim. Po drugi strani je slišati opozorila, da pretežni del elektrike proizvedemo doma, v domačih elektrarnah, kjer se stroški niso pretirano povečali, in poraja se vprašanje, zakaj sploh tako visoke cene. Ali drugače, če so visoke prodajne cene posledica enotnega evropskega trga energije, potem bo nekdo v dobavni verigi realiziral ogromne dobičke zaradi nekajkrat višjih prodajnih cen pri skoraj enakih stroških. Ker je v Sloveniji država pretežni lastnik vseh proizvajalcev in distributerjev električne energije, se ti dobički odražajo v bilancah državnih podjetij.
Kljub splošni oceni, da se stroški električne energije v Sloveniji niso bistveno povečali, ker smo pretežno samooskrbni, ocene gibanja cen in struktura letošnje proizvodnje kažejo že v nabavnem delu precejšen dvig povprečne cene.
Ali se torej že danes res plačujejo bistveno višji stroški za porabljeno električno energije in kako to potem vpliva na povečanje dobičkov v dobavni verigi, bi državni organi lahko brez večjega truda točno ugotovili (izračunali). In v primeru dobičkov tudi našli vir za financiranje pomoči prizadetim. V primerjavi s plinom ali nafto, kjer smo v celoti vezani na uvoz, je situacija pri elektriki bistveno drugačna. Velik del povečanja cen se pač odraža v povečanem zaslužku domačih (državnih) podjetij – če so prodajne cene res zrasle bistveno bolj kot stroški proizvodnje in nabave elektrike. Ti izračuni (če jih bo kdo pripravil) sicer prav veliko ne bi pomagali subjektom, prizadetim zaradi rasti cen, in gospodarstvo se danes sooča predvsem z dilemo, ali vnaprej zakupiti elektriko po visokih cenah ali špekulirati, da bodo cene morda padle. V podjetjih morajo pač vedno gledati naprej in sprejemati poslovne odločitve glede gibanj v prihodnosti. Vseeno pa je vedno dobrodošlo tudi razumeti in poznati pretekla gibanja kot pomoč pri odločanju.
Koliko smo plačali
V tem smislu je zanimivo pogledati, kaj se je dogajalo na področju nabavnih cen in stroškov proizvodnje električne energije v letošnjem prvem polletju. Seveda nimamo podatkov, koliko so podjetja in posamezniki plačali za porabljeno elektriko, niti podatkov, koliko dobička ali izgube so ustvarila podjetja v dobavni verigi. Vseeno pa na podlagi javno dostopnih podatkov lahko ugotovimo, kolikšni so bili stroški nabave in proizvodnje za skupaj porabljenih 6600 GWh električne energije v letošnjih prvih šestih mesecih v primerjavi z lanskimi, ko smo porabili skoraj enako količino. Ocenimo torej lahko nabavni (stroškovni) vidik, vse, kar smo porabniki plačali več ali manj, pa se je odrazilo v povečanih dobičkih ali izgubah dobaviteljev ter proizvajalcev elektrike.
Na stroške električne energije je letos močno vplivala že sama sprememba strukture proizvodnje.
Najprej je seveda treba pogledati, iz katerih virov se v Sloveniji oskrbujemo z električno energijo. Na prvi sliki so na vrhu preglednice podatki o skupni domači proizvodnji in končni porabi električne energije v gigavatnih urah, s stolpci pa je prikazana struktura virov za zadnja tri leta ter prvo polletje lani in letos. Pri tem je treba navesti, da je v izračunu upoštevana samo polovica proizvodnje v nuklearni elektrarni, ker druga polovica pripada Hrvaški in se potem izvozi. Ta del (od 2500 do 3000 GWh na leto) je torej izločen iz uradnih podatkov o celotnem obsegu proizvodnje in izvoza elektrike v Sloveniji. Le tako namreč dobimo realno sliko o dogajanju v preskrbi z električno energijo.
