Koliko odstotnih točk BDP je vredno življenje

Vlade po vsem svetu zajahale Draghijev »karkoli je potrebno«
Fotografija: Foto Jure Eržen
Odpri galerijo
Foto Jure Eržen

Ko se je pred dobrimi tremi meseci na Kitajskem pojavila nova oblika obolenja dihal, danes znana pod imenom covid-19, si najbrž nihče ni prav zares predstavljal, da bo do danes v različno strogih oblikah karantene več kot dve milijardi svetovnega prebivalstva. Prav tako pa si najbrž nihče ni predstavljal, da bo leto 2020 prineslo recesijo skoraj kataklizmičnih razsežnosti. Poskusi upočasnitve širjenja virusa bodo v prizadetih državah po najbolj optimističnih scenarijih letos odnesli okoli pet odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), po najbolj pesimističnih pa tudi več kot 20 odstotkov. Po ocenah Mednarodne organizacije za delo Ilo bi pandemija lahko odpihnila med pet in kar 25 milijoni delovnih mest. V skrajnem scenariju je to za tri milijone več, kot je uspelo finančni krizi iz leta 2008.

Vlade po svetu so predvsem s ciljem upočasniti, pa tudi v upanju ustaviti širjenje virusa, sprejele bolj ali manj rigorozne ukrepe. Na Kitajskem so oblasti na prizadetem območju uvedle popolno karanteno, vključno z zaustavitvijo proizvodnje. Ukrep je deloval. A je po drugi strani tudi odpihnil precejšen del gospodarske rasti in okoli pet milijonov delovnih mest. Vlade zahodnega sveta gredo po podobni poti, pri čemer pa z izjemo Italije, ki je prav ta teden napovedala ustavitev vse nenujne proizvodnje, poskuša večina držav pri življenju ohraniti čim več gospodarstva.
 

Velikanski krizni paketi


Pomislek je razumljiv, vprašanja pa z moralnega vidika izjemno nehvaležna. Sliši se moralno zavržno, da kdorkoli pomisli na ovrednotenje človeških življenj z odstotnimi točkami BDP. A predsednik ZDA Donald Trump je že napovedal, da bo sredi aprila znova zagnal gospodarstvo. Napoved, ki je marsikoga šokirala, je pospremil z besedami, da je »zdravilo dražje kot bolezen sama«. Podobno je še nedolgo nazaj razmišljal britanski premier Boris Johnson, ki je hotel z virusom opraviti tako, da bi se prebivalstvo prekužilo. Izolirati je nameraval le najstarejše, za katere je okužba z virusom bistveno bolj nevarna kot za mlajše. To je med zdravniki sprožilo hud upor in Johnson je bil prisiljen svojo politiko spremeniti. Zdaj so tudi Otočani primorani pretrgati socialne stike oziroma, kot se počasi uveljavlja, fizične stike. Medmrežje po drugi strani poka po šivih.

O tem, kako drastično je poskus obvladovanja novega virusa zarezal v gospodarstvo, največ pove podatek, ki je pravkar prišel iz ZDA. Število brezposelnih se je samo v tednu dni povečalo za neverjetnih tri milijone. Takšnega skoka v tako hitrem času čez lužo niso zabeležili, vse odkar zbirajo podatke, to je od leta 1967. Če v Evropi ne bi imeli socialno obarvanega modela kapitalizma, bi bila slika pri nas podobna. Na zavodih za zaposlovanje bi se hitro znašlo na milijone ljudi. V Nemčiji ocenjujejo, da je ogroženih do 1,8 milijona delovnih mest. Španska vlada rešuje okoli milijon delovnih mest. V Sloveniji je v zadnjih dveh tednih na zavodu končalo okoli 2300 novih brezposelnih.

Ob tako akutnih razmerah, ki jih je sprožila zamrznitev dobršnega dela življenja, je razumljivo, da vlade kot po tekočem traku sprejemajo enormne krizne pakete za pomoč gospodarstvu. Fiskalna pravila ne veljajo več, tudi morebitna kršenja pravil državnih pomoči so v drugem planu ali pa se spreminjajo. Evropska unija pravkar pripravlja novo regulativo za pomoč posameznim panogam. Vse za to, da bi ublažili negativne učinke boja z virusom. V ZDA bodo gospodarstvu in gospodinjstvom pomagali z neverjetnimi desetimi odstotki letnega BDP. Toliko pomoči država ni ponudila niti v zadnji finančni krizi. V Nemčiji krizni paket vrednotijo na kar 1200 milijard evrov. Španija je za pomoč gospodarstvu sprejela 200 milijard evrov težak program, kar predstavlja 20 odstotkov BDP. Na Portugalskem bodo za blaženje krize namenili štiri odstotke BDP. V Sloveniji so dosedanji ukrepi ocenjeni na okoli tri milijarde evrov oziroma okoli šest odstotkov BDP. To je sicer še vedno precej manj od stroškov, ki jih je država imela z reševanjem gospodarstva in predvsem bank v krizi, ki je izbruhnila leta 2008.

