Intelektualna lastnina: strateški ključ do inovacij in tržnega uspeha
Od prelomnega tehnološkega napredka do ustvarjalnih del, ki očarajo našo domišljijo, ima zaščita intelektualne lastnine ključno vlogo pri spodbujanju in varovanju sadov človeške inovativnosti.
Da bi se poglobili v to zapleteno razmerje med intelektualno lastnino in inovacijami, smo se pogovarjali z mag. Simono Rataj, predstojnico organizacijske enote za strateško trženje intelektualne lastnine, in mag. Katjo Cergol, pravnico, vodjo službe na univerzi za sklepanje razvojno-raziskovalnih in licenčnih pogodb iz Pisarne za prenos znanja Univerze v Ljubljani.
Kako bi opredelili intelektualno lastnino in njeno vlogo pri spodbujanju inovativnosti?
Intelektualna lastnina (IL) ureja pravice glede lastnine, ki nastane iz človekovega intelekta oziroma razuma in omogoča inovatorjem, ustvarjalcem oziroma imetnikom pravic, da zavarujejo svoje intelektualne stvaritve pred nezakonitim kopiranjem, izkoriščanjem ali uporabo drugih brez njihovega dovoljenja. Zaščita je ključnega pomena za spodbujanje motivacije inovatorjev in ustvarjalcev, saj imajo na podlagi intelektualne lastnine pravico, da lahko iztržijo ustrezno nagrado za svoje delo in finančne vložke, zaradi česar so pripravljeni vlagati svoj čas, trud in vire v raziskave, razvoj inovativnih idej, tehnologij, izdelkov in storitev. Vsekakor lahko rečemo, da intelektualna lastnina spodbuja podjetja in posameznike k inovativnosti in ustvarjalnosti na različnih področjih, vključno z znanostjo, tehnologijo, umetnostjo, literaturo in industrijo.
Kakšne so različne vrste zaščite intelektualne lastnine na področju inovativnih zamisli in kreacij?
Poznamo različne vrste zaščite inovativnih stvaritev, in sicer s patenti, dodatnimi varstvenimi certifikati, modeli, znamkami, geografskimi označbami, avtorskimi in sorodnimi pravicami, topografijami polprevodniških vezij in žlahtniteljsko pravico ter poslovnimi skrivnostmi.
Na kratko: patent ščiti tehnične rešitve; model videz proizvoda; znamka ugled produkta, storitve ali podjetja; avtorska pravica ščiti avtorska dela; poslovna skrivnost pa zaupne informacije.
Proizvod lahko ščitimo z več kot enim načinom. Zelo plastičen primer je steklenica piva. Obliko steklenice lahko varujemo z modelom. Recepturo stekla, iz katerega je narejena steklenica, lahko ščitimo s patentom ali poslovno skrivnostjo. Enako velja za postopek izdelave same steklenice – patent ali poslovna skrivnost. Ime piva ščitimo z blagovno znamko, ki mu daje razlikovalni element in ugled. Če omenimo Laško, Union, Chimay, Leffe ali Reservoir dogs, načeloma vemo, kakšen okus piva se skriva za posamezno besedo.
Iz opisanega lahko sklepamo, da ne obstaja samo ena prava pot varovanja IL, poti oziroma strategij je več. Vsekakor pa velja, da več pravic intelektualne lastnine imamo na določenem proizvodu, bolj je ta zaščiten, saj vsaka pravica varuje določen aspekt tega proizvoda.
Kateri so po vašem mnenju ključni izzivi podjetij pri zaščiti svoje intelektualne lastnine?
Prvi je kompleksnost področja (obsega pravno, tehnično in ekonomsko področje, podjetja morajo zaposlovati strokovnjake oz. ekipo, ki pozna področje).
Drugi izzivi so stroški varstva in branjenja intelektualne lastnine (patentni stroški naraščajo s številom držav, v katerih se patent ščiti, naraščajo pa tudi z leti – pristojbine z leti naraščajo, visok strošek dobrih zastopnikov, pravni stroški ipd. ob morebitnih sporih).