Kot je razvidno iz slike, je bila končna poraba vsa zadnja tri leta približno enaka, nekaj nad 13.000 GWh, enaka je bila tudi v prvem polletju letos in lani. Precej več nihanj pa je pri obsegu domače proizvodnje. Tu izstopa leto 2020, ko smo doma proizvedli kar 13.300 GWh in uvozili le 7 odstotkov potrebne elektrike, medtem ko nam je je v celotnem lanskem letu zmanjkalo 17 odstotkov. Manj smo proizvedli v vseh proizvodnih agregatih, zaradi česar smo morali uvoziti skoraj 1400 GWh več ali dodatnih deset odstotkov porabe. Letos pa je slika še slabša, saj je uvoz predstavljal že četrtino vse porabe električne energije v Sloveniji. Zaradi znanih razlogov je izpadla predvsem proizvodnja v hidroelektrarnah. Te so proizvedle skoraj polovico manj glede na lansko prvo polletje. Skupaj 1300 GWh izpada hidroenergije smo deloma nadomestili s povečano proizvodnjo jedrske in termoelektrarn, a še vedno morali uvoziti precejšnje dodatne količine in s tem se je uvozna odvisnost Slovenije povečala na 25 odstotkov.
V prikazani strukturi preskrbe z električno energijo je pod »drugo« zajeta proizvodnja iz sončnih in vetrnih elektrarn, pri čemer so druge praktično zanemarljive. A tudi dogajanje v zvezi s sončnimi elektrarnami skoraj nima vpliva na prej omenjena nihanja v preskrbi in potrebe po uvozu. Delež sončne energije je v letošnjem prvem polletju znašal 2,7 odstotka celotne porabe, kar je več kot lani (2,3 odstotka), a manj kot predlanskim (2,8 odstotka). Seveda delež ni zanemarljiv, a naša energetika sloni predvsem na navedenih treh vrstah proizvodnih obratov (hidroelektrarne, jedrska elektrarna, termoelektrarne) in vsak večji izpad teh agregatov poveča uvozno odvisnost Slovenije.
Na stroške električne energije je letos močno vplivala že sama sprememba strukture proizvodnje. Električna energija iz hidroelektrarn je najcenejša in tu nam je izpadlo skoraj polovico lanske proizvodnje. Drugi pomemben element pa je gibanje cene električne energije iz uvoza. Na prvi sliki je naveden podatek o neto uvozu elektrike, torej pokrivanju primanjkljaja domače proizvodnje. Seveda je skupni uvoz precej večji, ker veliko elektrike tudi izvozimo. Letos smo je denimo uvozili 4800 GWh, a je skoraj 3000 GWh tudi izvozili, tako da je bil neto uvoz 1800 GWh ali omenjenih 25 odstotkov vse razpoložljive električne energije za porabo in tudi za pokrivanje izgub v prenosu.
Na drugi sliki je prikazano gibanje povprečnih cen uvoza in izvoza na podlagi podatkov Sursa o vrednosti blagovne menjave z električno energijo ter količinskih podatkov iz energetske bilance. Kot omenjeno, velik del izvoza predstavlja dobava polovice električne energije iz jedrske elektrarne Hrvaški po proizvodni ceni in ta del je izločen iz izračuna (predvidevamo, da se v statističnih podatkih upoštevajo dejanske mesečne vrednosti izvoza). Gibanje povprečne cene mednarodnega trgovanja z električno energijo ob navedenih predpostavkah kaže, da smo za izvoženo elektriko v povprečju dobili celo nekaj več, kot smo zanjo plačevali v uvozu.
Seveda pa slika kaže predvsem izjemno povečanje cen v zadnjih mesecih. Vsak dan sicer poslušamo informacije o trenutnih in pričakovanih tržnih cenah na eni strani ter o zakupljenih količinah po starih cenah na drugi. Podatki o uvozu in izvozu pa naj bi pokazali dejanske cene, ki smo jih v posameznem mesecu plačali za uvoženo ali dobili za izvoženo elektriko. Če so se cene še pred dvema letoma gibale okoli 40 evrov/MWh, so lani narasle na več kot 100 evrov, letos pa smo za povprečno megavatno uro v uvozu plačali 180 evrov, izvozili pa smo jo celo po več kot 200 evrov. Po navedenih podatkih smo torej za izvoženo megavatno uro dobili nekaj več in bilančno smo tako v Sloveniji za neto uvoženo elektriko v prvih petih mesecih plačali po ceni 150 evrov/MWh. To je sicer bistveno več kot nekdaj, a v povprečju vseeno manj, kot navajajo trenutne cene električne energije na mednarodnem trgu. Cene elektrike imajo namreč izjemno močna nihanja, na uro in še pogosteje, in zato je vseeno pomemben tudi podatek o realizirani povprečni ceni v nekem obdobju.
Letos smo se torej soočili z izpadom hidroenergije in posledičnim povečanjem uvoza, vzporedno pa še z visoko rastjo cen uvožene elektrike. Čeprav se v javnosti dostikrat ocenjuje, da se pretežno oskrbujemo z domačo elektriko in da se zato nabavne cene električne energije v Sloveniji ne bi smele bistveno povečati, sta navedeni dve spremembi imeli kar močan vpliv na povprečno stroškovno ceno elektrike, ki je bila na razpolago za porabo v prvem polletju v naši državi.
Na zadnji sliki je prikazana ocena povprečnih stroškovnih cen po posameznih virih razpoložljive električne energije za letošnje in lansko prvo polletje. Praviloma je najcenejša elektrika iz hidroelektrarn (lani 23 evrov/MWh v povprečju za celo leto), a je letošnja stroškovna cena skoraj dvakrat višja, ker so ob predvidoma bolj ali manj enakih stroških proizvedli skoraj pol manj elektrike. Ugodna je tudi cena iz jedrske elektrarne, ki se je letos zaradi večje proizvodnje predvidoma celo znižala. Precej višji pa je strošek proizvodnje v termoelektrarnah. Naveden je podatek za TEŠ, kjer je verjetno letos kljub povečani proizvodnji cena nekaj porasla. Tu je treba dodati še zelo pomemben podatek, da je osnovni strošek proizvodnje elektrike v Tešu mogoče okoli 25 evrov/MWh, vse preostalo pa je dodana vrednost, ki jo ob tej ceni ustvarijo v Tešu in Premogovniku Velenje. Čeprav torej megavatna ura v Tešu sicer trenutno stane več kot 100 evrov, pa tri četrtine tega predstavljajo zaslužek zaposlenih, plačilo emisijskih kuponov in obračunana amortizacija, torej dohodek, ki ostane v Sloveniji. V tej strukturi je pomembna razlika s stroškom elektrike iz uvoza – tam se celoten strošek izkazuje kot plačilo v tujino.
Ker je v Sloveniji država pretežni lastnik vseh proizvajalcev in distributerjev električne energije, se dobički odražajo v bilancah državnih podjetij.
S predzadnjim stolpcem pa je prikazana še povprečna cena elektrike iz (neto) uvoza, ki se je z lanskih 60 evrov dvignila na okoli 150 evrov/MWh. Predvsem to povečanje uvozne cene ob istočasno skoraj podvojenem uvozu in prepolovljeni hidroenergiji je letos povprečno stroškovno ceno dvignilo na okoli 86 evrov ali 67 odstotkov več, kot je po oceni znašala v prvem polletju lani.
Kljub splošni oceni, da se stroški električne energije v Sloveniji niso bistveno povečali, ker smo pretežno samooskrbni, ocene gibanja cen ter struktura letošnje proizvodnje kažejo že v nabavnem delu močan dvig povprečne cene. Vhodni stroški vse porabljene električne energije v Sloveniji so se letos tako povečali z lanskih 370 milijonov evrov v prvem polletju za dodatnih skoraj 250 milijonov, pretežno na račun uvoza. A to je samo vhodni del cene – o tem, koliko pa so potem dodatno še zaslužili (ali izgubili) proizvajalci in trgovci z oblikovanjem končne cene elektrike, za zdaj še ni na voljo javno dostopnih podatkov. Če bi izhajali samo iz povprečnih stroškov zagotovitve električne energije za letošnjo celotno porabo v Sloveniji, je vsako povečanje cen nad 70 odstotkov neupravičeno oziroma se odraža v povečanih dobičkih proizvajalcev in distributerjev. A to seveda velja za povprečje celotne porabe v državi in za dosedanja gibanja. Konkretna situacija pa je pri vsakem proizvajalcu, trgovcu ali porabniku drugačna, odvisna od virov in vnaprejšnjih zakupov ter fiksiranih cen. Še bolj so seveda odprta gibanja v prihodnje, čeprav neki takšen vpogled v energetsko bilanco in povprečne stroške vseeno omogoča nekaj dodatnih informacij.