Čeprav tokratne zdravstvene in takratne finančne krize ni mogoče primerjati v njunih vzrokih, pa ju vsekakor lahko primerjamo v njunih trenutnih posledicah. Kar lahko rečemo, je, da so se vlade tokrat odzvale z odliko. Spomnimo, ko je leta 2007 začel klecati ameriški finančni sistem, se je tamkajšnja vlada zapletla v vprašanje, ali naj finančnemu sektorju pomaga in pri tem spregleda njegove grehe, ali pa vsaj koga, v opomin drugim, kaznuje. Odločila se je za slednjo možnost. Kaznovala je investicijsko banko Lehman Brothers. Posledice te odločitve, ki je bila, kot dobro vemo danes, napačna, jo okusil ves svet. Nekatere države se iz krize, ki jo je sprožil potop banke Lehman Brothers, še do danes niso izvlekle v celoti. Enako odločno so se odzvale centralne banke. Z izjemo nekaj cincanja Evropske centralne banke, ki pa je nazadnje vendarle znova napovedala obsežno odkupovanje državnih obveznic. Paket, vreden 750 milijard evrov, bo državam omogočil lažje zadolževanje. Pozitivne učinke tega tiskanja denarja že čuti Italija. Pribitki na njene obveznice so v zadnjih dneh strmoglavili.
 

Vsi ne bodo preživeli


Če primerjamo ukrepe, ki so jih doslej sprejeli po državah, ugotovimo, da imajo skupno nit: za velika podjetja države pripravljajo kreditiranje z državnimi poroštvi in financiranje socialnih prispevkov ali tudi dela plač za zaposlene, ki bi jih bila podjetja sicer prisiljena odpustiti. Manjšim podjetjem in samozaposlenim pa bodo države pomagale z neposrednimi nepovratnimi subvencijami ali prav tako s kritjem prispevkov in dela plač. Nekatere države so napovedale tudi neposredne pomoči gospodinjstvom, predvsem družinam, kjer so se starši znašli v težkem položaju zaradi zaprtja šol in vrtcev in so se morali odpovedati vsaj delu dohodka, da bi lahko skrbeli za otroke.

A kljub podobnim vodilom so države ukrepe zasnovale precej različno. V ZDA bo država vsem odraslim Američanom, ki letno ne zaslužijo več kot 75.000 dolarjev, nakazala 1200 dolarjev, njihovim otrokom pa 500 dolarjev. Skupaj bo to državo stalo več kot 300 milijard dolarjev. Manjšim podjetjem bodo na voljo posojila do višine deset milijonov evrov, pri čemer država obljublja odpis dela dolga, če podjetja ne bodo odpuščala do konca junija. Posebne posojilne linije je država oblikovala tudi za bolj prizadete panoge, kot je na primer letalstvo. Tisti, ki so v tej krizi ostali brez dela, bodo dobili dodatnih 600 dolarjev pomoči na teden za obdobje štirih mesecev.

V Nemčiji se poskušajo z enkratnimi nepovratnimi subvencijami za samostojne podjetnike in podjetja z do deset zaposlenimi izogniti pretirani birokraciji. Odvisno od števila zaposlenih bodo podjetja prejela med 9000 in 15.000 evri nepovratnih sredstev. Večja podjetja lahko računajo na neomejena posojila, za katera bo v 90 odstotkih jamčila država, in na izdatno financiranje skrajšanega delovnega časa. Država bo prevzela najmanj 60-odstotno financiranje izpadlega dohodka zaposlenih v tem ukrepu. Hkrati so nekatere zvezne dežele napovedale še dodatne finančne pomoči za podjetja z do 50 zaposlenimi, ki si, na primer na Bavarskem, lahko obetajo do 30.000 evrov nepovratnih sredstev.

A vsi s finančno bazuko, ki jo je napovedala nemška vlada, niso zadovoljni. V združenju srednje velikih podjetij, kamor so vključeni predvsem različni trgovci, opozarjajo, da so jim zaradi zapovedanega zaprtja prihodki presahnili čez noč, medtem ko imajo še vedno fiksne stroške z najemninami, elektriko, davki in drugimi dajatvami. »Česa takšnega še nismo doživljali,« je dejal predsednik združenja Eckhard Schwarzer in opozoril, da so nekateri njihovi člani že danes v likvidnostnih težavah. »Ne bodo več dolgo zdržali, in pri tem govorimo o dnevih, in ne o tednih,« je še dejal in vlado pozval, naj podjetjem pomaga z neposrednim financiranjem, in to v čim krajšem možnem času.

To priča o tem, v kako različnih eksistenčnih težavah so se znašla podjetja iz različnih panog in dokazuje, kako pomembno je, da vlade ukrepe sprejemajo hitro in tudi prilagojeno posamezni panogi ali velikosti podjetij. Italijanska vlada je, na primer, že sprejela 130 milijonov evrov vredno pomoč zaposlenim in podjetjem v turizmu in kulturi. Zaradi bojazni, da bi upniki med krizo v stečaje pahnili mnoga podjetja, ki so čez noč ostala brez vsakršnih dohodkov, bodo številne države zamrznile stečajne in izvršilne postopke. Med drugim tudi Nemčija.