Tretji so splošno sprejete strategije varovanja IL v posameznem sektorju, na katere močno vpliva tudi hitrost razvoja proizvodov ali storitev znotraj posameznega področja. V sektorjih, kjer je življenjska doba proizvodov kratka, na primer nekaj mesecev, je patentiranje manj pogosto, več poudarka se daje dizajnu (modelom), blagovnim znamkam in poslovni skrivnosti. Drugače velja za sektorje, kjer je postopek razvoja produkta res dolgotrajen, tudi zaradi različnih obsežnih raziskav, analiz in testiranj; tam je patentiranja zelo veliko (poleg poslovnih skrivnosti in blagovnih znamk). Tovrstni primer je farmacevtska industrija. V oblikovanju in modi prednjačijo modeli (dizajn), blagovne (ali storitvene) znamke ter avtorska pravica.
Kako lahko podjetja strateško izkoristijo intelektualno lastnino, da pridobijo konkurenčno prednost na trgu?
Katere so nekatere učinkovite strategije za upravljanje portfeljev intelektualne lastnine in povečanje njihove vrednosti?
Če bi morali poudariti eno, bi rekli prilagajanje glede na trg in kombinacija različnih vrst IL – razčlenitev IL in intelektualnih sredstev po segmentih.
Kar je smiselno patentirati, se patentira. Kar je smiselno varovati s poslovno skrivnostjo, se varuje s poslovno skrivnostjo. Enako velja za modele in blagovne znamke. Aktivno je treba spremljati trg in konkurenco ter potencialne kršitve. Licencirati, kar je bilo razvito v podjetju, je varovano, a ni ključna dejavnost podjetja. Jemanje licenc zunanjih lastnikov, s čimer se skrajša čas za razvoj (in ga poceni). Obstaja pa še strategija »prvi na trgu«, ki ignorira dražje oblike IL, stroške pa namenja nenehnemu hitremu razvoju novih produktov, ki so tako imenovani trendsetterji. So pa ti produkti in storitve varovani s cenejšimi oblikami, kot sta model in znamka.
Posebej bi poudarili tudi pomen domen in intelektualne lastnine. Večina podjetij posluje po spletu, prek spletne strani oziroma domene. Čeprav domena ni pravica intelektualne lastnine, pa je z njo vseeno tesno povezana. Primer: podjetje želi registrirati domeno, za katero meni, da ima pravico do nje (na primer izhaja iz imena podjetja oziroma firme), pa ugotovi, da jo že uporablja nekdo, ki s podjetjem nikakor ni povezan. Tako imamo težavo, še posebno če se ta, ki je registriral domeno, želi okoristiti na račun že uveljavljenega podjetja oziroma uveljavljene blagovne znamke. Registrirana znamka ne pomeni avtomatske pravice do uporabe istoimenske domene. Pametno je pridobiti domeno oziroma tudi preveriti obstoj morebitnih podobnih znamk drugih podjetij in se tako izogniti poznejšim težavam in stroškom.
Kako intelektualna lastnina vpliva na proces odločanja pri razvoju izdelkov in tržnih strategijah?
IL pomembno vpliva na proces razvoja in trženja izdelkov. Ko se lotevamo razvoja, je najprej smiselno in potrebno preveriti, kaj je bilo do danega trenutka že razvito, znano, uporabljeno s strani naših kolegov, konkurentov, tudi predhodnikov. Izjemen vir tehničnega znanja so patentne baze, kot je Espacenet Evropskega patentnega urada (ki je tudi prosto dostopen), v njem je več kot 70 % svetovnega tehničnega znanja. Zelo pomemben vir so tudi znanstveni in strokovni članki ter popolnoma običajen »stric Google«.
Tehnične rešitve, ki niso (več) varovane, so prosto na voljo. Za rešitve, ki so še varovane, pa je treba preveriti, kje vse varstvo IL velja. Vse oblike IL so namreč geografsko omejene, kar z drugimi besedami pomeni, da veljajo v državi, za katero smo podali prijavo varstva in kjer IL tudi vzdržujemo. Iz tega sledi tudi trženjska strategija. Svoje proizvode oz. storitve tržimo na trgih, na katerih imamo tako imenovano »svobodo poslovanja«.
Ali lahko delite nekaj uspešnih primerov, kjer je bila intelektualna lastnina učinkovito uporabljena za spodbujanje inovacij in poslovne rasti?
Seveda – primerov imamo kar nekaj. Eden dobrih primerov je Outfit 7 oziroma Talking Tom. Podjetje ima zelo dobro strategijo varovanja in branjenja IL. Prav tako so dobri primeri Krka, Lek, Roto, Domel, še več primerov pa se lahko najde med vsakoletnimi prejemniki priznanj za inovacije, ki jih podeljuje Gospodarska zbornica Slovenije v sodelovanju z Ministrstvom za gospodarstvo, turizem in šport ter SPIRIT Slovenija. Z Univerze v Ljubljani (UL) lahko predstavimo odcepljeno podjetje Elogium Probiotics, kjer so raziskovalci Biotehniške fakultete na podlagi patenta (v lasti UL) soustanovili podjetje in dobili 550.000 evrov investicije.
Kakšna so možna tveganja in premisleki za podjetja pri licenciranju ali pridobivanju intelektualne lastnine iz zunanjih virov?
Obstaja več vrst tveganj, ki izvirajo iz licenciranja oziroma pridobivanja IL. Prvo je zagotovo pravno tveganje. Obstaja možnost, da je IL, ki jo podjetje licencira ali pridobi, neveljavna oz. krši pravice drugih, kar lahko privede do pravnih sporov, izgube naložb ali negativnega vpliva na ugled podjetja. Pri licenciranju ali pridobivanju IL poznamo tudi tehnološko tveganje, in sicer da tehnologija ne doseže pričakovanih rezultatov ali da hitro »zastara«, in pa finančno tveganje, saj pridobivanje IL načeloma prinaša podjetjem visoke stroške (kot so licenčnine, pristojbine za patente, stroški pravnega svetovanja).
Pri pridobivanju IL iz zunanjih virov obstaja vrsta omejitev, ki jih lahko določajo licenčne pogodbe (omejitve glede uporabe, prilagoditve ali nadgradnje, podeljevanja podlicenc itd.), ki omejujejo jemalca licence. Na drugi strani obstaja tveganje pri podeljevanju licenc, in sicer da jemalec licence ne bo ustrezno komercializiral IL in ne bo pričakovanih prihodkov.
Treba se je zavedati teh tveganj in jih s skrbnim pravnim pregledom, pogajanji in ustreznimi pravnimi določbami zmanjšati, kolikor je seveda mogoče.
Kako se zaščita intelektualne lastnine razlikuje v različnih panogah, kot so tehnologija, farmacija ali ustvarjalna umetnost?
Sam postopek zaščite je enak za vse panoge. Se pa razlikujejo v strategijah – nekatere panoge bolj uporabljajo ofenzivne strategije (patenti so eden od prihodkovnih virov), druge defenzivne (patentiranje z namenom onemogočanja uporabe določene rešitve konkurentom). Želimo poudariti, da vsako podjetje za vsak proizvod (razred proizvodov) pripravi strategijo varovanja in trženja IL, kar pomeni, da se strategiji (ofenzivna, defenzivna) lahko uporabljata v istem podjetju kot kombinacija obeh in za različne vrste IL.
Med sektorji, kjer se na mednarodni ravni največ patentira, so: informacijska tehnologija (računalništvo), električne naprave, energija, digitalne komunikacije, medicinske tehnologije, transport in merilna tehnika. V Evropi pa si panoge sledijo takole: digitalne komunikacije, medicinska tehnologija. računalniške tehnologije, električne naprave, energija, farmacija, transport, merilna tehnika in biotehnologija.
Na področju oblikovanja (modeli) je največ modelov vloženih za orodja in stroje, v tekstilnem sektorju (moda), transportu, IKT in avdiovizualnih napravah, embalaži, zdravje/farma/kozmetika ter gradbeništvu.
Na področju znamk je največ vlog s področij raziskav in tehnologije, poslovnih storitev, zdravja, transporta, prostega časa in izobraževanja, agroživilstva ter kemikalij (kemije).
Kakšno vlogo ima intelektualna lastnina na mednarodnih trgih in kako se lahko podjetja spopadejo s kompleksnostjo globalnih zakonov o intelektualni lastnini?
Intelektualna lastnina je pomemben del razvoja in poslovanja podjetij vseh velikosti, univerz in raziskovalnih organizacij ter tudi drugih vrst organizacij. Ker podjetja poslujejo tudi zunaj meja svojih držav, je seveda treba zaščititi proizvode in storitve tudi v drugih državah, vendar je področje intelektualne lastnine mednarodno dobro urejeno in so pravice večinoma poenotene. Mednarodni sporazumi na področju IL določajo skupna pravila in postopke za registracijo, zaščito in uveljavljanje IL v različnih državah. Ti sporazumi omogočajo podjetjem lažje izvajanje pravic na mednarodni ravni, poenostavljajo postopke in zmanjšujejo administrativne ovire. Vsekakor pa je potrebno dobro poznavanje mednarodnih pravil, zato je skoraj nujna pomoč strokovnjaka na tem področju.
Najbolj se pomen varovanja in spoštovanja pravic IL pokaže, ko podjetje dobi »obvestilo« o kršitvi. Ali pa ko izgublja tržni položaj na določenem trgu zaradi (slabih) kopij in/ali nevarovanja svoje IL. Na žalost imamo kar nekaj primerov težav, ki bi se jim bilo mogoče preprostejše (in ceneje) izogniti.
Zato obstaja vrsta ukrepov, ki jih podpira EU in države ter so namenjeni večanju zavedanja o pomenu IL, usposabljanju o upravljanju IL in tudi branjenju IL znotraj Evrope. Zelo nazoren primer je pristop Evropske komisije, ki je leta 2013 umestila zahtevo za presojo možnosti varstva IL in dejansko varstvo IL v projekte, ki jih podpira Obzorje 2020. Namen je bil povečati dodano vrednost raziskav za evropska podjetja in gospodarstvo.
Kateri so nastajajoči trendi ali izzivi pri upravljanju intelektualne lastnine, zlasti v digitalni dobi?
Trend je nedvomno uvajanje unitarnega patenta in IL v odnosu do družabnih omrežij.
Izziv pa je odnos med IL in umetno inteligenco.
Zaradi vse hitrejšega tehnološkega razvoja nastaja nenehna potreba po posodobitvi pravnega okvira IL za ustrezno zaščito in upravljanje pravic.
Kako lahko podjetja najdejo ravnotežje med zaščito svoje intelektualne lastnine ter spodbujanjem sodelovanja in odprtih inovacij?
Vse te dejavnosti se povezujejo, si ne nasprotujejo. Optimalno razmerje med lastnim razvojem (in intelektualno lastnino) in sodelovanjem s partnerji lahko dosežemo z nenehnim spremljanjem trendov, trga, partnerjev, konkurence, izmenjavo informacij (ki seveda niso zaupne narave), mreženjem. Zakaj? Vsi poznamo rek »Ne odkrivajmo Amerike.« S spremljanjem aktualnega razvoja pridobivamo informacije o tako imenovanem stanju tehnike in konkurenčnih rešitvah ter lahko ocenimo, ali je naša rešitev še vedno zanimiva, boljša, učinkovitejša, cenejša. Če ni, lahko opustimo lasten razvoj, prihranimo stroške varstva IL in jih namenimo za nakup ali licenciranje partnerjeve rešitve. Ali obratno. V Sloveniji imamo podjetja, ki so z visoko kakovostjo lastnih rešitev (intelektualne lastnine) prepričala velika mednarodna podjetja, da so opustila svoj razvoj in se odločila za sodelovanje s slovenskimi podjetji.
Sodelovanje z drugimi partnerji (univerzami, inštituti in podjetji) lahko tudi pohitri razvoj – sploh kadar podjetje ne pokriva vseh kompetenc, znanj, ekspertiz, potrebnih za razvoj določenega produkta, tehnologije. V svetu je zelo aktualno skeniranje potencialnih rešitev na določene izzive podjetij. Obstajajo konkretne platforme za promocijo izzivov podjetij in iskanje rešitev, predvsem v zgodnejših fazah tehnološke pripravljenosti rešitev. Tudi slovenska podjetja že uporabljajo tovrstne storitve – bodisi se obračajo na pisarne za prenos znanja bodisi vzpostavijo spletno stran z lastnimi izzivi in pozive k oddajanju rešitev.
Je pa treba omogočiti zaposlenim, da lahko spremljajo razvoj na trgu, se povezujejo s potencialnimi partnerji, in kar je še posebej pomembno, z njimi gradijo (dober) odnos.
Kako se lahko intelektualna lastnina uporablja kot orodje za monetizacijo in ustvarjanje prihodkov poleg tradicionalne prodaje izdelkov?
Poglejmo nekaj možnosti: podjetje razvije rešitev za specifičen izziv. Pri tem je rešitev:
- ključnega pomena za podjetje, podjetje ne želi, da jo konkurenca pozna, zato jo ustrezno zaščiti (poslovna skrivnost). Prihodka iz IL ni, je pa IL konkurenčna prednost;
- pomembna za podjetje in tudi za širšo panogo, zato jo ustrezno zaščiti (lahko s patentom, lahko s poslovno skrivnostjo). Podjetje IL trži (licencira ali celo odproda) in z njo ustvari (ustvarja) prihodek;
- naključna in ni povezana z dejavnostjo podjetja, ima pa vrednost. Podjetje lahko rešitev zaščiti in jo odproda, lahko pa ustanovi novo podjetje (odcepljeno podjetje) in to IL trži preko novega podjetja. Oziroma podjetje ne nastopa na vseh trgih in zato podeli licenco za rešitev na trgih, kjer ne deluje, in s tem pridobi prihodke iz licenčne pogodbe.
V Sloveniji je zelo zastopan prvi primer, drugi precej, tretji pa zelo redko. V zadnjem primeru se pogosteje zgodi, da podjetje ne prepozna vrednosti IL in ne zazna motivacije avtorjev; posledice pa so neizkoriščena IL in/ali odločitev zaposlenih – avtorjev, da ne nadaljujejo delovnega razmerja.
Dobro upravljanje IL zahteva umestitev v strategijo podjetja, zagotavljanje ljudi, ki se ukvarjajo z ocenjevanjem potenciala, varstvom in upravljanjem IL, ter spodbujanje inovacijske kulture v podjetju, vključno z nagrajevanjem.
Kaj bi svetovali podjetnikom in podjetjem, ki želijo razviti celovito strategijo intelektualne lastnine za podporo svojih inovacijskih prizadevanj?
Menimo, da je na prvem mestu iskrena želja vodstva, da inovativnost in intelektualna lastnina postaneta ključni, sestavni del strategije podjetja. Ne zadostuje le dokument, v katerem so besede zapisane. Treba je živeti, kar govorimo. Potreben je vzor. V naslednjem koraku se je dobro ozreti okoli sebe, poiskati dobre primere v isti ali sorodni panogi. Imenovati je treba ljudi (interdisciplinarno ekipo), ki se bodo s tem področjem aktivno ukvarjali. Treba jim je omogočiti nenehen razvoj kompetenc. Postaviti je treba postopke in orodja za interno prijavo inovacij in njihovo upravljanje. Prav tako je treba zavezo inovativnosti in IL komunicirati v vse pore podjetja. O osnovah IL je treba usposobiti vse zaposlene, ki delajo na področju razvoja in izboljšav – zelo je pomembno znanje, kaj je mogoče varovati z IL, kakšni so pogoji (sploh za patentno varstvo – novost, inventivnost, uporabljivost), kaj onemogoča patentiranje, sporazumi o nerazkrivanju informacij in tako naprej.
Vsekakor je to proces, ki traja, saj s sabo potegne spremembo kulture podjetja. Ni za vse. Tisti, ki pa inovativnost, kreativnost, razvoj in intelektualno lastnino nosimo v svoji biti, pa v tem najdemo veliko navdiha in energije.
Naročnik oglasne vsebine je Mednarodni forum znanstvenoraziskovalnih farmacevtskih družb, GIZ