V Španiji podjetja največ upov polagajo v ukrep začasnega odpuščanja ljudi. Po tem ukrepu bo država v celoti prevzela stroške, ki jih ima podjetje z delavci. Vlada Janeza Janše je z uvedbo praktično 100-odstotnega financiranja čakanja na delo na domu sprejela podoben ukrep. Zaposleni bodo v Španiji sicer še vedno zavedeni v socialna zavarovanja pri podjetju, vendar pa bo njihove stroške pokrila država. Podjetja bodo lahko odpuščala, ne da bi morala izplačati odpravnine, zaposleni pa bodo dobili pomoč za brezposelne. Španska vlada ocenjuje, da bo v ta ukrep vključenih kar okoli milijon zaposlenih. Avtomobilska industrija (Renault, Seat, Volkswagen, Nissan ...) je samo v minulem tednu začasno odpustila okoli 40.000 delavcev.

Najbolj pa je na udaru turizem, s katerim Španija ustvari kar okoli 15 odstotkov BDP. V industriji se bojijo, da se bodo posledice krize zavlekle v poletno sezono, kar bi jih spravilo v dodatne težave. Španska vlada je zato že napovedala sprejetje posebnega paketa ukrepov za pomoč turizmu. V turistični panogi se nadejajo predvsem znižanja davkov in pomoči pri plačevanju najemnin in drugih fiksnih stroškov, ki podjetjem kljub zaprtju ostajajo. Problematike ničelnih prihodkov in fiksnih stroškov se dobro zavedajo tudi v Franciji. Podjetjem in samozaposlenim, ki jih je prizadela kriza, tako v času trajanja izrednih ukrepov ne bo treba plačevati najemnin, plina in elektrike. Španija je, na primer, zamrznila plačila hipotekarnih posojil za prizadete delavce.
 

Do kdaj bodo trajali izredni ukrepi


Eno od vprašanj, ki se postavlja, je, kako dolgo lahko takšne izredne razmere gospodarstvo zdrži. Nemški inštitut za ekonomske raziskave Ifo je vlado pozval, naj zdravstvo čim hitreje oskrbi z vso potrebno opremo, da bi vlada lahko začela čim prej sproščati ukrepe. Ocenjujejo namreč, da vsak dodatni teden izrednih ukrepov pomeni med 25 in 57 milijardami evrov škode. Če bi ukrepi trajali tri mesece, bi se Nemci utegnili posloviti od 20 odstotkov blaginje. V Sloveniji bi lahko BDP po najbolj črnih scenarijih padel kar za 25 odstotkov. V vsakem primeru pa se nam letos obeta globoka recesija.

Kot je za Die Zeit dejala lastnica hostla v Berlinu Arne Lindenberg, lahko prebrodijo le kakšna dva meseca. Če se z majem, ko se začne sezona, razmere ne bodo normalizirale, zime ne bodo preživeli. Podjetju tako kljub vsem vladnim ukrepom še vedno grozi stečaj. Podobno opozarjajo v maloprodaji. Prodajalne oblačil in drugi butiki, pa prodajalci rabljenih vozil, ki so morali zapreti svoja vrata, opozarjajo, da imajo na voljo le za kakšen mesec likvidnostnih rezerv. Če se bo pri odobravanju premostitvenih posojil zataknilo oziroma bi postopki na bankah trajali predolgo, bo to vodilo v množične stečaje.

Koliko so torej vredna človeška življenja v odstotkih BDP? Po mnenju ameriškega predsednika Trumpa ne dovolj, da bi izredni ukrepi trajali dlje kot do velikonočnih praznikov sredi aprila. Ali bo Trump lahko uresničil svojo željo, bo odvisno predvsem od tega, kako močno se bo nov virus širil po ZDA. Za zdaj vse kaže, da bo največje svetovno gospodarstvo kmalu postalo tudi največji epicenter pandemije.

Slovenski premier Janša je že dejal, da šole in vrtci ostajajo zaprti za nedoločen čas, saj da nima smisla ugibati o tem, kdaj bi lahko izredne ukrepe umaknili. Tiste države, ki so sprva uvajale 14-dnevne ukrepe, jih kot po tekočem traku podaljšujejo. Kitajske izkušnje kažejo, da so za umiritev razmer potrebni najmanj dva meseca trajajoči ukrepi. Bi lahko evropske države v tem času dovolj okrepile svoje zdravstvene sisteme in odpravile omejitve v poslovanju podjetij in življenjih ljudi? Ifo računa prav na to. Pri tem pa velja opozoriti še na nekaj. Tudi ko bodo države odpravile izredne ukrepe, ni pričakovati, da bi gospodarstvo sopihalo naprej z enako paro. Niso redki tisti, ki svarijo pred dolgotrajnim okrevanjem.

Preberite še:

Komentarji: